Razstava Münchenski olimpijski utrinki 1972: iz fotografske zbirke Edija Šelhausa ni le spremljava olimpijskim igram v Londonu, ampak tudi sedmo muzejsko tematsko posvečanje delu tega fotografa. Olimpijski evforiji se pridružujejo tudi v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer bodo v četrtek ob 19.00 odprli razstavo o olimpijcu Marku Račiču Mojih 23 olimpijad.
Od veselja do tragike
Med okoli 5.000 fotografijami Šelhausove zbirke jih je Jožica Šparovec izbrala 64, ki obujajo spomin na slovenske in druge športnike, na njihove dosežke in navsezadnje na veliko tragedijo, ko je skupina palestinskih komandosov vdrla v olimpijsko vas, ubila dva člana izraelske ekipe ter zajela devet izraelskih športnikov, sodnikov in trenerjev. Dogodek, ki je za 24 ur ustavil igre, je zahteval 17 življenj.
Za lani umrlega Edija Šelhausa je bil prav šport eno izmed ljubših področij. Olimpijska tekmovanja je poleg münchenskih obiskal še trikrat, vsa zimska - OI v Grenoblu leta 1968 ter v Innsbrucku v letih 1964 in 1972. V to leto bodo na razstavi popeljale fotografije dogajanja, povezanega s potekom iger, nastopov slovenskih, jugoslovanskih, pa tudi drugih športnikov, pri tem pa tudi podelitve dveh zlatih jugoslovanskih medalj - boksarju Mateju Parlovu in jugoslovanski rokometni reprezentanci, pa tudi srebrne medalje Josipu Čoraku in bronaste Milanu Nenadiću.
Razstavljene fotografije bodo pospremili tudi videoprojekcije približno 300 Šelhausovih fotografij in dva filma - oddaja TV Slovenija Na sedmi stezi z dne 23. 8. 1972 (München: olimpijsko mesto, priprave naših olimpijcev, 32') in film Muzeja novejše zgodovine Slovenije Marko Račič, najstarejši še živeči slovenski olimpijec: 1. del: London 1948 in 2. del: München 1972, 28'. Razstavljeno pa bo tudi dokumentarno gradivo, vezano na delo Edija Šelhausa med igrami v Münchnu.

Vtise z olimpijskih iger bosta na odprtju z izbranimi delila dobitnik olimpijskih medalj Miro Cerar in najstarejši še živeči slovenski olimpijec Marko Račič, ki mu je posvečena tudi razstava v SEM-u.
Olimpijec, ki se mu znova uresničujejo sanje
Račiču posvečeno razstavo odpirajo v okviru stalne razstave SEM-a Jaz, mi in drugi: podobe mojega sveta. Z atletiko se je Račič, kot piše, prvič srečal kot mladostnik pri viškem Sokolu, z njo pa je ostal tesno povezan vse do danes. Vendar pa mu je bil, kot ugotavlja, "duh olimpizma in športa očitno položen v zibelko", saj je bil rojen natanko na dan ustanovitve slovenskega pododbora Jugoslovanskega olimpijskega odbora 25. aprila 1920, leta, ko se je 'rodila' slovenska atletika.
Tisto, o katerem sanja vsak športnik, se mu je uresničilo leta 1948, ko je dobil priložnost nastopa na prvih povojnih olimpijskih igrah v Londonu, in sicer v teku na 400 metrov in v štafeti štiri krat 400 metrov. Poznejših olimpijskih iger, v Rimu leta 1960, v Münchnu 1972 in Montrealu 1976, se je udeležil kot funkcionar, kot organizator pa leta 1984 sodeloval pri igrah v Sarajevu. Letos se vrača v London, kot je zapisal, pa se mu s tem znova uresničujejo sanje. Proti letošnji gostiteljici se odpravlja na povabilo Olimpijskega komiteja Slovenije kot trenutno najstarejši slovenski udeleženec poletnih olimpijskih iger London 1948. Z razstavo pa želi prikazati, kako so bile njegove različne življenjske vloge prepletene s športom v času "njegovih olimpijad". Na razstavi bo na ogled tudi 20 fotografij iz zbirke približno 3.700 del, ki jih je podaril muzeju.