Kako je nastajal Doberdob; edini slovenski avtobiografski roman, ki se ukvarja z grozotami prve svetovne vojne? In kdo je bil Prežihov Voranc - Lovro Kuhar, ki ga danes poznamo predvsem kot pisatelja?

Dokumentarni film Doberdob – Roman upornika, režiserja Martina Turka predstavlja nenavadno pot edinega slovenskega vojnega romana, ki ga marsikdo primerja tudi s Hemingwayevim Zbogom orožje, s to razliko, da je Lovro Kuhar - Prežihov Voranc tragiko Doberdobske planote okusil na lastni koži, kar je za slavnega Američana vprašljivo. Tedaj dvaindvajsetletni pisatelj je moral zapustiti domačijo v Podgori pri Kotljah in se pridružiti avstro-ogrskim silam, ki jih je sicer pozneje zapustil. Travmatični dogodki, ki jim je bil priča, so spodbudili nastanek romana Doberdob, ki pa avtobiografskemu značaju navkljub ne velja za zgodovinski roman, ampak roman, ki je nastal na ozadju zgodvine.

Trikrat napisan roman
Dokumentarni film za svoje izhodišče jemlje nenavadno pot tega kar trikrat napisanega romana; leta 1930 je Cankarjeva založba napovedala izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Roman pa je v resnici izšel šele leta 1940, pisatelj ga je v desetih letih od napovedi izida napisal kar trikrat, ker je rokopis vedno znova izginil v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot politični aktivist večinoma preživel v ilegali. To pa je druga plat, ki se je dokumentarni film s sogovorniki Metko Petrič

, avtorjevo vnukinjo, Igorjem Grdino, Fabianom Hafnerjem, Miranom Hladnikom, Dariem Frandoličem, Vasjo Klavoro, Vido Deželak Barič in Miroslavom Osjonikom loteva.

Danes je Prežihov Voranc znan predvsem kot avtor mladinskih povesti in literature, označene kot socialni realizem. Njegova dela so stalni del učnega načrta tako osnovnih kot srednjih šol, pa vendar o njem kaj več od tega, da je avtor Solzic, Samorastnikov, Boja na požiralniku in Doberdoba, ni znano. V šolah se z dejstvom, da je Prežihov Voranc predvsem v tridesetih letih prejšnjega stoletja deloval kot pomemben funkcionar tedanje Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), ne ukvarjajo pogosto. Film o trnovi poti edinega slovenskega avtobiografskega romana na temo prve svetovne vojne, pa na ozadju te nenavadne zgodbe, predstavi predvsem Prežihovega Voranca kot političnega aktivista.

Pisanje v zaporih
Voranc namreč ni bil le pisatelj, ampak tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije.

Za Slovence v Italiji ima roman Doberdob poseben status, saj sta nam Doberdobska planota in zgodovinsko dogajanje v teh krajih zelo blizu. Ko sem pripravljal dokumentarec, sem presenečeno spoznal, da v Sloveniji ta roman spada med Vorančeva manj brana in cenjena dela. Tudi Vorančevo življenje je večini neznano, čeprav je to ena tistih 'filmskih' življenjskih zgodb, ki jih je vredno spoznati in ceniti. Martin Turk

Rodil se je leta 1893 v revni kmečki družini v Podgori pri Kotljah na Koroškem, kjer je preživel otroštvo in končal osnovno šolo. Svoje zgodbe je začel objavljati že leta 1909. Leta 1914 je bil vpoklican k vojakom. Dve leti je preživel v italijanskem ujetništvu, po koncu vojne pa se je vrnil domov in se zaposlil v jeklarni na Ravnah, sprva kot delavec, nato kot uradnik. Leta 1925 je izdal svoje prvo knjižno delo Povesti. Ker je bil aktiven član Komunistične partije in agent Kominterne, je bil v letih 1930–1939 politični emigrant; selil se je vse od Celovca, Dunaja, Prage, Berlina, Aten pa do Bukarešte. Vmes je bil večkrat zaprt, a je v tem času napisal nekaj svojih najbolj znanih novel: Boj na požiralniku, Jirs in Bavh, Odpustki. V zaporu je začel pisati tudi svoja velika romana: Požganico in Doberdob.

Druga svetovna vojna in taborišča
Kot eden izmed vodilnih mož KPJ-ja je bil resen protikanidat Titu, s katerim pa se je leta 1939 sprl in se zato tudi ilegalno vrnil v Slovenijo, kjer se je skrival v Ljubljani. Do začetka druge svetovne vojne se je umaknil iz politike in se posvetil pisanju, a je z ustanovitvijo Osvobodilne fronte znova obudil svojo dejavnost v partijskih organih in komisijah OF. V začetku leta 1943 so ga aretirali pripadniki MVAC-ja in ga predali Italijanom.

Po kapitulaciji Italije so ga Nemci odpeljali v zapor v Begunje in nato na nadaljnja zasliševanja na sedež gestapa v Berlin. Nemci so mu med zasliševanji ponudili predsedniško mesto slovenske marionetne države, ki bi jo poleg Ljubljanske pokrajine in Primorske sestavljali Gorenjska in Štajerska, a je ponudbo odklonil. Nato so ga poslali v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen in januarja 1945 v Mauthausen, od koder se je po vojni vrnil v domači kraj. Izdal je še dva romana in potopis ter kratke zgodbe, v letu 1949 pa je dočakal še izid svoje zadnje knjige Solzice. Nadaljnje pisateljske načrte sta mu preprečili izčrpanost in bolezen. Umrl je leta 1950.