Tako bodo za vse tiste, ki ne razumejo slovensko, ki predstave ne bi radi zgolj gledali, ampak tudi brali in pri tem uživali v zvenu jezika, šumih in vsega tistega, kar gledališko predstavo dela živo in zaradi česar igralci tudi z govorjeno besedo pripovedujejo zgodbo, med 19. in 21. februarjem odigrali tri predstave iz svojega "repertoarja", ki jih bodo spremljali nadnapisi: Drame princes ali Princess Dramas (režija: Michał Borczuch), Uberškrip (režija: Jelena Rusjan) in Kompleks Ristić ali The Ristić Kompleks (režija: Oliver Frljić).

Direktor Slovenskega mladinskega gledališča Tibor Mihelič Syed pojasnjuje: "Ne gre zgolj za pričujoče februarske predstave, ampak za dolgoročnejše načrte. Vsak mesec bodo na sporedu nadnaslovljene predstave za tujejezične prebivalce Slovenije in goste pod naslovom Mladinsko Supertitled ali Svetovljan. Poleg tega dvakrat v sezoni pripravljamo zgoščene vikende predstav, ki bodo nadnaslovljene. V skladu s strateškimi cilji Mestne občine Ljubljana pa pripravljamo še nadnapise za gluhoneme obiskovalce gledališča."

Ja, slovenska gledališča se tudi v domači dvorani odpirajo in obračajo h gledalcem, ki prihajajo iz tujih okolij. Nič takega pravzaprav! Slovensko mladinsko gledališče je podoben šopek predstav v okviru tujejezičnega abonmaja Erasmus pripravilo že pred leti: Amado mio (režija: Ivan Peternelj), Zločin in kazen (režija: Diego de Brea), Preklet naj bo izdajalec svoje domovine (režija: Oliver Frljić) in Portreti II. (režija: Vito Taufer). Takrat so se jim pridružili tudi v Gledališču Glej: "Ko smo leta 2013 razmišljali o dostopnosti Glejevih vsebin, smo naleteli na skupino ljudi, za katero je bilo na gledališkem področju zelo slabo poskrbljeno, in sicer so to tujce, živeči pri nas. Tako tisti s stalnim prebivališčem kot študentje na izmenjavi. Slovenščina je težak jezik in največkrat mine nekaj let, da se tujci dovolj dobro seznanijo z jezikom, da lahko brez napora spremljajo gledališke predstave. Zato smo se odločili za zagon programa Glej, in English!, kjer enkrat mesečno bodisi ponujamo predstave, odigrane v angleščini, ali pa slovenske predstave nadnaslovimo. Ta poteza se je izkazala za precej dobro, saj imamo na predstavah z nadnapisi povprečno med 20 in 40 odstotki občinstva, ki ne govori slovensko," odločitev za uporabo nadnaslovovov v domačem nacionalnem okolju pojasnjuje umetniški vodja Gledališča Glej, Marko Bratuš.

Nadnaslavljanje se je izkazalo za najboljšo možnost
Seveda nadnaslavljanje predstav ni nikakršna novost. Mladinsko je eno tistih gledališč, ki ima v svoji zgodovini največ gostovanj od vseh slovenskih gledališč. In njihove predstave so za nastope na tujih odrih že tako in tako nadnaslovljene. In to ne le v angleščino, pač pa tudi v španščino in francoščino. "Na nedavnem gostovanju v Romuniji smo nadnaslavljali tako v romunščini, kot tudi v angleščini. Praksa je taka, da se za nadnaslove odločimo vselej v sodelovanju z organizatorjem, in gledalci so tega vajeni," pravi Tibor Mihelič Syed. Kako pa je igranje predstave v tujem jeziku za tujejezične gledalce? "Tudi tega smo se že lotili. Predstavo Kdo se boji Tennesseeja Williamsa? v režiji Matjaža Pograjca smo na festivalih v Argentini, Urugvaju, Kubi in Dominikanski republiki med letoma 2003 in 2005 odigrali v španščini. Predstavo Hiša Bernarde Alba, prav tako v Pograjčevi režiji, pa smo v Miamiju na Floridi leta 2002 igrali v angleščini. Poskušali pa smo tudi že s sinhronizacijo, toda naša izkušnja je, da praktično ni nobena opcija boljša od nadnaslavljanja."

S prakso začeli v tržaškem SSG-ju
Niti v Slovenskem mladinskem gledališču niti v Gleju niso bili prvi, ki so se odločili za nadnaslavljanje v domači dvorani, ampak v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, kjer je položaj specifičen: "V sezoni 2000/2001 smo se v Slovenskem stalnem gledališču, ki ga je takrat vodil Marko Sosič, odločili, da bomo odprli vrata gledališča tudi italijanskemu občinstvu. V tistem času sta župan mesta Trst Riccardo Illy in odbornik za kulturo Roberto Damiani močno podprla to gesto in namenila nekaj finančnih sredstev za prevajanje dramskih tekstov v italijanščino. V prvih letih je nadnaslavljanje predstav v italijanščino zaobjemalo le en abonmajski red v produkciji SSG-a, počasi pa se je nadnaslavljanje razširilo na vse abonmajske rede in vse gostujoče dramske predstave," pravi Valentina Repini iz SSG Trst.

Nadnaslov v pomoč tudi ob preslišani besedi
Mnogi sicer menijo, da spremljanje gledališke predstave ob hkratnem branju teksta na zaslonu ne omogoča popolnega doživetja, da se izgublja tista čarovnija, ki jo prinaša zgolj gledališče, da se po vsem odru razpršeno dogajanje zoži na branje besedila. Valentina Repini iz tržaškega gledališča se s tem ne strinja: "Na začetku je domače občinstvo nadnaslavljanje zelo različno sprejelo, nekateri z zavedanjem, da predstavljajo nadnapisi pot sprejemanja in dialoga z italijanskimi someščani, drugi pa so se teže privadili. S časom je domače občinstvo dobronamerno sprejela nadnapise in marsikdaj slovenski gledalci pravijo, da pogosto preslišijo kakšno besedo in so zaradi tega nadnapisi zelo dobrodošli." Marko Bratuš iz Gleja pa priznava, da nikoli niso preverjali, ali koga nadnapisi motijo: "Mene osebno ne. Sem se pa že zalotil, da preverjam prevode. Predstava z nadnapisi po mojem mnenju ne izgubi nič bistvenega, pridobi pa občinstvo, ki bi zaradi jezikovne prepreke bilo izključeno. Posamezniki, ki jih nadnapisi motijo, pa si v Gleju še vedno lahko predstavo ogledajo v drugem terminu, ko nadnapisov ni." In enako velja za vsa druga gledališča. In za vse druge predstave. Vključno s tistimi, ki se za nadnaslavljanje vsaj v domačem okolju (še) niso odločili.

Tadej Čater