Predstavo je na oder postavil Dejan Pevčević, ki je poskrbel tudi za njeno režijo. Zgodba se osredotoča na svet, kot ga vidi otrok. Osrednji junak je namreč fantič v svetu odraslih, prek njega in njegovega dojemanja sveta pa avtor gledalcem podaja komentar tega, kar nas obdaja.

Komično, a tudi kritično
V predstavitvi monodrame lahko preberemo, da gre za "zgodbo za odrasle, v kateri avtor prek izpovedi iz neobremenjenega in nepokvarjenega zornega kota otroka podaja svoj komentar sveta na lahkoten, igriv, komičen način, a hkrati tudi kritično, pretresljivo in tragično govori o družbi, življenju, odraščanju, strahovih, erotiki, smrti ..."

Za predstavo je svetlobo oblikoval Andrej Koležnik, ravnatelj gledališča Boris Kobal pa je pred premiero dejal, da gre za projekt, za katerega so v gledališču že več let iskali igralca, ki bi bil pripravljen na sodelovanje. Koprodukcijska predstava je nastala v sodelovanju z Zavodom Flota, temelji pa na delu francoskega pisca Raymonda Coussa v prevodu Aleša Bergerja.

Besedilo, ki ne pozna ločil
Roman Otročarije je avtor pisal med letoma 1967 in 1972, objavili pa so ga leta 1979. Pet let kasneje je Cousse roman še dramatiziral, praizvedbo pa je monodrama doživela leta 1984. Besedilo je v celoti napisano brez ločil, v svojem pisanju pa naj bi avtor v prvi vrsti želel izraziti prvinski strah. Po njegovih besedah je namreč najprej obstajal strah, šele nato pa se je razvil govor, in sicer zato da bi z njim človek lahko ta strah tudi izrazil. Ker pa človek ni nikoli znal izraziti tega strahu, iz katerega izhaja vsa beda sveta, nas ta strah še vedno obvladuje.