Umetniški dvojec V.S.S.D. je v anonimnosti deloval med letoma 1985 in 1995, v tem obdobju pa ustvaril razmeroma obsežen, predvsem pa za tisti čas radikalno izviren avtorski opus. Vrhunec njegovega ustvarjanja je bila, vsaj v kariernem smislu, predstavitev na Beneškem bienalu – najprej leta 1993 v okviru sekcije Aperto in nato leta 1995 s samostojno razstavo v slovenskem paviljonu, beneški cerkvi Ateneo San Basso s projektom Slika slike II.
Ta je hkrati pomenila njuno zadnje skupno delo, saj je v istem letu sledil njun razhod. Jordan se je umaknil iz umetniškega polja, Ožbolt pa je nadaljeval samostojno ustvarjanje, v okviru katerega je po prvotnem travmatičnem odvračanju od preteklega dela V.S.S.D. in zanikanju idej in konceptov, pa tudi estetike, značilne za V.S.S.D., na neki način premišljeval prehojeno umetniško pot.
Njuno skupno in nato samostojno Ožboltovo delovanje predstavlja razstava v treh sklopih. V prvi dvorani je z dokumentarnim gradivom celovito predstavljena produkcija V.S.S.D. in Ožbolta v obliki časovnice in reprodukcij posameznih projektov. V postavitev so vključena tudi izbrana besedila, saj je umetniško ustvarjanje pri V.S.S.D. in Ožboltu zelo zaznamovano z besedo kot pomembnim materialom ustvarjanja.
Drugi prostor je namenjen predstavitvi produkcije V.S.S.D. in ni zasnovan kronološko ali motivno-tematsko, temveč sledi temeljnemu načelu, ki ga je zaznamovalo tudi delo umetniškega tandema: prihodnosti ni, vse je že narejeno, vse je v gibanju, oblike, materiali, ideje so v prepletanju, ki ga ne obvladuje nobena hierarhija forme ali tiranija linearnega časa, še manj pa enoznačnega pomena ali dokončne interpretacije.
V središču je t. i. prostorska slika, ki je bila temeljna nova forma in medij umetnosti, ki sta jo umetnika zasnovala znotraj skupnega delovanja in ki jo je Ožbolt pozneje razvijal naprej. Z njo zajameta umetnika celoten prostor in vključujeta hibridne oblike klasičnih medijev, med katerimi se začnejo meje prekrivati. Oblika, ki jo je V.S.S.D. predstavil že na svoji prvi razstavi v Škucu leta 1986, je v predstavljala zgodnji fenomen prostorsko zasnovanega umetniškega dela pri nas.
Glavna dvorana je na novo zasnovana prostorska slika, ki je sestavljena iz ohranjenih del tandema V.S.S.D., delno so tudi poustvarjena danes ne več obstoječa prostorska dela. V atmosferi, tudi z vključevanjem kolaža avtorske glasbe Maria Marolta, izvirno ustvarjene za razstave V.S.S.D., se bo gledalec lahko tako vsaj delno približal izkušnji prvih sugestivnih in udarnih prostorskih postavitev V.S.S.D.-ja.
Tretji del predstavlja Ožboltov opus. Ker gre v tej umetniški produkciji še bolj izrazito za in-situ zaključena, v času zamejena umetniška dela, so projekti predstavljeni z dokumentarnimi fotografijami ali s fragmentarnimi, okrnjenimi prostorskimi postavitvami na razstavi. Spoznati je mogoče tudi izbrana dela iz obsežnih serij slikarskih in kiparskih del, ki jih je umetnik ustvarjal v dveh desetletjih samostojnega dela.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje