Članek o skritem biseru osrednje Evrope, "spokojni Vipavski dolini", objavljen junija, je bil izjemna uspešnica in tisto poletje so imeli Cigojevi vse sobe in mize polne radovednih Američanov, navdušenih nad kraljestvom pršuta, slanine in salam sredi 500 let stare odmaknjene vasice Črniče, kjer že vrsto generacij Cigojevi živijo, kmetujejo in predelujejo.

"Da, pred leti smo bili tudi v reviji Gourmet in so nas takoj začeli klicati iz Amerike, tri leta smo bili potem razprodani. Samo z Američani je bilo polno," nam razlaga Jordan Cigoj, ki se spominja, kako je moral neki v njegove mlade prašičke zaljubljeni Kalifornijki zelo dolgo dopovedovati, zakaj ni dobra ideja, da bi enega vzela s seboj domov za hišnega ljubljenčka. "So nas spraševali, ali smo verjetno dali celo premoženje, da smo prišli v Gourmeta, pa sem jim povedal, da mi nikoli ne plačujemo. Niso mogli verjeti, da je to mogoče."

Vipavski šef, štajerska šefica
Cigojevi reklame res ne potrebujejo – za zgled samooskrbne kmetije jih postavljajo vsi po vrsti, zlasti v zadnjih 20 letih, ko so domačiji dodali še sobe. "Pri nas imamo prav vsako dejavnost, ki lahko obstaja – vinogradništvo, vinarstvo, poljedelstvo, živinoreja, klavnica, predelava, sušenje in gostinstvo. Tak, zaokrožen krog, od njive do krožnika," ponosno razlaga zgovorni in nasmejani Cigoj, njegov malce bolj prizemljeni protipol pa predstavlja "šefica", iz Štajerske uvožena žena Silva, ki med drugim kuha tudi krasne domače marmelade, od figove do kakijeve iz plodov domačega drevesa.

"Da, mene ni hotela nobena ženska tu – pa čeprav sem slovel kot izjemen plesalec. Pri nas je bila zmeraj navada, da so bili plesi. In sem šel čez vse tečaje, vedno sem znal lepo plesati, vsak ples sem odprl prav jaz in vsa dekleta so me imela rada – dokler nisem povedal, da sem kmet," razlaga hudomušno Cigoj, ki je danes na naziv kmet vsekakor ponosen. Prav kot dobremu kmetu mu je namreč uspelo, da je v času, ko se tako propagira lokalno, ekološko in domače, znamka Cigoj sinonim za izjemne domače mesnine, pa tudi odlična vina, ki dobivajo nagrade kot po tekočem traku – povrhu pa imajo v nasprotju s kakimi drugimi vipavskimi rujnimi kapljicami še zelo prijazno ceno.

Oranžen pred oranžnim trendom
"Cabarnet, merlot, klarnica, zelen, malvazija, rebula …" našteva svoj bogat nabor Cigoj, čigar vinska klet premore tudi zadnji trend – macerirana, ekološka vina. Ampak pri njih to ni novost, saj je Cigoj, ki se rad ima za nekakšnega pionirja med pridelovalci in predelovalci, klarnico (avtohtona vipavska sorta) začel macerirati že davnega leta 1996.

"Začel sem prvi, ko še ni bil trend. In so me hodili drugi gledat, kako se to dela. Sploh niso mogli verjeti, da je to mogoče - delati bela vina po postopku rdečih. In takrat sem bil veliko napadan od stroke, sommelierev, med njimi tudi enega priznanega iz Trsta. Potem pa je bila čez deset let delavnica o maceriranih vinih, pa jih je tako hvalil, kako dobra so. In ker ne morem biti tiho, sem ga spomnil, kakšno je bilo njegovo mnenje, kako me je grdo napadel, da sem uničevalec grozdja in vina. Tako nerodno mu je bilo, da je kar obnemel," pripoveduje Cigoj.

Meso, ki se topi v ustih
A čeprav Cigojevih vin vsekakor ne smemo podcenjevati, pa se ve, kaj privablja turiste z vsega sveta, slovenske gurmane in celo predsednike (na steni ob fotografiji ekipe Odmevov na vsakoletnem sindikalnem izletu in ob fotografiji nekdanjega ameriškega veleposlanika Thomasa Robertsona s Cigojem visi fotografija Milana Kučana med rezanjem pršuta) pod arkade – mesovje. Mesovje vseh vrst, v zadnjem času pa še posebej suhe mesnine iz mangalice, avtohtone vojvodinske pasme prašičev, ki zaradi kodraste dlake spominja na čudaškega križanca med svinjo in ovco, njeno meso pa zaradi izjemne maščobne marmoriranosti spominja na telico ali pa celo na slovito govedino kobe.

Maščoba je tista, ki daje mesu izjemno sočnost in sladkobo, Cigojeva vratovina, lardo, rolana panceta in špehovka pa se kar topijo v ustih. Njihova nagrajena salama in pršut, ki ga sušijo tudi do tri leta, tisti pršut, opevan v New York Timesu, sta iz običajnih prašičev (skupaj jih imajo okoli sto in več), živinsko sekcijo pa dopolnjujejo še kopuni ter goveda angus in francoski limousin.

Od rilca do repa
In pri Cigojih, kjer so koncept "od rilca do repa" osvojili že davno, preden je tudi to postalo modno, vam postrežejo prav vse dele živali – iz krvi naredijo sladke, začinjene štruklje, iz mariniranih svinjskih uhljev hladno predjed s čebulo, iz rilčka žolco, iz želodčka župco, iz repa in nogic pa juho. Kulinarični kritiki pa obožujejo predvsem svinjsko ribico na tisoč in en način in sočni, uležan florentinec iz angusa.

Povpraševanja je več, kot lahko Cigoji (člani družine so še sin Miha, ki skrbi za živali, hčerka Maja, dvakratna vinska kraljica, in chefovsko podkovan "kandidat za zeta", Majin zaročenec, ki ob koncih tedna pomaga v kuhinji) proizvedejo. Prav ob našem obisku so zvečer, že davno po uradnem zaprtju gostišča, na vrata z moledovanjem po "enem paninu" potrkali tamkajšnji mladci, po telefonu pa je Silva Cigoj sprejemala morje rezervacij za pravkar potekajoči Teden restavracij.
Z mesninami največ zalagajo ljubljanski Tabar, Klub gurmanov Skaručna in novogoriško Žogico, pri tem pa se trdno držijo načela, da prodajo suhomesnate izdelke samo tistim lokalom, ki prodajajo tudi Cigojevo vino, in da vsi zainteresirani pridejo osebno do vira. "Vsakomur rečem, naj pride k nam, da vidi, kako delamo, da prašiči pijejo neklorirano vodo, kako sušimo, kakšni smo … in potem lahko šele prodajaš moje," razlaga Cigoj, ki na dvorišču že načrtuje gradnjo komercialne pršutarne.

Birokratske muke
Ko se prekopljejo čez birokracijo, seveda. Cigoji ne skrivajo, kako jim gre v nos okostenela, pogosto povsem nelogična in do kmeta izjemno neprijazna zakonodaja, zaradi katere morajo dobesedno prijavljati vsako bilko peteršilja, ki jo porabijo.

"Zakone imam v mezincu, se borim že vseh 26 let, kar imam turizem. Katastrofa, ta zakon o dopolnilni dejavnosti velja že iz leta 1971, iz obdobja Jugoslavije, v tem času pa je bil popravljen samo z uredbami," zmajuje z glavo, pri tem pa ga najbolj jezi, da so po tem zakonu "v istem žaklju vsi" - dobri kmetje in "ponaredki", ki strežejo kupljeno. "Po tem zakonu je dovolj že 200 kvadratnih metrov vrta za odprtje turistične kmetije. Jaz bi prečistil – turistična kmetija je lahko samo tista, ki doma pridela hrano, ne pa da je turistična kmetija že kar tista, ki ima samo malo peteršilja, en zeliščni vrt ali pa še tega ne. Ponaredki mečejo slabo luč na nas. Sem hotel vse urediti, samo ne dovolijo. Težko se je boriti z mlini na veter."

Kljub vsem tegobam Cigoji vztrajajo tako, kot je zastavil Jordan že davnega leta 1989, ko je vstal na upravnem odboru in ob velikem pompu prvi zapustil zadrugo – na svoj način. In ta se jim obrestuje. "Cigoj je primer dobre prakse – stalno imajo polno restavracijo, prenočišča so polna, po vseh medijih so, vsi beremo o teh mangalicah … Saj prav, hvala bogu ..." razlaga Matej Lavrenčič, ki z ženo Nežo v bližnji Ajdovščini vodi enoteko Faladur, posvečeno promociji vrhunskih vipavskih izdelkov, med katerimi seveda ne manjkajo Cigojevi mesnine in vina.