Ni poročil, ali je morda letos na kresno noč kdo s praprotnimi semeni v čevljih slišal živali govoriti, je pa zato pogansko mitološko bitje, po katerem ima nagrada ime (in ki se je menda najraje pokazalo takrat, ko je imelo sonce največjo moč), poskrbelo, da se nevihtni oblaki nad Ljubljano niso utrgali, dokler letošnji nagrajenec ni prižgal enaindvajsetega (in svojega tretjega) slavnostnega kresa. Drago Jančar, ki si je morda edino slovensko knjižno priznanje, ki se vsako leto s svojo ritualizirano podelitvijo razrašča v pravcati literarni dogodek, pripisal že dvakrat - z Zvenenjem v glavi (1998) ter Katarino, pavom in jezuitom (2000) - je žirijo še tretjič prepričal z romanom To noč sem jo videl.

Zgodba o Veroniki, v kateri Veronike ni
Jančar, ki je na podlagi dokumentiranega poročila o resnični tragični usodi znanega zakonskega para z gorenjskega gradu Strmol spletel zgodbo o zadnjih letih mlade meščanke Veronike Zarnik, ki so jo zaradi domnevne kolaboracije z nacisti ubili partizani, je na manj kot dvesto straneh ustvaril, z besedami žirije, eno najboljših literarnih besedil o Slovencih, zapletenih v drugo svetovno vojno in med seboj. "Vse resnice se na koncu zgostijo v spoznanje, da je zgodovina nad človekom, da ga prizadeva s hudim. Toda prav zato je človek velik v ljubezni in trpljenju, a tudi v zmotah in idejah," so še zapisali v utemeljitvi. V romanu si v petih poglavjih besedo podaja pet (nevsevednih) pripovedovalcev, neposrednih udeležencev dogajanja, ki nam podajo Veronikino zgodbo, ne da bi ona sama vsaj enkrat samkrat zares stopila pred bralca.

Odsoten do zadnjega hipa
Čeprav je Jančar tako na spletnih forumih kot po ocenah strokovnjakov in na stavnici časopisne hiše Delo, ki nagrado podeljuje, veljal za favorita, se je od vsega prednagradnega vznemirjenja v tednih odštevanja do kresnega večera nekako ogradil. Še več, celo na zaključni prireditvi in predstavitvi nominirancev ni sodeloval; svojo odsotnost je utemeljil z obrazložitvijo, da knjiga „ne potrebuje njegove podpore“. „Ko sem napisal zadnji stavek, je začela živeti svoje življenje.“ A nato se je, ko je predsednik žirije Miran Hladnik prebral njegovo ime, vendarle povzpel na mali zmagovalni oder.

Soj žarometov: Klic siren, ki ga ne bi smel vsakdo poslušati
V odgovor na naše ugibanje, čemu taka „odljudnost“, Jančar za parabolo uporabi svoje lastno delo izpred sedmih let: Človek, ki je pogledal v tolmun. "Novela pripoveduje o človeku, ki je sodeloval pri dogodkih, kakršni so bili pred dvajsetimi leti. Nekega dne je šel na oder in za svoj govor požel silne ovacije. Neprestano so mu pod nos molili mikrofone in vanj sijali s kamerami. To je tega človeka v moji noveli tako obsedlo, da brez kamer in mikrofonov ni mogel več živeti. Na koncu govori v varnostne kamere v samopostrežni restavraciji ... Hočem reči, da jaz nisem obseden, tako kot moj junak, s kamerami in mikrofoni. Zdi se mi, da je pametno priti takrat, ko imaš kaj povedati. V slovenski javnosti pa imamo tako situacijo, da govorijo v glavnem ljudje, ki nimajo čisto ničesar povedati - in jih tudi sprašujejo stvari, ki jih navajajo k temu, da ne bi ničesar povedali. Izogibal sem se temu, da bi govoril o vprašanjih tipa 'Kaj mislite o nagradi?', 'Kaj mislite, kdo ...?' in tako dalje. To pravzaprav z literaturo in s knjigami nima neposredne povezave. Nastopim zmeraj, kadar je potrebno govoriti o knjigi, kadar je potrebno govoriti o literarnih - in včasih sem govoril tudi o političnih vprašanjih, pa sem se naveličal - skratka, kadar je mogoče o kakšni stvari reči kaj bistvenega."

Z vprašanjem, kaj o trenutnem stanju v slovenski literaturi pove že večkrat izpostavljeni faktoid, da so bili med letošnjimi finalisti za kresnika, sicer nagrado, ki se ne „boji“ literarnih prvencev, sami uveljavljeni literati (obenem pa, mimogrede, med njimi ni bilo nobene ženske), se lavreat, ki se tako ni hotel spustiti v razmišljanje o morebitnem pomanjkanju močnih novih imen v slovenski literaturi, ni ukvarjal. „Ne rečem, da sem živel mimo razpoloženja nagrade, kajti kadar sem odprl časopis, se je dogajalo nekaj v zvezi z njo. Ne rečem, da sem bil ob tem popolnoma hladen, nisem pa spremljal na ta način, da bi razmišljal o tem, kako nagrada korespondira z literarno situacijo. Vsaka nagrada to počne ... Razlago prepuščam vam."

Nihče ne piše samo zase
Kar pa seveda ne pomeni, da je v tretje čar nagrade kaj manjši kot je bil prvič. „Vsaka knjiga je nova, vsaka igra z vsako nagrado je nova. Ko sem bil zelo mlad avtor, je bil eden mojih prvih intervjujev - morda je bil to celo moj prvi intervju - za Radio Maribor; v njem sem po izidu skromne zbirke novel trdil, da mi je vseeno, ali bo to kdo bral ali ne, ali pišem za predal ali sam zase ... Mislim, da sem malo lagal. Nobenemu avtorju ni vseeno za novo knjigo in za recepcijo pri bralcih in kritikih. To se pravi, da smo vedno znova v tej igri, ki je nekakšno tekmovanje - pa čeprav literatura naj ne bi imela povezave s tekmovanjem. Ampak temu se ni mogoče povsem izogniti. Sam poskušam, če je le mogoče, ostajati zunaj vsega skupaj."

Studio Kresnik: po ustaljeni formuli
Sicer pa je tudi letošnje dogajanje na Rožniku, kot narekuje tradicija, režiser Igor Likar vpletel v tako imenovani Studio Kresnik. Pred literarno srenjo, naključnimi rekreativci in radovedneži, ki so letos, morda zaradi vremenske napovedi, pod rožniško cerkev priromali v skromnejšem številu kot ponavadi, se je tako na razdrobljenem prizorišču "kresovanja" zvrstil kolaž glasbenih nastopov, komičnih vložkov in seveda pogovorov z nominiranci, ki sta jih tudi tokrat opravila Tina Košir Mazi in Dražen Dragojevič. V glasbenem delu, ki ga je povezoval Boštjan Gombač, so nastopili kantavtor Boštjan Narat, harmonikar Janez Dovč z vokalno-instrumentalnim ansamblom Jararaja in tolkalna skupina Šus. Kot vsako leto, so tudi tokrat ognje ob poti do kresa, ko se je enkrat spustil mrak, prižgale Kresnice, za še bolj dramatično vzdušje pa sta s svojimi ekspresivnimi gibi poskrbela najvidnejša umetnika sodobnega plesa, Rosana Hribar in Gregor Luštek.

Vse lepo in prav, toda morda velja pripomniti, da bi okvir prireditve, za razliko od golaža, vina in potice, ki so pač železna 'kresovalska' tradicija, najbrž prenesel kako variacijo že preizkušenih motivov. Še več - te bi bile dobrodošle.