Kitajec pravi, da "nima druge izbire, kot da je aktivist". In tokrat so njegova politična stališča res jasna: v eksponat je spremenil še celo pročelje münchenske Hiše umetnosti (Haus der Kunst). Trenutno je okrašena z devet tisoč barvnimi nahrbtniki, s katerimi je v kitajščini izpisano "Na tem svetu je srečno živela sedem let". To so besede žalujoče matere, ki je hčerko izgubila pod ruševinami, ko so lani šole v Sičuanu ob potresu pod seboj pokopale na tisoče otrok. "Zgradbe so se sesedle vase in na tisoče ljudi, tudi otrok, je izginilo - vlada pa noče javno objaviti njihovih imen," opozarja Aj VejVej. Za katastrofo umetnik krivi kitajske oblasti, saj šole niso bile zgrajene v skladu z varnostnimi predpisi. Sam je imena umrlih otrok objavil na svojem blogu, ki pa je že večkrat "skrivnostno" izginil s spleta.

Ničvrednost praznih opravičil
"Revni so spregledani in brezpravni," je prepričan VejVej, ki je na Kitajskem prestal vse mogoče oblike represije. "To je glavna lastnost diktatur 21. stoletja." Naslov razstave, So Sorry, je porogljiva aluzija na opravičila, ki jih v zadnjih letih po vsakem "incidentu" ali tragediji kot po tekočem traku objavljajo politiki in finančne organizacije po vsem svetu, ne le na Kitajskem. "Zdi se, da je fraza "žal nam je" počasi začela pomeniti "od***ite". Kajti opravičilo obenem pomeni, da je že prepozno, da bi kaj popravili? Bomo res nasedali vsemu temu "žal nam je"? Ali ne bi bilo treba poiskati novega načina izražanja obžalovanja in sočustvovanja? Ali je čas za novo kulturo opravičila?" na blogu na spletni strani nemške galerije piše VejVej.

Brutalnost modernizacije
VejVejeva politična drža je očitna iz njegove umetnosti, ki načenja predvsem vprašanja sprememb na sodobnem Kitajskem. Nekoč je, denimo, vzel šest tisoč let stare vaze iz neolitika in jih posprejal s ceneno barvo; spet drugič je ustvarjal iz več sto let starega lesa, iz katerega so bili zgrajeni templji, preden so jih podrli, da bi naredili prostor za nove parkirne hiše in nakupovalne centre. Večkrat je že skozi kako dragoceno starinsko mizico zaril debelo vejo, kajti "v času kulturne revolucije je bilo zaželeno - vsaj če si bil vzoren maoist ali član rdeče straže - razbijati čim bolj dragocene predmete. Naš narod na te zadeve ni pretirano občutljiv." Tudi umetnine, ki so trenutno na ogled v Münchnu, na ozadju tradicionalne kitajske estetike prikažejo brutalni tempo procesa modernizacije.

Umetnost in diktatura
Težnja po nadzoru nad kolektivnim spominom je ena od glavnih karakteristik diktature: na Kitajskem ogromen procent mladih sploh še ni slišal za leto 1989 in strtje prodemokratičnega gibanja, ki je vzklilo komunističnemu režimu navzlic. Tudi v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja je v Nemčiji nacistična oblast skušala vplivati na to, katere dele narodove zgodovine naj se povzdiguje in katere potisne v pozabo. VejVej se s pričujočo razstavo naslanja tudi na temo diktature: posebej je izpostavil, da je Haus der Kunst, ki gosti njegovo razstavo, kot prostor za razstavljanje nemške umetnosti naročil sam Hitler.

Ne moreš ostati neopredeljen
V osrednjem prostoru galerije je VejVej pogrnil 35 metrov dolgo preprogo enake barve kot so tla pod njo. Nanjo je razpostavil okoli sto velikih kosov korenin dreves. Kar je bilo vedno prisotno, a pod površjem, je tako simbolično postalo vidno. "Vsi moramo povedati svoje mnenje ali podati oceno, sicer smo del režima," pravi VejVej o trenutnem političnem položaju na Kitajskem. "Zato sem pač umetnik, ki ne more drugače, kot da podaja svoje mnenje. Če nisem politično aktiven, sem ignorantski."

Visoka cena svobode govora
Sicer pa VejVej še vedno okreva po poškodbah, ki jih je utrpel, ko so ga kitajske varnostne sile (po njegovih besedah) pred dvema mesecema brutalno preteple. Kmalu po prihodu v Nemčijo je moral v bolnišnico zaradi možganske krvavitve; operacijo je uspešno prestal, ni pa se mogel udeležiti frankfurtskega knjižnega sejma, na katerega je bil povabljen v okviru predstavitve častne gostje, Kitajske.

Nazadnje je Aj VejVej prah dvigoval, ko se je, potem ko je oblikoval sloviti štadion v Pekingu, ki se ga je prijelo ime Ptičje gnezdo - svoji stvaritvi odpovedal. Kitajski pomp okoli olimpijskih iger je takrat opisal kot "umeten nasmešek", za katerim se skriva cela plejada težav: "politična struktura, kršenje človekovih pravic, korupcija, onesnaževanje okolja, šolstvo ... vse, kar hočete. Ampak Kitajska se na to požvižga in raje organizira ogromen ognjemet". Slavnostnega odprtja OI-ja se seveda ni udeležil.