To ni trend, saj tovrstno združevanje v kolektive in tandeme ni novost, novi pa so nekateri razlogi, da se umetniki odločijo za takšen spoj.

Po lanski razstavi, ki sta jo kustosinji Nadja Zgonik in Tina Konec posvetili mediju risbe (Risomanije), so v galeriji kuriranje letošnje študijske razstave zaupali mladi kuratorki in likovni kritičarki Maši Žekš. Ta pod naslovom Kurativa spajanja, v kateri sugerira koristi, ki jih v iskanju boljših razmer za delo umetniki najdejo v tovrstnem povezovanju, predstavlja delo šestih mladih kolektivov, delujočih predvsem na območju Ljubljane, to so: DILEMA, Kvadratni meter, Podmladek, Kolektiv Arhiv, Pita Projekt in KELA.

Razstava, ki jo odpirajo danes ob 19.00 in bo na ogled do 9. maja, predstavlja vzorec, ki ilustrira pestrost domačih kolektivov, kar obenem omogoča kritičen pogled na okoliščine in negativne dejavnike, ki so včasih glavni povod za tovrstna združevanja.

Boljše razmere za delo in medsebojna opora
Kot opaža kustosinja, temeljijo proaktivna povezovanja umetnikov v stabilnejše in dopolnjujoče se celote na različnih ideoloških, družbeno-političnih in socialnih vzgibih. "Če so se v preteklosti umetniki pogosteje združevali na podlagi osebnostnih stikov, prijateljstva, partnerstva in presečnih likovno-vizualnih praks, se v zadnjem času povezovanje uresničuje še na podlagi neugodnih družbeno-ekonomskih situacij, gentrifikacije in nedostopnosti (bodisi do primernih ateljejskih prostorov ali prostorov za bivanje in hrambo, pa tudi opreme, kot so povečevalniki, temnica, osvetljevalci, sita, preša, kemikalije, peči …). Povezovanje v kolektive mladim umetnikom ne omogoča zgolj boljših pogojev za delo, pač pa zagotavlja avtomatski princip nadaljnjega mreženja z ostalimi ustvarjalci, odpira prostor za kritični diskurz in medsebojno pomoč, deljenje izkušenj ter kolegialno čustveno podporo," piše v razstavnem katalogu.

Kustosinja z zanimanjem opaža, kako se pri kolektivih vzpostavijo edinstveni načini delovanja, ki glede na različne parametre vključujejo razpored dela, urejanje terminov, birokracijo, usklajevanje za skupno delo ali ohranjanje stikov, odnose z javnostmi, nakupe materiala, urejanje financ in ne nazadnje tudi mediacije, vzdrževanje moralnega kompasa in solidnih medsebojnih odnosov.

Razstava že v naslovu poudarja pozitivne lastnosti povezovanja, saj kolektiv ne glede na različne stopnje formalizacije in individualnosti posameznikov praviloma omogoča boljše razmere za delo, boljše razpisne pogoje, tudi varen prostor za lažje premagovanje stresa, medsebojno podporo in skupno reševanje težav.

Ob tem kustosinja opozori, da je za nekatere kolektive tokratna razstava nekoliko atipična. Kvadratni meter se ogne sosledju svojih predstavitev – običajno posega v (javni) prostor, v katerem z impresivnimi intervencijami in performansi predaja jasna družbeno-politična sporočila in kritiko. Tokrat kolektiv ubira arhivski pristop in pripoveduje o pred leti izvedenem, izjemno napornem in fizično zahtevnem projektu.

Podobno počne Pita Projekt, ki ponavljajoče se raziskovanje umetniških mehanizmov, samoreferenciranje na lastno prakso in kopičenje kolektivnega arhiva ponovno reciklira, rekonstruira in predstavi v obliki instalacijske umestitve v prostor. DILEMA vzporednice svojega delovanja na daljavo predstavlja s klasično in situ intervencijo, kolektiv KELA pa se usmeri v bistvo lastnega obstoja – nekdanjega prostora na ljubljanskem Taboru. Kolektiv Arhiv se razgali s predstavitvijo procesa in produkcijskih nians, vezanih na študentske birokracijske zmožnosti in razpisne pogoje, kolektiv Podmladek pa svoje kolektivno vzdušje aplicira na umetno ustvarjen prostor, v katerem se tudi obiskovalec počuti kot del razširjenega korpusa. Skupinska razstava tako predstavlja (ponekod že videne) projekte izbranih kolektivov, hkrati pa zasaja malenkostno poglobljeno in skeptično misel o dvoreznem kolesju in nevidnih pasteh, ki se skrivajo pod površjem dela na domačem polju umetnosti in kulture, ob razstavi zapiše Žekš.