Za tovrstno proučevanje je dragoceno vedeti, s kom se je Tito družil v prostem času, kje in kako je ta čas preživljal ter seveda, kako je na svet gledal skozi oko fotoaparata. V Mali galeriji Cankarjevega doma je tako vrata odprla razstava Tito - foto, ki prinaša pregled 70 Titovih fotografij. Namreč takih, ki jih je posnel on.

Znano je, da je bil Josip Broz velik ljubitelj in pokrovitelj medija fotografije ter da je bil za svoj čas opremljen s kakovostno tehniko, medtem ko je navdušeno snemal ljudi, dogodke in svet okoli sebe, v razstavnem katalogu piše Želimir Koščević.

Spontani utrinki življenja
Titove fotografije lahko obravnavamo v kategoriji "hitrega" fotografiranja (snapshot), torej brez vnaprej zamišljenega umetniškega ali fotožurnalističnega namena. Izbor fotografij kaže, da niti Tito kot ljubiteljski fotograf ni bil nedovzeten za duh časa, v katerem je takrat prevladovala "subjektivna" fotografija. Te po naravi izključno zasebne podobe so nastajale spontano in zunaj pravil o kompoziciji, planih, kadriranju ipd. ter izražajo za medij značilno neposrednost.

Fotografije so predstavljene v naslednjih tematskih sklopih: Krleža in njegova Bela, Po svetu,
Moja Jovanka, Rezidence in otoki, Od Vardarja do Triglava, Tako so me dočakali, Tihožitja in Avtoportreti.

Od Kumrovca do Ljubljane
Največja zbirka v fondu Muzeja zgodovine Jugoslavije v Beogradu obsega okoli trideset tisoč posnetkov Josipa Broza - Tita od leta 1960 do 1979. Izbor sta pripravila Momo Cvijović, kustos MZJ, in Želimir Koščevič, vodja Foto galerije Lang v Samoboru, razstava pa od pomladi 2014 gostuje v galerijah v Kumrovcu, Samoboru, Varaždinu, Rovinju, Budimpešti in zdaj še Ljubljani. V Cankarjevem domu vas bo čakala do 24. maja.

"Dosledno povprečen"
Cvijović Tita - fotografa precej duhovito vrednoti takole: "Ko sem se pred določenim časom na zahtevo novosadskega galerista Save Stepanova nehote začel ukvarjati s Titom kot fotografom, sem že po površnem vpogledu v gradivo dojel, da nekaj ne drži. Hobi nam je privlačen iz enega samega razloga: ker nam omogoča iluzijo, da se na vsaj enem področju lahko dvignemo nad povprečje, da se z ravni ljubitelja dvignemo med poznavalce, v nasprotju z vsakdanjimi posli, s katerimi se ukvarjamo in pri čemer smo preveč podrejeni strokovnjakom. Opazujem Titove posnetke – na desetine, stotine, tisoče ... In tudi po štiridesetih letih ukvarjanja s fotografijo se Tito ni umaknil od povprečja. Ostaja dosleden. Njegove slike pa so s časom še slabše! Pravi profesionalec! Pri tem se spominjam kupov fotografij, ki ga kažejo, medtem ko kaj snema. Po drugi strani pa Tito v politiki ustvarja uspeh za uspehom. Tukaj skorajda ni nikakršnega dvoma – Titov hobi je politika, on sam pa je profesionalen fotograf."

Amaterstvo kot najčistejša oblika ljubezni
A vendar vsega skupaj ne gre podcenjevati. "Četudi sprejmemo, da je Tito do konca ostal amater oziroma je ukvarjanje s fotografijo do smrti ostal njegov najljubši hobi, to nikakor ne zmanjša vrednosti tega, v marsičem ekskluzivnega gradiva. Ravno nasprotno! Biti amater je tudi prednost! Amaterji namreč nimajo nekega posebnega, priljubljenega motiva. Tako kot Tito. Fotografiral je vse – morsko obalo, oddaljene otoke, najrazličnejše prizore iz narave, lov, živali, cvetje, predmete v hiši, vendar počne to manj z ljudmi, razen množice ljudi na sprejemu. Portretov ni ustvarjal skoraj nikoli, njegov aparat pa pogosto lovi osebje, še zlasti sobarice. Njegov amaterizem je do konca ostal zvest njegovi osebnosti, prav tako kot je bil avtentičen v svojem državniškem in političnem delu (vpeljava samoupravljanja, zagovarjanje neuvrščenosti ipd.) ter je, kot smo že napisali, kljub ogromnemu številu posnetkov ostal brez kakršne koli želje dvigniti se nad povprečje, s tem pa je kar najbolje potrdil izvirni pomen besede amater (etimološko iz latinščine amator, »ljubimec«) – da je fotografija le njegov hobi, on pa tisti, ki jo obožuje."