Tam domuje znameniti Zajec, ki je tudi sicer verjetno najbolj prepoznavna slika v muzeju, in tam hranijo še cel kup olj, grafik in risb tega "velikega humanista in virtuoznega slikarskega mojstra renesanse". S temi besedami je Albrechta Dürerja opisal direktor muzeja Klaus Albrecht Schröder. "Razstavo del Albrechta Dürerja v takšni obliki lahko pripravimo samo v Albertini, saj se ta ponaša z največjo zbirko umetnikovih del na svetu. Nekaj del smo si ob tej priložnosti izposodili še iz ducata mednarodnih muzejev in galerij, zaradi česar je razstava nekaj posebnega," še pravi.

Dürerjevo umetnost je mogoče spoznavati na približno 200 razstavljenih delih – risbah, grafikah in slikah –, ki popeljejo po vseh slikarjevih ustvarjalnih obdobjih. To dopolnjuje še arhivsko gradivo, ki skupaj z likovnimi deli pripoveduje o življenju in umetnosti slikarja, ki se je na svojih potovanjih na jug srečeval z dosežki italijanske renesanse in te nato združil s severno tradicijo, svojim občutkom za detajle in znanjem, ki ga je dobil v očetovi zlatarski delavnici.

Dürer je bil cenjen in iskan slikar svojega časa, za seboj pa je pustil tako velika sakralna naročila, portrete in grafične cikle, ki so krožili po Evropi, kot tudi manjše podobe znamenitega zajca, trave in krajin, ki kažejo vpogled v umetnikovo bolj intimno ustvarjanje. Dürer je bil tudi prvi mojster, ki je toliko pozornosti posvetil svoji lastni podobi. Na več portretih se je upodobil s samozavestjo, ki pritiče uglednemu in občudovanemu umetniku.

Njegova dela ga pokažejo kot pozornega opazovalca narave. Zlasti Zajec je eno takih del. To redko zapusti depo Albertine, danes pa ga uvrščamo med ikonična dela v zgodovini umetnosti.

Akvarel zajca z merami 22 x 25 centimetrov je nastal leta 1502. Dürer ga je upodobil z izjemno anatomsko natančnostjo, tako precizno, da je na krznu mogoče opazovati odblesk svetlobe.
Albrecht Dürer (1471–1528) se je rodil v Nürnbergu. Učil se je pri očetu Albrechtu Dürerju st. in pri slikarju Wolgemutu. Večkrat je potoval po Evropi ter ustvarjal krajine v tehniki akvarela. Benetke je prvič obiskal leta 1495, zatem je še večkrat potoval po Italiji ter pozneje po Nizozemski. V letih 1512–1519 je bil v službi cesarja Maksimiljana I.

Kot je pred odprtjem dejal kustos Christof Metzger, predstavlja razstava Dürerja v novi luči, kar nekaj del pa je po opravljenih raziskavah zdaj prvič na ogled javnosti. Razstava se kronološko sprehodi po vseh obdobjih umetnikovega ustvarjanja. Videti je mogoče študije narave, predstavljeno je nastajanje krajin, na ogled so portreti, avtoportreti, dela z nabožno vsebino ter dela, nastala za cesarja Maksimilijana I.

Dürer je bil doma v vseh žanrih, na področju grafike pa sploh ostaja med nepreseženimi mojstri. "Mojster portreta, pejsažev in živali ter religioznih prizorov je svoj talent dokazal v vseh tehnikah: slikarstvu, risbi, lesorezu in bakrorezu. Natančnost, ki je značilna za njegov umetniški opus, si je pridobil v očetovi zlatarski delavnici v Nürnbergu," še pravi kustos.

Da se lahko Albertina danes ponaša z največjo zbirko Dürerjevih del na svetu (šteje jih več kot 140), se mora zahvaliti ustanovitelju muzeja, vojvodi Albertu Sachsen-Teschenu, ki je dela nemškega umetnika pridobil od cesarja Franca II. v zameno za neko drugo zbirko.
Z izposojo iz drugih muzejev so na razstavi omogočili tudi vzporedno predstavitev skic, risb in olj na platnu. Ob sliki Svetega Hieronima je na primer na ogled risba, ki je umetniku služila kot priprava za veliko delo.