V graškem Kunsthausu so v četrtek odprli razstavo Osvoboditev glasov, posvečeno transformativni moči človeškega glasu in osvoboditvi tako individualnega kot kolektivnega glasu. Inspiracija za naslov razstave, ki jo kurirata nekdanja direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac in Martin Grabner, je istoimenski performans Marine Abramović, ki je z raziskovanjem in preseganjem meja močno zaznamovala področje umetnosti performansa in body arta.

Na razstavi, na kateri so v ospredju predvsem videoinstalacije, se bodo predstavili slovenski umetniki Ida Hiršenfelder, Irena Z. Tomažin in Tao G. Vrhovec Sambolec ob boku z znanimi umetniki različnih umetniških zvrsti, kot so Lawrence Abu Hamdan, Noor Abed, Babi Badalov in Selma Banić.

Razstava Osvoboditev glasov se začne z glasom, človeškim krikom Marine Abramović. Med razstavo se razvije v množico drugih, predvsem človeških glasov in se zaključi v delu Taa G. Vrhovca Sambolca z zvokom komarja. Zvoka komarja ne slišimo z ušesi, njegova prisotnost izhaja iz našega radikalnega poslušanja. In poslušanje ni isto, kot slišati. Njegova posebnost je v naši pozornosti in zavedanju sebe in drugih, človeških in nečloveških bitij in stvari, so o razstavi zapisali na spletni strani razstavišča.

Kot so še zapisali, je svet, v katerem živimo, povsem vržen iz ravnovesja. Številne krize in vojne ter izguba skupnega prostora, v katerem telesa dosežejo medsebojno resonanco, so ustvarile občutek dušenja in panike. Okoli nas prevladuje kultura molka, prostor za svobodo govora se krči, vse več pa je zahtev po kulturi zavračanja. Toda ta molk, ta cenzura, ni edino sredstvo nadzora, podvrženi smo poplavi informacij, ki nas še dodatno obremenjujejo. Hrupu, v katerem je utišan čut, ki nas povezuje v družbeno telo. Spričo vsega tega ni več dovolj zgolj zavedanje, da ne govorimo z lastnim glasom, pač da za njim vedno stoji glas "gospodarja".

Čeprav ne obstaja popolnoma lasten, avtentičen glas, je namen razstavljenih del osvoboditev našega individualnega in kolektivnega glasu. Dejstvo, da glas nikoli v celoti ne ustreza naši samopodobi, ponuja v mnogih delih izhodišče za razmislek o njegovi osvoboditvi. To, kar z glasom dejansko osvobajamo, je naš odnos do sveta. Umetniki in umetnice skušajo s svojimi deli dekolonizirati različne glasove določenih tradicij, narodov ter njihovih skupnosti in pokrajin, glasove žensk, temnopoltih, ljudi z obrobij Evrope in glasove naših individualnih teles. Osvobajanje glasov pomeni dihati, kričati, pesniti, peti, govoriti in mrmrati.

Umetniki opozarjajo tudi na krizo moderne in njenih racionalnih konstrukcij. Njihov jezik presega univerzalne koncepte in uteleša posebne izkušnje in znanja, so še zapisali o razstavi. Razstava v prestolnici avstrijske Štajerske bo na ogled do 24. avgusta.