Film Ernsta Lubitscha Als ich tot war iz leta 1916, v katerem je režiser odigral tudi glavno vlogo, je bil filmska predloga in navdih za predstavo Ko sem bil mrtev režiserja Diega de Bree. Prvo slovensko uprizoritev so premierno uresničili na malem odru SNG Drama.

Veliki uspeh Silvana Furlana
Lubitschev film je bil med prvo svetovno vojno namenjen vojakom na soški fronti, projekcijo pa je navadno spremljala klavirska glasba v živo. Komedija je po vojni veljala za izgubljeno: odkritje burleske je bil, zanimivo, dosežek na novo ustanovljene Slovenske kinoteke (koluti so se na Primorskem menda znašli v času soške fronte), s katerim je tudi utrdila svoj ugled v očeh mednarodne filmske javnosti. Rekonstruirani kolaž male neme mojstrovine so leta 1995 premierno predvajali na filmskem festivalu v Pordenonu.

Svoboda pomeni, da nimaš ničesar več izgubiti
Lubitschev junak je lahkoživ bonvivan, ki se ob večerih rad izmuzne od doma in predaja veselju s šahiranjem v radoživi moški družbi. Bolj kot ženo to moti njegovo taščo, ki mu lepega dne (pravzaprav sredi noči) zaklene vrata, nesrečni mož pa mora prespati na neudobnem stopnišču. Naslednjega dne napove samomor in izgine. Namesto v smrt se odpravi v svobodo samskega življenja. Domnevna vdova žaluje, mož pa se tudi kmalu naveliča postopanja. V svoj nekdanji dom in k ženi, ki jo vendar ljubi, se vrne v vlogi služabnika. A tašča že išče novega ženina za užaloščeno hčer. In ji ga tudi privede na dom. Kaj vse bo napletel lažni služabnik, da bo osmešil snubca, znova osvojil ženo in se končno znebil tečne tašče?

Tipizirani liki tašče, snubca, služkinje ...
De Brea je moral dramski scenarij zgraditi iz več delov črno-belega nemega filma, ki traja le pol ure, poleg tega pa se ni ohranil niti njegov konec. Njegova igra deluje kot meščanska drama, arhaični liki tašče, snubca in služkinje pa so izrazito tipizirani klišeji. Komični družinski odnosi se na odru dogajajo v zgodovinsko realnem času, ko so veljala drugačna moralna in družbena pravila.

Vloge so si razdelili Alojz Svete, ki igra moža, Janez Škof nastopi izmenično v vlogi žene in služkinje, vloga nadležne tašče je pripadla Jerneju Šugmanu, kot snubec in šahist pa bo na oder stopil Boris Mihalj. Glasbena spremljava odrskega dogajanja je avtorsko delo pianista Jožeta Šaleja, kostumografiji pa se je posvetila Bjanka Adžić Ursulov.