20 milijonov turistov letno se ne more motiti, mar ne? A prav ti turisti so verjetno največja nadloga Benetk. Turistična sezona traja celo leto, z nekaj še bolj poudarjenimi vrhunci, kot so prazniki, karneval, poletni meseci, bienale in pravkar potekajoči filmski festival - najstarejši na svetu.

Za številne je gneča prevelika, množica turistov preveč nadležna in dušeča, množicam primerne so tudi kakovost hrane in visoke, ponekod nezaslišano visoke cene. Takšni so vsaj odzivi tistih, ki jih v Benetke zanese enkrat, morda dvakrat. Kar je škoda. Saj Slovenci imamo to neverjetno srečo, da ko nam postane Ljubljana premajhna, imamo le dve uri in pol do "najbolj romantičnega mesta na svetu", kot tudi pravijo Benetkam.

Naše dvorišče, praktično. In težko si je predstavljati lepšega - pa čeprav s trohnečimi temelji in zalitimi pritličji. Je pa treba malce kilometrine, iznajdljivosti, izkušenj in poznavanja (tudi nekaj aperol-spritzev ne škodi), da lahko v Benetkah popolnoma uživaš. Zbrali smo nekaj predlogov in nasvetov, s katerimi bo vaš naslednji izlet v mesto na laguni lahko malce prijetnejši, cenovno ugodnejši in slastnejši. Samo izogibajte se klasičnim turističnim pastem - in uhojenim potem. Pa še to ni vedno nujno.

1. Če ste sami ali v dvoje, je najbolje, če se v Benetke odpravite s prevozi.net ali enim izmed ponudnikov prevoza s kombijem (GoOpti, DRD, VamoTamo ...), pri čemer vas bo prevoz v obe smeri stal nekje med 40 in 50 evri (za primerjavo: če se odločite za lasten prevoz, vas bo bencin v obe smeri /računano za Ljubljano/ stal okoli 55 evrov, cestnine 22 evrov, parkirnina za en dan pa od 12 evrov do 32). Če se vseeno odločite za lasten prevoz, je bolje kot na Piazza Roma (parkirnina v glavni parkirni hiši znaša 32 evrov na dan, pri čemer nimajo možnosti plačila po urah) parkirati na parkirišču pred železniško postajo v Mestrah in se do Benetk zapeljati z vlakom. Vožnja traja 10 minut, stala pa vas bo 1,25 evra.

2. Prespite v Benetkah. V nasprotju s prepričanjem, da se v mestu lepih starih palač, v katere so umeščeni butični hotelčki, ne da ugodno prespati (razen morda v kaki utesnjeni luknji), lahko z malo sreče najdete zelo spodobno sobo za dva tudi za 50 evrov. Jasno, poleti in v času karnevala cene lahko tudi za 100 odstotkov narastejo, zato bo v tem času težje priti pod 100 evrov za dva na noč, a se tudi da. S prenočitvijo v Benetkah lahko mesto, ki se resnično umiri šele nekje okoli 18. ure, ko ga večina turistov zapusti, precej bolje spoznate. Celo največje znamenitosti zjutraj še niso obljudene, poleg tega pa lahko zvečer tudi spijete še kak kozarček ali pa spoznavate nočno življenje mesta, za katerega nekateri zmotno mislijo, da je samo "muzejsko" in da ne živi več. Večerne oz. nočne Benetke so popolnoma drugačne - turisti se umaknejo, po lokalih ostanejo samo še domačini in študenti in enega najbolj obleganih krajev na svetu imate lahko skorajda popolnoma zase. Takrat je tudi najprimernejši čas za vožnjo z vaporettom (vodnim avtobusom) po Canalu Grande.

3. Ne omejite se na območje San Marca, ampak skrenite s tiste turistične trase in iz kače turistov, ki se po polžje pomikajo s Trga svetega Marka do Rialta. Včasih je dovolj že prva stranska uličica, da stopite iz turističnega območja v svet domačinov. Sprehodite se do ostalih četrti (oz. šestin, kot jim pravijo tu) - do Cannarega, Dorsodura, do San Pola pa do parka Giardinni. Namesto, da bi plačevali 8 evrov za vaporetto (Benetke so glede javnega prevoza najdražje evropsko mesto), pojdite peš, mimo skritih lokalov, mimo zaprašenih starinarnic, malih galerij in cerkva, mimo počivališča gondol, mimo stare ladjedelnice gondol, mimo neštetih vzidanih oltarčkov in prek najmanjših mostičkov. Navsezadnje Benetke vseeno niso metropola in se dejansko povsod da priti peš.

4. Ne nasedajte restavracijam na glavnih trasah in trgih - še posebej ne tistim, ki ponujajo "menu turistico", turistični meni za 10 ali 15 evrov, po možnosti je pred njimi parkirana miniaturna gondola ali kakšna podobna beneška znamenitost. Na San Marcu najdete nekatere najdražje restavracije (vključno s Quadrijem z eno Michelinovo zvezdico) v mestu, okoli Canala Grande se je razpaslo cel kup restavracij s sicer zmernimi cenami in odličnim razgledom, a zelo podpovprečno hrano, na trgih po Benetkah jeveliko res slabih picerij, ob glavnih trasah pa ponujajo kose pregretih pic in predragih sendvičev.

A v tem mestu, ki vas lahko z malce smole prepriča, da se tu užitne hrane ne da najti, je tudi veliko res odličnih restavracij višjega in srednjega razreda (Osteria Da Fiore z eno Michelinovo zvezdico, Ai Mercanti, Osteria Alle Testiere, La Zucca - za vegetarijance, domačna Trattoria alla Madonna, živahni Paradiso Perduto - priljubljena večerna točka študentov ...).

5. Namesto na kosilo, pojdite raje na cichettije in tramezzine. Cichetti so lokalni beneški prigrizki (zalogajčki), ki jih najdete po vseh malih pivnicah in tavernah po mestu, imenovanih "bacari" - tudi po skritih kotičkih okoli Rialta. Cichetti so lahko praktično vse - odvisno od iznajdljivosti in kulinaričnih veščin bacarija - večinoma pa gre za tipično beneško hrano, ki je po turističnih pasteh menija za 10 evrov ne boste dobili. Kremast bakalar, male paprike, polnjene z vsem: od sardel do ribjega moussa ali mletega mesa, mesne kroglice, sardelice na šavor, bogato obloženi kruhki z vrhunskim pršutom, vratovino, kuhanim pršutom ali salamo, ribji tatarci, prekajeni losos, ocvrti lignji, polnjeni lignji, polnjene artičoke, kruhki z najrazličnejšimi namazi, sušenimi paradižniki, mariniranimi morskimi sadeži in vloženimi artičokami, sveži rakci, ponekod celo foie gras in s parmezanom zapečen ragu divjega prašiča na kruhku.

Cene takih cichettijev se gibljejo med enim in tremi evri, ob njih pa se spodobi spiti kozarček "ombre" (hišnega vina, navadno okoli evro), ki jo beneški strički začnejo tolči že takoj za zajtrk. Že samo tura po beneških bacarijih s cichettiji je vredna enega dneva.

Med nedvomno najboljšimi (kar pomeni tudi najbolj pristnimi in neomadeževani - vsaj ne preveč - s turisti) so naslednji bacariji: Banco Giro (tu, v prostorih nekdanje banke, ki je prva izdajala čeke in kredit, recimo, vrtijo The Black Keys in Nirvano, točijo oranžna vina Aleksa Klinca iz Brd in delajo morda najboljši bakalar v mestu, cichettije pa strežejo ob kruhu še na pečeni polenti), Al Ponte (najcenejši), Cantinone Già Schiavi/Al Bottegon (v tem družinskem bacariju nasproti ladjedelnice gondol je izbira največja in najbolj domiselna; po smrti glave družine vse chicettije pripravi mama, za vina pa skrbijo sinovi), Do Mori (najstarejši v mestu), All’Arco (tik ob ribji tržnici, ena bolj prijetnih in živahnih), La Cantina (malce dražji, a tudi bolj izpopolnjeni cichettiji), Alla Vedova (najboljše mesne kroglice v mestu), Ai Do Draghi (mali vinski bar na Santa Margheriti), Osteria al Portego (ena večjih selekcij cichettov).

Še drug tipični prigrizek so tramezziniji - trikotni sendviči iz mehkega belega kruha brez skorje, bogato (res bogato) polnjeni z vsem: od tune z rukolo in olivami, do bresaole z jajcem in mocarelo). In najboljši so v Baru alla Toletta v Dorsoduru, kjer se tudi hvalijo, da so jih izumili.
A pozor - nekateri lokali imen sploh nimajo napisanih na izveskih, tako, da bo potrebno malce iznajdljivosti.

6. Triki s cenami. V Benetkah moraš vedeti, da cene pijače in jedače v enem lokalu lahko variirajo tudi do 200 odstotkov. Vse je odvisno od tega, kje sediš oz. ali sediš. Domačini naročajo kozarček in cichetti "al banco" - ob pultu. Če se usedeš, je vse takoj dražje. Tisti bolj vešči bodo poznali interna, nenapisana pravila lokala, kot je, recimo, sedenje brez doplačila na okenski polici v Cafe Rosso. Razkorak med "al banco" in sedenjem je, pričakovano, največji v najbolj opevanih in najbolj elitnih kavarnah okoli San Marca. Denimo v elegantni 300 let stari kavarni Caffe Florian, kjer vas bo espresso s pogledom na trg stal 13 evrov. Še več, če ravno v tistem trenutku igra orkester. Ali pa - 3 evre - če naročite kavo za pultom, v kavarni sami.

7. Ni vsa pijača draga. Res je, bellini (breskov pire s šampanjcem) v legendarnem Harry's Baru, kjer je imel svojo stalno mizo Ernest Hemingway, z 12 evri ni poceni. Je pa v Harry's baru, kjer so ta koktajl izumili. In ga lahko spijete za Hemingwayevo mizo. Morda pa je vseeno bolje v Bacaro Jazzu, kjer boste pod visečimi nedrčki (te že tradicionalno pod strop obešajo turistke z vsega sveta) v času happy hour dobili dva koktajla za ceno enega.

O ombri smo že pisali, ampak potem je tu še aperol-spritz, ki ga pri nas prodajajo po ceni klasičnih koktejlov, medtem ko so ga v Benetkah že davno prej, preden so ga osvojili ljubljanski japijevski lokali, prodajali kot alkoholno pijačo nižjega cenovnega razreda. Aperol (ali njegove močnejše različice s camparijem, cynarjem in selectom) je v Benetkah tisti pravi, mešan s proseccom in gazirano vodo, v cenejših lokalih, kot je denimo med študenti izjemno priljubljen Caffe Rosso na trgu Santa Margherita, pa navadno stane 2,5 evra.

8. Pojdite na izlet. Benetke sestavlja kar 118 otokov in otočkov. Med njimi je nekaj takih, ki so povezani z javnim prevozom, spet do drugih pa vas pripelje le kak prijazen ribič. Če vas je preveč strah, da bi šli na lastno pest raziskovat za javnost uradno zaprt beneški otok duhov, zloglasno Poveglio, kamor so v času kuge odvažali tako žive kot mrtve bolnike, je tu nekaj manj morbidnih možnosti. Murano slovi po svoji steklarni, ki zalaga beneške trgovinice z vsemi tistimi pisanimi lučmi, posodami, balončki in bombončki, Burano pa po svojih čipkah, slikovitih barvastih hiškah in beli rižoti, ki jo tu kuhajo z ribjo jušno osnovo.

V teh dneh je tudi najprimernejši čas za obisk Lida, na katerega se zgrinjajo zvezdniki z vsega sveta, tudi kadar ni filmskega festivala, pa je Lido priljubljeno kopališče. Manj vrveža boste našli na Torcellu, najstarejšem stalno naseljenem delu Benetk, kjer je nekaj časa preživel in pisal celo sam Ernest Hemingway. In če sklenemo krog s še enim temačnejšim otočkom - na San Micheleju, nekdanjem zaporniškemu otoku, je od 19. stoletja uradno mestno pokopališče, kjer so med drugim pokopani tudi Ezra Pound, Igor Stravinski in naš slikar Zoran Mušič, ki je zadnja leta preživel v Benetkah.

9. Skuhajte si sami. Če si v Benetkah najamete stanovanje za nekaj dni, se vam nedvomno splača tudi kaj skuhati. Kakovostnih surovin po trgovinicah po mestu ne manjka, pa naj si bodo to testenine vseh vrst ali pa delikatese z olivami in mesninami. Ampak pravi raj sta tržnica in ribarnica ob Rialtu. Na tržnici najdete krasno svežo zelenjavo in sadje, šopke čilijev, začimbe in kupe slastnih sušenih paradižnikov vseh oblik in velikosti. Ovinek stran najdete krasno beneško ribjo tržnico, ki ji je nekaj časa celo grozila celo selitev zaradi širitve dokov za velikanske potniške ladje, kar pa so domačini in aktivisti leta 2011 uspešno preprečili. Na tržnici ob vznožju Rialta, kjer Benečani kupujejo ribe, školjke in rake že tisoč let, najdete vse, kar si lahko zamislite - beneške lagunske rakce, orjaške mečarice, male filitirane girice, ostrige, sipice, hobotnice, vse. In ceneje kot na ljubljanski.