Lavinia Fontana velja za prvo poklicno slikarko v zgodovini, italijanska plemkinja Sofonisba Anguissola pa je bila dvorna slikarka kralja Filipa II. Pomanjkljivo pozornost, ki je bila dolga stoletja namenjena umetnicam, poskušajo v zadnjem obdobju popraviti številni vodilni muzeji po svetu. Nekaj podobnega si že več let prizadevajo v še eni znameniti zbirki svetovnega kova, Galeriji
Uffizi v Firencah. Julija so v londonski Narodni galeriji kupili avtoportret Artemisie Gentileschi (1593–1656). Avtoportret v podobi sv. Katarine Aleksandrijske je komaj 20. delo ženske umetnice, s katero so v galeriji dopolnili zbirko evropskega slikarstva. V Pradu so prvo večjo retrospektivo ženski slikarki posvetili pred dvema letoma, ko so predstavili mojstrico tihožitja Claro Peeters (1607–1621).

Običajno se kot ena najbolj znanih slikark med starimi mojstri omenja prav baročna umetnica Artemisia Gentileschi, Prado pa je med izbor umetnikov, s katerimi se bo bohotila ena najlepših muzejskih zbirk na svetu, postavil dve njeni mlajši "rojakinji". Obe, tako Fontana kot Anguissola, sta se rodili na Apeninskem polotoku. Fontana se je rodila leta 1552 v Bologni lokalnemu slikarju, ki je spodbujal hčerkin talent in njeno zanimanje za slikanje. Dve desetletji starejša Anguissola se je rodila v Cremoni v plemiški družini, ki ju je obe s sestro Eleno poslala v delavnico slikarja Bernardina Campija.

Uspešnejša polovica slikarskega zakonskega para
Fontana je bila ena prvih umetnic, ki je slikala ženski akt. Ustvarila si je precej uspešno kariero in pridobila pozornost mecenov, kot sta papeža Gregor XIII. in Klement VIII. Med drugim so ji naročali oltarne slike za cerkve v Bologni, Rimu in Madridu, slikala pa je tudi portrete. Poročila se je s slikarjem Gianom Paolom Zappijem, ki je ženino delo postavil pred svojega in skrbel za gospodinjstvo in 11 otrok, obenem pa ji pomagal kot pomočnik in agent.

Na španskem dvoru
Anguissola je slikala na španskem dvoru, kamor je prispela leta 1559, kjer je bila dvorna dama kraljice Elizabete Valois, tretje žene Filipa II. Njen talent so menda hvalili veliki mojstri njenega časa, med njimi sam Michelangelo, in tudi tisti naslednjih obdobij. Proti koncu življenja – doživela je častitljivo starost 93 let – jo je na Siciliji obiskal mladi Anthony van Dyck, v svojih znamenitih zapisih pa jo je omenil tudi Giorgio Vasari ter opeval njeno študijo in milino njenega dela.

V Pradu sicer še niso razkrili, katera dela iz opusov obeh slikark bodo vključili v razstavo, najverjetneje pa si jih bodo izposodili iz ameriških institucij, kjer tudi hranijo največ njunih slik. Washingtonski Narodni muzej ženskih umetnic je že potrdil posojo dveh del Fontane, in sicer Portret plemkinje iz leta 1580 in Portret Costanze Alidosi iz leta 1594. V Waltersov umetnostni muzej v Baltimoru pa so zaprosili za delo Sofonisbe Anguissol, in sicer Portret markiza Massimiliana Stampe iz leta 1557.