Hulujeva iskriva nova komedija tematizira zgodnja leta ruske vladarice Katarine Velike, ki se na dvoru 18. stoletja spopada z intrigami, spolnimi škandali, izbruhi bolezni in idejami o državnem udaru, ki bi s prestola odstranil njenega nesposobnega moža, Petra III.

A ne pričakujte suhoparne, dostojanstvene kostumske drame, ki bi služila kot učna ura zgodovine: Velika se naravnost ponaša s tem, da je "samo občasno resnična zgodba" (točno tak je njen podnaslov). Avtor serije je namreč Avstralec Tony McNamara, ki mu je scenarij za črno komedijo Najljubša (2018) prinesel oskarjevsko nominacijo; Velika je zelo podobna zmes igrive subverzivnosti, potvarjanja zgodovine, vulgarnega humorja in satire, ki zareže kot britev. V to recepturo je vmešana tudi strupena sladkoba, ki jo je z Marie Antoinette izpilila Sofia Coppola (bodite pozorni na sodobno popglasbo v odjavnih špicah posameznih epizod), a s to razliko, da se vladarica tokrat ne zateka k utehi draguljev in krinolin, pač pa k Descartesovi in Voltairovi filozofiji.

Elle Fanning je rdečelična in vitalna v naslovni vlogi mlade vladarice pruskega rodu, ki je za selitev k svojemu novemu možu spakirala več (razsvetljenskih) knjig kot razkošnih toalet. V ocvetličeni prozi in visokoletečih puhlicah sanjari o čudovitem princu, ki ga ni še nikoli videla. A že nekaj trenutkov po tem, ko prvič poljubi ruska tla, trči ob kruto resničnost: kralj Peter (Nicholas Hoult) je samopašen prostak. Svoje pribočnike zmerja z "debelimi po***lji", mlado ženo sprejme z osnovnošolsko potegavščino ("Zamenjajte mi jo za kakšno višjo!"), kadar mu kaj ni všeč, sledi histerični izpad. Čeprav nima niti najmanjšega pojma ali zanimanja za vojaške zadeve, politiko in finance, arogantno verjame, da je kot božji izbranec rojen za vodenje države. Njegova edina strast je preganjanje dvornih dam, obenem pa je šokiran nad idejo, da bi se kakšna ženska morda lahko naučila brati. Ta brezbrižni cepec je hkrati nevaren za svojo okolico in škodljiv za Rusijo. Katarina, ki hitro ugotovi, da se bo morala odpovedati viziji razsvetljenskega kraljevskega para, ki skupaj upravlja narod, se oprime ideje o lepši prihodnosti, kjer bi namesto butca na prestolu vajeti imperija prevzela ona sama.

Sorodna novica Liffe: Najljubša

Kdor je bil predlani navdušen nad inteligentno hudobnost satire Najljubša v režiji Yorgosa Lanthimosa, bo sorodnosti med projektoma opazil na vsakem koraku: v obeh primerih imamo opravka z nesposobno kronano glavo, ki jo je treba v dobro naroda in države mojstrsko in delikatno zmanipulirati. Obakrat se potopimo v dekadentno razkošje načičkane scenografije in kostumografije: razkošni sijaj "dostojanstvene" kostumske drame ves čas spodjedajo bežni prizori gnitja, svinjarije in pritlehnosti; prej ali slej se bo kdo obmetaval s hrano. Ves čas se gibljemo v svetu dvornih intrig, smrtonosnih spletk in seksualnega razvrata. In ne nazadnje se v obeh projektih pod napudrano lasuljo skriva vulgaren, a neizpodbitno šarmanten Nicholas Hoult. Edino, kar Veliki manjka v primerjavi z Najljubšo, je kanec ciničnega fatalizma, ki je pač zaščitni znak Lanthimosovih filmov. Scenarij Velike, nasprotno, praktično prekipeva od nebrzdanega optimizma.

Ključna skupna točka obeh projektov je seveda to, da spremljamo ambiciozno žensko, ki mora krmariti med nesposobnimi moškimi na položajih moči. (Protagonistke niso slepe za nevarnosti, ki prežijo na ženske na dvoru. V zvezi s skorajšnjim posilstvom: "Če bo kdaj kdo izumil kaj, kar se odpira lažje kot gumbi, bomo vse v težavah.") Katarina sanja o razsvetljenski, napredni Rusiji, kjer sta izobrazba in sodobna medicina dostopni revnim in bogatim, kjer kraljuje načelo osebne svobode in je suženjstvo stvar preteklosti. Namesto tega živi v leglu nasilja in razvrata, kjer očitno nihče ni sposoben kozarca odložiti drugače, kot da ga s silo zabriše v tla, in kjer so odsekane glave švedskih vojakov sprejemljiva dekoracija za jedilno mizo.

Velika se na nobeni točki ne sramuje svoboščin, ki si jih jemlje z zgodovino: začnemo lahko že s tem, da Peter III. v resnici sploh ni bil sin, ampak vnuk Petra Velikega, da svoje mame niti ni poznal (v seriji je materin lik ključen vir freudovskih travm) in da je bila večino Petrovega in Katarininega zakona na prestolu v resnici "teta Elizabeta" (1741‒1762). Petrova vladavina je vsega skupaj trajala šest mesecev, preden ga je zamenjala žena; ideja ženske vladarice za Rusijo takrat ni bila niti nova niti nezaslišana.

V skrajno mcnamarovski maniri pa je resničen eden najbizarnejših detajlov: Katarino je dejansko spremljal trač, ki so ga sprožili zlobni dvorni jeziki ‒ govorico, da je imela spolne odnose s konjem.

Poanta Velike kakopak ni v zgodovinski (ne)verodostojnosti: s prizemljenim humorjem skuša ponazoriti večne vzvode moči in mahinacije oblasti, ki se ne spreminjajo samo zato, ker danes kolere ne zdravimo več z obešanjem mrtve podgane okrog bolnikovega vratu. Ker zgodovino večinoma dojemamo kot serijo veličastnih portretov na stenah galerij, se nam je v podzavest priplazila vera, da so bili dvorjani 18. stoletja dejansko dostojanstvene, dvodimenzionalne figure, neprimerljivo bolj olikani in sofisticirani od pritlehne sodobnosti. Kaj pa, če so bili tudi oni samo banalni ljudje iz mesa in krvi, ljudje, ki so doživljali ljubezenska razočaranja in zadrege, ljudje, ki so razdirali kosmate vice in kovali načrte za prihodnost? Za odtenek bolj življenjski in humanističen pogled na zgodovino v popolnoma drugo luč postavi tudi dediščino preteklih obdobij.

Velika se ponaša s raznoliko igralsko zasedbo, v kateri praktično ni šibkih členov: Phoebe Fox kot Katarinina služabnica Marial, Sacha Dhawan kot strahopetni diplomat Orlov, Sebastian De Souza kot ljubimec Leo, Danusia Samal kot spletkarska dama Svenska, Charity Wakefield in Gwilym Lee kot zakonski par, ki se znajde v ljubezenskem trikotniku s kraljem ... Čeprav je pred nami v celoti ruska zgodba, vsi igralci prakticirajo izumetničen britanski naglas, v igralski zasedbi pa je anahronistično cel kup nebelskih igralcev.

Elle Fanning, ki jo pred kamerami spremljamo že od rosnih let in se nam morda zato zdi še mlajša, kot v resnici je, je idealna izbira za naslovno vlogo. Pred našimi očmi se mora preleviti iz romantične, idealistične mladenke v neomajno vladarico; obenem premore tako občutek za situacijsko komedijo kot tudi za melodramo. V isti sapi je naivna in oblastiželjna, a ji je pol oproščeno, ker si pred svojimi temnejšimi platmi ne zakriva oči. Popolnoma jasna ji je pošastna absurdnost položaja, ko se z ogromno škatlo puhastih makronov znajde med ranjenimi, smrdljivimi in blatnimi vojaki na fronti. Obvezan pešak, ki mu ponudi slaščico, ji plašno odgovori, da je v bitki izgubil prste. "Kaj pa, če vam ga samo takole zdrsnem v usta? Okus je pistacijev, če to morda kaj pomaga." Katarina torej prav tako nima pojma o imperiju, ki mu hoče vladati, a se je za razliko od svojega moža vsaj pripravljena učiti in izboljšati.

Nič manj karizmatična prezenca ni Nicholas Hoult, do katerega mora gledalec skoraj proti svoji volji občutiti simpatijo. Igralec je izpilil svoj občutek za karikirano aroganco in zna zlobo igrati na dovolj nedolžen, trapasto samozavesten način, da nikoli ne postane dokončno odvratna figura. Človečnost mu vdihuje njegova potreba po nenehni potrditvi, ki izvira iz pomanjkanja starševske ljubezni, obenem pa je njegova pojava najbrž tudi komentar tega, čemur danes rečejo "toksična moškost". "Doslej ste edini, ki me niste v hipu vzljubili," navrže svoji novi ženi, kot da se ne bi zavedal, da se mu dvorjani poklicno prilizujejo. "To je zame praktično nedoumljivo, o vas pa ne pove nič dobrega." Primerjave z abotnimi predsedniki 21. stoletja, ki držijo v šahu cele države, se prav tako ponujajo same.

Morda je težko verjeti, a človek se lahko preobje tudi makronov: deset 50-minutnih epizod je preprosto preveč minutaže za zgodbo, ki jo serija skuša povedati. Če bi bila zgoščena na približno polovico svoje trenutne dolžine, bi protagonistkin lok verjetno prišel bolj do izraza in se ne bi izgubljal v meandrih dvornih ekscesov in repetitivne situacijske komike. Nobene škode ne bi bilo, če bi se manj naslanjali na šale o prebavi in klanju ljudi za hec. Primerjava z večkrat omenjeno Najljubšo se nagne v prid filma: serije ne zanima uvid v temno bistvo človeških motivacij in zato deluje za odtenek bolj frivolno.

Kljub temu pa nadaljevanka na inovativen način osvetljuje teatralnost in politiko dvora skozi oči ženske, intelektualno veliko sposobnejše od vseh moških, ki so nanjo gledali zviška. Čeprav se Velika ne igra na prvo žogo poenostavljene, površinske feministične interpretacije (protagonistka ima za kaj takega preveč negativnih lastnosti), je vedno pri roki kaka služabnica, da še v trenutku, ko se Katarini obeta, da bo prevzela oblast, sarkastično pripomni: "Za žensko je v takem trenutku daleč najpomembneje to, kaj bo oblekla."

Ocena: 4.