Mina Žabnikar (1978) z umetniškim imenom Mina Fina je že za diplomsko delo, fotografsko monografijo Toneta Stojka, prejela nagrado za odličnost na Akademiji in Brumnovo priznanje za najboljše delo v kategoriji monografij. Po srednji šoli za oblikovanje in študiju vizualne komunikacije na Akademiji za likovno umetnost je odšla na študijsko izmenjavo v Helsinke, kjer se je najbolj posvečala stripu in ilustraciji.

Od leta 2008 je umetnica, ki je poleg omenjenega dobila še več drugih stanovskih priznanj, članica oblikovalske skupine Ee, v okviru katere se preživlja kot grafična oblikovalka. Med njena odmevnejša dela spadajo, recimo, nagrajeno oblikovanje embalaže glasbenega projekta Irene Tomažin iT - Crying Games (oglejte si jo na eni od fotografij pod člankom), celostna podoba za gledališče Glej, oblikovanje knjig in revij ...

Kot vidžejka je že leta dejavna tudi na ljubljanskem klubskem prizorišču, kar jo je pripeljalo do članstva v avdiovizualnem kolektivu Your Gay Thoughts, ki ga označujejo za eno najzanimivejših domačih zasedb ta hip; so tudi finalisti natečaja Kulturni evro pod okriljem CUK Kino Šiška, ki bi jim z morebitno zmago omogočil snemanje prvenca.

"Mina Fina je stripovska junakinja, je lik iz pravljice, zapeljivka iz tiskanih medijev in zaprisežena nomadka, pa četudi le za zaprtimi očmi. V nasprotju z Mojstrovo Margareto ne potrebuje metle za letenje, zadostujeta svinčnik in papir. Zadostujeta roki in glava," je Barbara Predan zapisala ob odprtju razstave ilustracij Mine Fine v NLB-jevi Galeriji Avla leta 2008. V portretu v Mladini iz leta 2012 pa je avtorica Vanja Pirc ugotavljala, da oblikovalka, ilustratorka in vidžejka " oblikuje z matematično natančnostjo in riše s pesniško občutljivostjo, v temi pa si dovoli tudi popoln vizualni kaos".

Mi smo se z vsestransko umetnico pogovarjali pred odprtjem njene prve večje samostojne razstave Včasih nič, včasih kaplja čez rob, ki bo od 29. julija do 2. novembra na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) v Gradu Tivoli.

Kakšna je rdeča nit prihajajoče razstave Včasih nič, včasih kaplja čez rob/This mess we're in? Katere so osrednje teme, ki ste jih raziskovali?

To je moja prva večja samostojna razstava in nadaljevanje moje zgodbe z risbo, polno melanholije in mimobežnosti. Gre za intimno pripoved o fascinaciji z medijskimi oziroma družbenimi predstavami, kaj pomeni biti ženska, kaj je žensko: žensko telo kot objekt poželenja. Ukvarjam se predvsem s hipnim zarisom figure in stiliziranimi prizori iz narave. V simbolnih držah govorice telesa sem poskušala najti svojo abecedo čustvenosti in čutnosti.

Dobra izkušnja celotnega procesa je bila tudi možnost dela v grafičnem ateljeju MGLC, kjer sta za to razstavo nastali dve grafiki v tehniki sitotiska.

Kdaj je Mina Žabnikar postala Mina Fina in zakaj?

Tako kot vsi vzdevki je tudi Mina Fina nastal spontano. Iz nekega heca, tovariškega zafrkavanja, gotovo tudi zaradi moje občutljivosti, ki je lahko dvorezna. V tistem času so me slikali za Mladinino rubriko Ulica (portreti ljudi z ljubljanskih ulic). Ob fotografiji so hoteli oseben podpis. Samoironično sem napisala Mina-fina. Bil je december 2002.

Ste članica skupine oblikovalcev grupa Ee, v okviru katere uresničujete komercialne projekte, s katerimi se preživljate. Podpisali ste se, recimo, pod embalažo albuma Irene Tomažin oz. iT - Crying Games, celostno podobo gledališča Glej, oblikovanje več knjig in revij. Na katerega od njih ste še posebej ponosni ali ima posebno mesto v vašem srcu?

Za uspeh projekta so ključni odnos z naročnikom; dobra komunikacija in medsebojno zaupanje. Tako nastanejo izdelki, ki jih rade volje vzamem v roke tudi, ko je projekt zaključen. Vse, kar ste omenili, je nastalo, nastaja na takšen način. Ljubši so mi torej manjši projekti, kjer imam vpliv na videz, podobo od začetka do konca. Kjer sem na neki način sourednica vsebine in videza.

V svojih delih pogosto združujete podobe z besedami ... Kaj se po navadi zgodi prej, podoba ali beseda?

Tega ne morem gledati ločeno, oba elementa se prepletata. Moja značilna kaligrafska poteza, lahko jo imenujemo intimna tipografija, ima isto čustveno vrednost kot podoba. V nekem trenutku, gledanju, izgubi svojo berljivost in postane del risbe. V procesu dela obe nezavedno uporabljam.

Za svoje delo ste prejeli več nagrad, prvo že za diplomsko delo. Kaj vam pomenijo priznanja stroke?

Priznanja so potrditev našega načina dela in pristopa do oblikovanja. So neka umestitev v lokalni prostor, če ne drugje, pa v katalogu (smeh). Nagrade niso cilj oblikovanja, so le češnja na smetani. Sem rekla smetana!?

Po dokončanem študiju na ljubljanskem ALU-ju ste se odpravili na izmenjavo v Helsinke. Kaj vam je ta izkušnja prinesla, kako vas je zaznamovala?

Bilo je zelo prijetno. Neznano okolje ti najprej vzame samozavest, potem pa ti jo vrne. Stvari se postavijo na svoje mesto. Dobiš nov pogled na svoje delo, svoje potrebe in želje. V neznanem okolju si mogoče lažje dovoliš napake in spoznanje, da so te sestavni del kreativnega procesa.

Se v prihodnosti vidite v Ljubljani ali vas vleče nazaj v tujino?

Rada sem v Ljubljani in čutim, da jo soustvarjam in rada jo soustvarjam. Čeprav je položaj, v katerem smo, težek, zlasti za prekarne delavce, kar sem tudi sama, me trenutni optimizem in angažiranost prijateljev, znancev in prostorov, kjer se gibljem, navdajata z navdušenjem. Res je pestro in zanimivo. Mogoče bi bilo pred nekaj leti najlažje reči: grem. Zdaj je zanimiveje vztrajati.

Že leta ste uveljavljena vidžejka na ljubljanski klubski sceni, zadnje čase pa ste dejavni v zasedbi Your Gay Thoughts. Kako uravnotežujete vsa svoja področja ustvarjanja?

S tem se preprosto ne obremenjujem, predvsem zato, ker je imeti veliko projektov, biti na valu, privilegij. Veliko težje je v resnici, ko se znajdeš v praznem prostoru, in neskromno bi bilo, če bi zdaj govorila, da mi je težko vse to uskladiti. Naj kar traja.

Oglejte si nekaj del Mine Fine in prispevka iz oddaje Poletna scena.