Tako rekoč edini grafitar, ki se mu je uspelo prebiti med 'smetano' uveljavljenih umetnikov, je zbral 40 cestnih umetnikov z vsega sveta in preoblikoval predor v bližini londonske postaje Waterloo, katerega je za nekaj dni najel od železniške družbe Eurostar. In to, da ga je najel le za nekaj dni, je tudi edina in obenem precej 'nadležna' pomanjkljivost razstave. Ne zgodi se ravno pogosto, da bi si imeli priložnost na enem mestu ogledati dela 40 vodilnih grafitarjev z vsega sveta, zato se zdi skoraj smešno, da bo razstava odprta le en konec tedna oziroma do večera 5. maja.
Festival v Cannesu, ko ga oropaš zloga ne in mu odvzameš bleščavo ekstravaganco
Poudarek razstave je predvsem v izpostavljanju bistva grafitarske umetnosti; to je nekonvencionalnost, nespravljiva kritičnost, spontanost in neponarejenost, torej vse tisto, kar bi težko pripisali delu in obnašanju ikon popularne kulture. Zato tudi naslov projekta Cans Festival. Gre namreč za parodijo na filmski festival v Cannes oziroma na ekstravaganco, ki zaznamuje vsakoletno dogajanje na južni obali Francije. Ob novem velikopoteznem in dobro medijsko pokritem podvigu se porajajo dvomi, ali Banksy ostaja 'pravi' ulični umetnik - tisti ulični umetnik, ki je izšel iz bristolske alternativne scene in ki je vedno vztrajal, da njegova prava identiteta ostaja skrivnost.
Banksy v dražbenih hišah
Vse pogosteje se namreč njegova dela pojavljajo v galerijah in celo na dražbah avkcijskih hiš največjega slovesa. Tako je na dražbi hiše Sotheby's januarja Banksyjevo delo doseglo celo ceno več kot milijon evrov. Vendar pa Banksy vztraja, da to nima nič opraviti z njim. Na svoji spletni strani nas tako skuša prepričati, da je prodajanje ulične umetnosti v dražbenih hišah nedemokratično, da spodbuja pohlep in da avtor dela od dražbe pravzaprav nima nobene koristi.
Podobno je njegovo mnenje o razstavah v pravih umetniških galerijah, s katerimi sam ne želi imeti opravka. Če se v njih pojavijo njegova dela, gre preprosto za odkupljene 'kose', ki jih je v galerijo brez Banksyjevega dovoljenja namestil nekdo drug. Sam vztraja pri razstavah v industrijskih objektih, vojnih območjih ali v okoljih, napolnjenih z množico živih živali. Zadnje je veljalo za njegov zadnji 'šov'; leta 2005 je Banksy s svoji deli in tropom živih podgan napolnil trgovino v Londonu.
Prejel sem karto za London
Umetnost namreč mora biti živa. Izražati mora življenjski duh in samosvojo voljo umetnika. To je želel Banksy poudariti tudi z načinom pripravljanja razstave Cans Festival. Kot je pojasnil eden izmed Banksyjevih izbrancev, Argentinec Frederico, se je vse zgodilo zelo na hitro. "Sporočili so nam le, kdaj letimo v London," je pojasnil Frederico, eden izmed tistih, ki jih je Banksy postavil pred prazen zid vlažnega predora in jim 'ukazal' slikati. Vse se je moralo zgoditi spontano. Oklevanje, pretirano razmišljanje in preračunljivost v ulični umetnosti nimajo kaj iskati. To je med drugim vedel tudi francoski grafitar Blek le Rat, eden prvih, ki so na začetku osemdesetih začeli ustvarjati grafite s pomočjo šablon in ki je močno vplival tudi na Banksyja.
Polona Balantič