Leta 2021 je bil izveden zadnji monumentalni projekt Christa in Jeanne-Claude, v katerem sta načrtovala zavijanje pariškega Slavoloka zmage. Žal ni bil nihče izmed njiju priča končni izvedbi. Foto: EPA
Leta 2021 je bil izveden zadnji monumentalni projekt Christa in Jeanne-Claude, v katerem sta načrtovala zavijanje pariškega Slavoloka zmage. Žal ni bil nihče izmed njiju priča končni izvedbi. Foto: EPA

Razstava sestoji iz Christovih skulptur in del na papirju, obenem pa zaznamuje petindvajseto obletnico zadnjega projekta Christa in Jeanne-Claude v mestu leta 1998, ko sta 178 dreves okoli fundacije Beyeler ovila v 55.000 kvadratnih metrov tkane poliestrske tkanine, so zapisali na strani galerije.

Vsak projekt predstavlja ogromno življenjsko popotovanje.

Christo

Umetniška sodelavca ter partnerja Christo in Jeanne-Claude sta s svojimi monumentalnimi, a začasnimi deli, na novo opredelila odnos umetnosti do javnega prostora, obenem pa v že obstoječo realnost vnašala nove, še neznane možnosti doživljanja in percepcije.

Izjemno zahtevni projekti so bili pogosto samofinancirani in so zahtevali obsežno načrtovanje in pogajanja, obstajali pa so le kratka obdobja, nato pa povrnjeni v prvotno stanje. Izbrana dela predstavljajo priložnost za ponovni pregled edinstvenega kanona ustvarjalnih prizadevanj, ki presega konvencionalne meje kiparstva in arhitekture.

Plavajoči pomoli na jezero lseo v Italiji, ki jih je zasnoval Christo. Foto: EPA
Plavajoči pomoli na jezero lseo v Italiji, ki jih je zasnoval Christo. Foto: EPA

V okviru prihajajoče razstave bo tako mogoče videti skulpturi Store Front (Project) (1964) in Store Front Corner (1964–66) iz serije Store Front Series (1964–68), ki je nastala v Christovem zgodnjem obdobju. V delih je Christo uporabil razne arhitekturne elemente, ki spominjajo na izložbe, steklo pa nato prekril s papirjem ali tekstilom, da pogled v notranjost ni bil mogoč. Poleg teh del je v Baslu mogoče videti še Show Case (Vitrine), sorodna skulpturo iz leta 1963, ki zajema poslikano kovinsko vitrino na koleščkih, njena notranjost pa je podobno kot druge, zastrta z visečo belo tkanino in osvetljena z električno svetlobo.

Prav v tovrstnih zgodnjih umetniških delih je videti zametke dialoga z okolico, ki ga je Christo še toliko bolj razvil v poznejših monumentalnih projektih.

Christo in Jeanne-Claude sta vse do njene smrti leta 2009 ustvarjala skupaj, na isti dan pa sta imela celo rojstni dan. Foto: EPA
Christo in Jeanne-Claude sta vse do njene smrti leta 2009 ustvarjala skupaj, na isti dan pa sta imela celo rojstni dan. Foto: EPA

Leta 2021 je bilo po večletnem načrtovanju končano zadnje monumentalno delo Christa in Jeanne-Claude, čeprav ga na žalost nihče izmed njiju ni več dočakal. Projekt ovijanja pariškega Slavoloka zmage sta načrtovala že od leta 1961, ko je Christo živel v bližini tega slavnega spomenika, vendar so se prave priprave za izvedbo začele šele leta 2018. Instalacija naj bi bila na ogled leta 2020, zaradi gnezdenja sokola na spomeniku pa je bila prestavljena na jesen, nato pa zaradi pandemije v leto 2021.

Od majhnih skic do ogromnih del
V Baslu bodo na ogled tudi študije več slavnih umetniških del Christa in Jeanne-Claude, ki so specifična za posamezne lokacije. Originalne risbe z ogljem, emajlom, pastelom, svinčnikom in voščenimi barvicami pogosto vključujejo gledalcu sicer neznane detajle ter dodatne elemente, kot so fotografije, vzorci tkanin, zapiski in topografski zemljevidi, ki posredujejo vrsto tehničnih informacij, s čimer obogatijo svetovno znane projekte.

Dela na papirju, ki so na ogled v Baslu, vključujejo skice za Wrapped Reichstag (projekt za Berlin) (1987) in dve risbi z naslovom Running Fence (projekt za okrožji Sonoma in Marin, Kalifornija) iz leta 1974 in 1976. Velika risba Plavajoči pomoli (projekt za jezero lseo, Italija) iz leta 2015, prikazuje enega od Christovih zadnjih javnih podvigov, 3-kilometrski “pomol”, s katerim je obkrožil otok in ga povezal s celino. Projekt je v šestnajstih dneh pritegnil več kot 1,2 milijona obiskovalcev.

Iz Bolgarije z nekaj vmesnimi postajami v New York
Christo, ki se je sicer rodil in odraščal v Bolgariji, je kot študent zaradi represije zahodne umetnosti v Bolgariji pobegnil v Prago, nato na Dunaj, kjer je nekaj časa tudi študiral. Ker s programom ni bil zadovoljen, se je odločil obiskati Švico, kjer je tudi prvič začel ovijati stvari, kar je pozneje postala njegova prepoznavna metoda. Leta 1958 se je preselil v Pariz, kjer je med slikanjem portreta neke ženske spoznal njeno hčer Jeanne-Claude, s katero sta začela izjemno plodovito umetniško sodelovanje in kariero. Umetnik je na koncu prebival v New Yorku.

Razstava bo na ogled med 25. avgustom in 28. oktobrom 2023.