Tako kot lahko za njegove filme rečemo, da jih sestavlja razbita in zmešana pripoved ter (ne)smiselnost zgodbe, lahko nekaj podobnega najdemo tudi v Lynchevih preostalih stvaritvah. Foto:
Tako kot lahko za njegove filme rečemo, da jih sestavlja razbita in zmešana pripoved ter (ne)smiselnost zgodbe, lahko nekaj podobnega najdemo tudi v Lynchevih preostalih stvaritvah. Foto:
David Lynch je avtor kultnih ameriških filmov, kot so Elephant Man, Blue Velvet, Wild at Heart in Lost Highway, in pa seveda TV-nadaljevanke, ki je v začetku 90. obsedala večino ameriškega (pa tudi drugih kontinentov) občinstva Twin Peaks. Na sliki Lynch pred enim izmed svojih razstavljenih del. Foto: EPA
'Prepričan sem, da smo vsi voajerji. Hočemo poznati skrivnosti in vedeti, kaj se dogaja za tujimi okni,' pravi Lynch.
"Preprosto rad grem v čudne svetove."

"Lynchevskemu filmskemu svetu" vlada predvsem tisto nedoumljivo in nerazložljivo, temačnost in nepovezanost, kar je mogoče reči tudi za preostale umetnine, ki so izšle izpod njegovih rok. V nemškem mestu Brühl blizu Bonna v muzeju Maxa Ernsta so odprli razstavo približno 150 del ameriškega režiserja, ki jih organizatorji odsvetujejo mlajšim od 18 let, z naslovom Dark Splendor. Lynch nam tokrat predstavlja svoje stvaritve, ki ne živijo na platnu kinodvoran, so pa zato še vedno podčrtane z zanj tipičnim podpisom. Do 21. marca prihodnjega leta bo mogoče videti njegove poslikave, akvarele, fotografije, pa tudi zvočne in prostorske instalacije. "Moje slike so organske, brutalne komedije", pravi Lynch, organizatorji pa dodajajo, da razstava prikazuje značilnosti Lyncheve vizualne umetnosti.

Temačnost in zadušenost
Izmed vseh slikarjev 20. stoletja David Lynch kot 'glavnega junaka' omenja samouka Francisa Bacona, ki s svojimi izmaličenimi liki pogosto zabrisanih obrazov ni prikazoval likov iz sanj temveč portret tistega človeka, ki obstaja, a njegovega obstoja nočemo priznati, na ta način pa je upodabljal predvsem tisto, kar je imel za resnico o človeški naravi. Tudi Lynch svojega gledalca - tako kot v filmih - vodi v svet neprijetnih in obenem nepričakovanih podob; temačnih, zadušenih barv, katerih perspektive in razmerja postajajo kombinacije objektov, ki nimajo nič skupnega, razen dejstva, da so združeni na enem platnu.

Lyncheve fotografije pa se ukvarjajo tako s časovnimi komponentami in našo minljivostjo kot tudi z akti in fotomontažami. Poleg tega se ameriški režiser ukvarja tudi z oblikovanjem pohištva, kar sega še v njegove šolske dni; marsikateri stol ali kavč, ki ste ga videli v Lynchevih filmih, je pravzaprav rezultat režiserjevega dolgoletnega konjička.

Zgradimo si svojega piščanca
Leta 2007 so bile Lyncheve umetnine glavnina retrospektive fundacije Cartier v Parizu. Razstava je bila poimenovana The Air is on Fire in je, podobno kot nemška razstava, prikazovala slike, fotografije, skice, alternativne filme in zvočna dela. Del nje pa so bile tudi fotografije seciranih piščancev in drugih živali, ki so predstavljale reklamo za igračo 'Zgradi sam svojega piščanca'.

Poleg likovne umetnosti pa je Lynch znan tudi po svoji glasbeni plati. Produciral in napisal je besedila za prva dva albuma ameriške pevke Julee Cruise Floating into the Night (1989) in The Voice of Love (1993), nekaj glasbe pa je prispeval tudi za Divje v srcu, Twin Peaks, Mulholland Drive in še kaj bi se našlo.

Prva želja slikarstvo, ki se prevesi v režijo
Lynch je sicer odrasel kot arhetipski vseameriški deček. Rojen leta 1946 v Missuoli v Montani je kaj kmalu spoznal mala ameriška mesteca, tako značilna za njegove filme. Njegova mama je bila inštruktorica angleščine, oče pa je bil zaposlen pri gozdni službi. To in dejstvo, da je odrasel na megličastem tihooceanskem severozahodu, je imelo vsekakor velik vpliv na Lyncha in njegove filme, polne skrivnostnosti. Lynch je želel postati umetnik, zato je v Washingtonu hodil na predavanja v Corcoran School of Art. Nato se je za leto dni vpisal v School of the Museum of Fine Arts v Bostonu, preden je odšel v Evropo, kjer je nameraval študirati pri avstrijskem ekspresionističnem slikarju Oskarju Kokoschki.

Iz Evrope, kjer naj bi ostal tri leta, se je vrnil po 15 dneh, vse skupaj pa se je zaključilo s kultnimi filmi ameriške kinematografije.