Ob razstavi 'zavrnjenih' je kritik Louis Leroy napisal posmehljiv članek v obliki posmehljivega dialoga. Slika, ki je navdihnila Leroyev naslov, je bila Impresija vzhajajočega sonca Clauda Moneta. Leroy je izjavil, da je slika v najboljšem primeru skica in bi jo le stežka lahko imeli za dokončano delo. Foto:
Ob razstavi 'zavrnjenih' je kritik Louis Leroy napisal posmehljiv članek v obliki posmehljivega dialoga. Slika, ki je navdihnila Leroyev naslov, je bila Impresija vzhajajočega sonca Clauda Moneta. Leroy je izjavil, da je slika v najboljšem primeru skica in bi jo le stežka lahko imeli za dokončano delo. Foto:
Edouard Manet: Zajtrk na travi (1863)
Razstavo leta 1874 je spodbudila zavrnitev Manetove slike Zajtrk na travi, ki je prikazuje goloto v vsakdanjem življenju, kar je bilo tedaj nesprejemljivo.

Razstava Od Corota do Moneta sega vse do prve razstave impresionistov leta 1874, ko je prišlo do preloma. Umetniško življenje sredine 19. stoletja je bilo 'diktirano' od Kraljeve akademije slikarstva in kiparstva (l' Académie Royale de Peinture et de Sculpture), ki je glede na svoje standarde sprejemala in zavračala dela za letno razstavo v Salonu. Leta 1963 so zavrnili slavno Manetovo sliko Zajtrk na travi, ker upodablja dve goli ženski in moškega na pikniku. Žirija, ki je sicer sprejemala goloto v kontekstu zgodovinskih in alegoričnih upodabljanj, je delo zavrnila, zato, ker gre za prizor vsakdanjega življenja, kamor golota nikakor ne sodi.

V odgovor na te dogodke je skupina umetnikov ustanovila neodvisno razstavo Salon des Refusés (Salon zavrnjenih). Razstavo so umetniški kritiki raztrgali, saj so se večinoma strinjali s pogledi Akademije. Ne glede na to pa je razstava v tedanje slikarstvo zarezala s svežino in uporništvom, kar je rodilo novo gibanje z novimi tehnikami in standardi.

Barbizonska šola
Londonska razstava prikazuje predvsem impresionistične pokrajine in slikanje na prostem. Med predstavljenimi slikarji so tudi Simon Denis, Pierre Henri Valenciennes, velik del razstave pa zavzemajo predstavniki t. i. barbizonske šole. Glede na to, da so impresionisti slikali, kar so hoteli (niso se ozirali na tedanje tradicionalno iskanje tem v zgodovini in literaturi), je velik del njihovega ustvarjanja nastajal na prostem, kar je sovpadalo s tedaj razširjenimi umetniškimi kolonijami.

Med najbolj znamenitimi kolonijami je bila tudi barbizonska šola slikanja, ki je nastala v Barbizonu blizu Fontainebleaujskega gozda, kjer so v obdobju 1830-1870 živeli in delovali umetniki, katerih slikarstvo se pogosto opisuje kot premik k realizmu znotraj romantičnega gibanja. Kot izvor barbizonske šole se šteje tudi razstava Johna Constabla leta 1824 v Parizu, ki je mlajše francoske umetnike navdušil z ruralnimi prizori. Ti so se leta 1848 združili v Barbizonu, vir navdiha pa je bil tudi francoski klasicistični slikar Nicholas Poussin. Ključna imena barbizonske šole so Jean-Baptiste Camille Corot, Théodore Rousseau, Jean-François Millet in Charles-François Daubigny. V spodnji galeriji so na ogled nekatere slike, razstavljene v londonski Narodni galeriji.