Čeprav maketa ne upošteva poznejših izkopavanj, ostaja pomemben dokument svojega časa, predvsem zato, ker so na njem vidni nekateri ostanki, ki danes niso več ohranjeni in situ.

Fiorelli je izdelal načrte za maketo, iz plute pa jo je z neverjetno natančnostjo in smislom za detajl izdelal Felice Padiglione. Maketa, ki jo je izdeloval v več fazah, je od nastanka zamenjala več lokacij, po drugi svetovni vojni pa našla trenutno mesto v neapeljskem arheološkem muzeju. Gre za enega redkih, če ne celo edini dokument nekaterih predelov Pompejev, ki so pozneje propadli zaradi vremenskih in drugih vplivov ali pa so bili poškodovani oziroma izginili med drugo svetovno vojno.

Brez amfiteatra in poznejših izkopavanj
Ostanki Pompejev, ki jih je avgusta 79 pod pepelom pokril izbruh bližnjega vulkana Vezuv, so ponazorjeni v merilu 1:100. V maketi ni ujet le razpored stavb in cestnih povezav mesta, ampak so jasno razvidni tudi detajli, kot so stenske poslikave (v Pompejih so se prav zaradi izbruha Vezuva ohranili redki ohranjeni primeri rimskega stenskega slikarstva). Maketa, ki je velika 8 krat 5 metrov, ni povsem celovit prikaz arheološkega najdišča rimskega mesta. Manjkajo amfiteater, insula occidentalis in insula 2 s predela VII, prav tako rezultati izkopavanj, ki so jih izvedli v zadnjih desetletjih.

V neapeljskem muzeju so model prenesli v 7-minutni video, ki ga predvajajo na steni za dejansko maketo. Projekcija vključuje prerez Vezuva tik pred usodnim izbruhom, ki je pod seboj pokopal prebivalce Pompejev, Herkulaenuma in več drugih antičnih naselbin v bližini. Izbruh Vezuva, ki je bruhal 19 ur, je bil tako močan, da so lapili padli celo na afriško obalo, v Egipt in Sirijo. Dogodek, ki se je zgodil 24. avgusta leta 79, je podrobno opisal Plinij mlajši v svojih pismih Tacitu, to pa je tudi prvo znano pričevanje o kakšnem vulkanskem izbruhu.

Stanje, v katerem so že v 18. stoletju našli Pompeje in Herkulaneum, je najlepši materialni dokaz starega rimskega imperija na vrhu svojih moči. Vezuv je izbruhnil v času vladavine dinastije Flavijcev oziroma v letu, ko je oblast z Vespaziana prešla na Tita. Oba vladarja - tako kot tudi njunega naslednika in zadnjega Flavijca, Domicijana - so kritizirali zaradi centralizacije oblasti, vendar pa je trojici hkrati uspelo izvesti reforme, ki so omogočile stabilnost imperija daleč v tretje stoletje. Unesco je Pompeje na svoj seznam svetovne kulturne dediščine uvrstil z argumentacijo, da najdba bolje kot vse druge arheološke najdbe na tem svetu predstavlja življenje v neki starodavni civilizaciji v določenem trenutku.