Skupinska razstava Leave Group? (Zapusti skupino?), ki so jo odprli v petek, 15. januarja, prvič javno predstavlja umetniške prakse in družbene premisleke kolektiva osmih avtoric: Line Akif, Hannah Koselj Marušič, Lucije Ostan Vejrup, Eme Radovan, Lare Papov, Ize Štrumbelj Oblak, Lee Topolovec in Eve Žibert. Postavitev je rezultat izobraževanja, razmišljanj in umetniškega ustvarjanja, ki se je vilo od februarja lani, po spletu in v živo.

Sorodna novica Prvi se bo v sklopu akademskih oreščkov predstavil Ahmet Öğüt

Kot poudarjata Hana Ostan Ožbolt in Dušan Josip Smodej, mentorja in kuratorja izobraževalnega programa Academic Nuts (Akademski oreščki), ki je tokrat potekal prvič, razstava že v samem naslovu ubeseduje razpotje: ustavljen trenutek v času in prostoru nekega skupinskega miselnega procesa, ki je lahko konec, nov začetek ali ohranitev statusa quo – materializacija minljivosti in nestanovitnosti kolektivizma današnjega časa.

Skupinska razstava je postavljena v dveh ljubljanskih projektnih prostorih: na Miheličevi brutalistični bencinski črpalki, ki jo zadnjih nekaj let zaseda Fotopub, ki ga vodi Smodej, ter v svetlem projektnem prostoru Fundacije ULAY, ki ga vodi Hana Ostan Ožbolt.

Smodej razlaga, da je bila osnovna ideja programa Akademskih oreščkov oblikovati čim bolj raznoliko skupino z različnih akademij in fakultet. Poudarja, da je zanimivo, da je bilo največje zanimanje študentk z AGRFT-ja, čeprav gre za program, ki obravnava vizualno umetnost. "Vsi nastali projekti so osebni in se širijo v družbenopolitično noto," še opisuje.

"Tako se spreminja mikrokozmos sodobne umetnosti"
Dobivali so se enkrat do dvakrat tedensko, poslušali predavanja različnih umetnikov in teoretikov, imeli vodstva po galerijah, premišljali umetniške prakse, ustvarjali lastno umetnost – vse to, da bi vzpostavili kritično misel in zaključene, samostojne projekte osmih študentk, ki premišljujejo vse od tematik osebne identitete, domovine, zgodovine, koronske sedanjosti in prihodnosti pa do vprašanj materialnosti, realnosti in dojemanja prostora.

"Tako se spreminja mikrokozmos sodobne umetnosti in gradi zavest o tem, zakaj je sodobna umetnost pomembna," pravi Hana Ostan Ožbolt. Program po njenih besedah v slovenskem prostoru predstavlja svojevrsten način izobraževanja, saj povezuje teorijo in umetnost ter se osredotoča na izobraževanje različnih umetniških profilov iz različnih akademskih zaledij.

Spodaj lahko preberete o vseh sedmih projektih, med katerimi je prvih pet umeščenih v prostore Fotopuba, zadnja dva pa v prostore Fundacije Ulay.

RADA IMAM SLOVENIJO IN SLOVENIJA IMA RADA MENE. Performans, svetlobna instalacija.

Edini od umetniških projektov, ki je nastal v dvojcu, je performans Lucije Ostan Vejrup (1999) in Line Akif (1995), študentk dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Njun performans je svojevrsten rimejk slovitega performansa nemškega umetnika Josepha Beuysa z naslovom I Like America and America Likes Me, ki je svoj zapleteni odnos s kolonialistično zgodovino ZDA raziskoval tako, da se je za tri dni zaklenil v sobo s kojotom in z njim sobival.

Lina Akif razlaga, da sta se na Beuysa obrnili v stiski, ki jo opisuje kot tujstvo v domovini, ki sta ga izrazili v družbeni kritiki sedanjosti. Poleg svojih slovenskih državljanstev oz. identitet je Lina Akif delno Madžarka in Sudanka, Lucija pa ima tudi danske korenine; a Slovenija je za njiju od nekdaj predstavljala dom. "Trenutno se ne počutiva dobro v Sloveniji, težko rečeva, da imava radi Slovenijo, sploh pa težko rečeva, da ima Slovenija rada naju. Odločili sva se za tri dni zapreti v prostor s kokošmi, slovenskim simbolom. Z njimi bivava v sožitju, plezajo po naju, rade naju imajo," pravita umetnici, ki sta se za 72 ur zaprli v zastekljen prostor, v katerem je nad njima in kokošmi svetil neonski znak Rada ima Slo in Slo ima rada mene.

S kokošmi se delno obračata h geografski obliki države, a obenem tudi na osebnostne lastnosti kokoši, kot so udomačenost, domačnost in pridih vaškosti. Lucija Ostan Vejrup pravi, da sta vzpostavili "emblematičen odnos s kurami – odnos, ki ga imamo Slovenci z domovino. Vzpostavili sva ljubezniv odnos, ki bi ga radi doživljali z domovino. Medsebojno se hranimo," dodaja, saj so kokoši v tridnevnem obdobju performansu začele tudi leči jajca.

Avtopoet. Prostorska instalacija, video, osebni predmeti avtorice.

Hannah Koselj Marušič (1996) je študentka likovne umetnosti na Akademiji za vizualne umetnosti. Zanima jo prostor med življenjem in smrtjo, ki ga je našla v zapuščenih prostorih, a še niso povsem "umrli", izginili. Enega teh prostorov je našla v hiši svoje prababice v Ribnici, v kateri od njene smrti ni nikogar. Od tam je predmete prenesla v kletne prostore Fotopuba in na ta način poustvarila najgloblje sobane svoje notranje zapuščine. Iz zapuščene krame predmetov je naredila odtis svojega notranjega življenja.

Njen projekt Avtopoet prepleta na telefon posnete videe iz poletja 2020, ki se povezujejo v instalacijo z najdenimi predmeti iz prababičine hiše. Med drugim je med predmeti nočna omarica, napolnjena z zdravili njene prababice, čez stol pa sta dana plašč in ruta natanko tako, kot jih je prababica postavila, ko je bila nazadnje v hiši. "Mišljeno je, da vstopi človek v mojo podzavest, me začuti na neracionalni ravni. Veliko je mojih zapisov iz otroštva, nedokončanih pesmi, ki jih sicer ne bi pokazala. Tu je del mene, ki se ga sramujem," pravi umetnica.

Harfa. Performans in prostorska instalacija.

Ema Radovan (1996) je študentka magistrskega študija Filmsko ustvarjanje: Montaža na AGRFT-ju. Njen projekt se obrača v raziskovanje lastne zgodovine, saj v galerijski prostor postavlja ponovno učenje skoraj pozabljenega. Prepričana je, da vsak od nas v sebi nosi nekaj, kar je v preteklosti znal, vendar pa se je sčasoma od te stvari oddaljil in to znanje opustil, pozabil. Tako se je odločila, da se ponovno nauči igrati harfo, ki jo je igrala deset let. "Moje znanje se je oddaljevalo, strune so popokale," pravi. A letos, v času karantene, je odkrila priložnost za vračanje k igranju harfe, in to prenesla v galerijski prostor.

V beli sobi, očiščeni vsega zunanjega, prek igranja harfe komentira nove, nepričakovane razmere zadnjega leta, ki jih je vodila samoosamitev. Čas korone je zanjo nenavadna izkušnja, ko se zdi, da ima veliko izmed nas spet na voljo več prostega časa, ki bi ga lahko izkoristili za ponovno priučenje neke dejavnosti iz naše preteklosti.

Pit Stop. Prostorska instalacija.

Lea Topolovec (1994) končuje dodiplomski študij vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pred postavitvijo instalacije je bila v umetniški krizi in že dolgo ni ničesar ustvarila. Izhod iz krize je našla v ideji, da prenese element – metalizirano folijo – iz svojega doma v galerijski prostor in ga tam namnoži. "Do zadnjega trenutka nisem vedela, kaj točno bo nastalo. Prepustila sem se intuiciji," opisuje svoj umetniški proces.

V tem umetnem prostoru se zgodi premik iz osebnega in praktičnega v prostor, ki je nastal zaradi njene domišljije. Instalacijo razume kot intimno imaginarno stanje, v katerem pride do ravnovesja med dvema kontrastnima stanjema. Poudarja pa, da na videz preprosta in izčiščena celostna obravnava prostora obiskovalcu omogoča različne vstope in branja: pomembno je kaj gledalec prinese s seboj in kako se lahko sam prepusti doživetju.

Kraljica Mortadel. Video instalacija.

Eva Žibert (1997) končuje dodiplomski študij umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njeno instalacijo sestavlja devet videoposnetkov, ki jih je ustvarila prek aplikacije Zoom v času karantene. Klicala je prijatelje in jih pozvala, da ji zapojejo eno od znanih slovenskih reklam, ki oglašuje salamo tipa mortadela s sloganom "mip, mip, mip, mip, kraljica mortadel". Skozi posnetke je svojo tesnobo, ki jo doživlja ob zavedanju obsega kapitalizma, prelevila v popoln absurd oziroma v humorno in samoironično spopadanje z brezizhodnim ustrojem sistema. Prav to brezizhodnost slikajo tudi zeleni signali za izhod v sili, ki so na videz nelogično postavljeni po prostoru.

Želela je, da bi bila instalacija čim bolj nasičena, vizualno in zvočno. "S politično situacijo se soočam na način, na katerega se najbolje znam: s humorjem in z druženjem s prijatelji. Po drugi strani pa delujem kapitalistično, ker jih kličem, da jih izkoristim, da jih uporabim za svojo umetnost," opisuje svoj projekt. V videoinstalaciji se vsi posnetki najprej predvajajo vsak zase, nato pa še vsi hkrati, tako da kolektivno oponašajo zborovsko petje oglasa.

White noise. 3D-tisk zlitine nerjavečega jekla in brona, akrilno steklo. / Always Has Been. Ogledalo.

Lara Papov (1996) je absolventka na Akademiji za vizualne umetnosti (AVA) na smeri likovne umetnosti. V svojih delih obravnava vmesni prostor in njegovo materializacijo, ki se pojavlja znotraj procesov sprememb vsakdanjih situacij. Njen projekt, ki je nastal v sklopu Akademskih oreščkov, obsega dve deli procesualnosti, opisuje Hana Ostan Ožbolt. Delo White noise sestavljajo skulpture lupin škržatov, ki ostanejo po njihovi levitvi, zanje je uporabila tehniko 3D-tiska zlitine kovin.

Njeno drugo delo Always Has Been pa je rezultat raziskovanja vprašanja o razsežnosti vmesnega prostora. Nastalo je z dolgotrajnim postopkom odstranjevanja plasti iz kosa ogledala, kar je povzročilo razslojevanje materialov, ki ga sestavljajo. Gre za kos ogledala, iz katerega je plast za plastjo odstranjevala plasti, ki tvorijo ogledalo, nato pa je iz prahu, ki je ostal, oblikovala nov objekt, nov prostor. Ko je večina odstranjenega materiala zbrana v kup prahu, ki invertno nakazuje ta isti prostor tako, da ga zapre in gledalcu ni več viden, še opisuje kuratorka.

Iščem prijatelje. Video, zine, vizitke.

Iza Štrumbelj Oblak (1997) končuje študij fotografije na visoki šoli VIST. Njen projekt iskanja prijateljev je orodje za boj proti občutkom tujosti v občini Medvode, kjer sicer živi, a tam nikogar zares ne pozna, ker se je šolala v Ljubljani. "V času osamitve sem si zaželela imeti v Medvodah koga bližnjega, svojo družbo. Sanjala sem o pikniku ob vodi," pripoveduje. Izvedla je socialni eksperiment: tako fizični kot digitalni. Prek aplikacije Tinder in s korakanjem po Medvodah s transparenti, na katerih je pisalo "Iščem prijatelje!" je začela vabiti neznance, morebitne prijatelje, na svoj piknik in se ob tem snemala. Piknik se je tudi zgodil in postal del galerijskega konteksta.

"Sklepanje prijateljstev je večji tabu kot iskanje romantičnih zvez," pravi in dodaja, da je zagotovo postalo jasno, da so ljudje pogumnejši pisno kot v živo. Projekt predstavlja v videoobliki, spremlja pa ga tudi zine, v katerem so zbrani delčki pisne komunikacije, ki jih je v več mesecih imela z neznanci.