To so v izhodišču tretjega pogovora ob zaznamovanju 50-letnice Gledališča Glej zapisali organizatorji, Gledališče Glej in Slovenski gledališki inštitut.

Pogovor, ki je potekal na dvorišču teatra, je bil posvečen izginjajočim poklicem na uprizoritvenih odrih. Sodelujoči so se najprej posvetili institucionalnim gledališčem in nato še neodvisnemu prizorišču, kjer so po njihovem mnenju razmere katastrofalne.

Dramaturginja Jera Ivanc opaža, da v gledališčih narašča nezaupanje v besedo – v dramsko besedilo, dramaturško delo – in da so v porastu avtorski projekti, v katerih besedilo nastaja tako, da pod taktirko režiserja pišejo ustvarjalci ali da besedilo nastaja v procesu ustvarjanja. Poraja se občutek, da so dramatiki "le pisarji, ki malo bolje pišejo". Naročenih besedil, ki ne bi bila dramatizacije, predelave, priredbe, posodobitve drugih literarnih zvrsti ali starejših besedil, je zelo malo. V nekaterih gledališčih nimajo zaposlenih lektorjev, pa tudi sicer se lektorjem pri nastajanju predstave odmeri zelo malo časa. Prav tako izginjajo dramaturške razčlembe, opozarja.

Kot pravi scenografka Urša Vidic, se na področju scenografije standardi že več let nižajo, slednje pa ne vpliva le na delo scenografov, ampak na delo vseh, ki so vpeti v produkcijo predstave. Meni, da so dosegli raven, ko se bo trend obrnil le še navzgor. V desetletju, kolikor se posveča gledališki scenografiji, so po njenih besedah pogodbene obveznosti postale veliko ostrejše in zunanji ustvarjalci so veliko bolj obremenjeni. Produkcijska sredstva se niso povečala, ampak so se ponekod celo znižala, medtem ko se materiali in storitve dražijo. Tudi honorarji že vsa leta ostajajo zamrznjeni. Kar zadeva gledališča, pa je velika težava tudi ta, da ni vlaganj v infrastrukturo in da se tehnično osebje ne izobražuje.

Ne sledi se trendom, saj ti stanejo
Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak pravi, da je njegovo področje, "če se z njim ukvarjaš kot svobodnjak", ogroženo že zato, ker "si kot oblikovalec svetlobe prvi na odstrelu, kadar je proračun prekratek". Honorarji so po njegovih besedah že desetletje enaki, tehnika v gledališčih pa zastarela in "ne sledi trendom, saj trendi stanejo".

Po besedah koreografinje Leje Jurišić imajo koreografi v procesu dela na voljo premalo časa, poleg tega so njihovi honorarji prenizki. Kostumografinja Mateja Fajt, ki kot je povedala, že nekaj časa ne ustvarja več v gledališču, pa je opozorila, da se s krajšanjem produkcijskega časa vzpostavlja normalizacija hiperprodukcije, zaradi česar nastajajo zelo podobni produkti in tudi v vizualnem smislu ni presežkov. Tako nastaja okolje, ki ni ustvarjalno in ne omogoča, da bi se lahko novi kadri razvijali prek obstoječih okvirjev, je opozorila.

Neodvisno prizorišče še v slabšem stanju
Govorci so se strinjali, da je na neodvisnem prizorišču položaj še slabši. Ni prav, da se ji zmanjšujejo finančna sredstva, saj je kalilnica novih idej, pravijo. Nekateri včasih na neodvisni sceni delajo za zelo nizke honorarje ali celo pro bono, iz gole želje po ustvarjanju.

Na račun količine trpi kakovost predstav
Gledališče bi v prihodnje po njihovem prepričanju vsekakor potrebovalo več sredstev. Rešitve med drugim vidijo v določitvi minimalnih honorarjev in organiziranju izobraževanja za tehnično osebje v gledališčih. Potreben pa bi bil tudi premislek, kaj prinaša količina, zaradi katere se zmanjšuje kakovost predstav.

Razpravi je sledilo odprtje razstave ob Glejevi petdesetletnici na Krakovskem nabrežju.