Pravo nadzračnega prostora oz. pravo vesolja je kljub desetletjem razvoja še v povojih. Razlog tiči v tem, da nima veliko urejati. Človek je - razen na Mednarodni vesoljski postaji in na poti tja - v vesolju le redko prisoten. Kolonij ni. Z izjemo satelitov so dejavnosti človeštva kvečjemu sporadične. Potencialnih sporov posledično ni veliko - v primerjavi z intenzivnostjo dogajanja na Zemlji sami - in s tem tudi ni potrebe po obsežnem, podrobno razdelanem sistemu pravil. Zapisano mednarodno vesoljsko pravo tako obsega le pet pogodb ali konvencij, pri čemer zadnja izhaja iz daljnega leta 1984. Ti dokumenti so bili pisani v nekih drugih časih, tako pod vplivom entuziazma takratnih prelomnih dogodkov kot izogibanja oboroževalni tekmi. Obenem so bile potencialne koristi iz vesolja očitno oddaljene in zasebni sektor se praktično ni angažiral.

Stvari se obračajo na glavo
Oddaljenost vse hitreje kopni. Množijo se podjetja, ki razvijajo tehnologijo za rudarjenje po Mesecu in asteroidih. Nasa namerava enega pripeljati v bližino Zemlje, nanj stopiti in vanj demonstrativno povrtati že leta 2020. Nadzračne rudnine so zelo privlačne in nekateri z njihovim nastopom napovedujejo nič manj kot revolucijo, primerljivo z industrijsko 19. stoletja. Kot je denimo pred časom za MMC povedal znani astrofizik Neil deGrasse Tyson: surovine iz vesolja bi utegnile preprečiti marsikatero vojno na Zemlji. Bi pa morda lahko sprožile kakšno tekmo - s takšnimi ali drugačnimi sredstvi - visoko nad nebom. Vse več je tudi napovedi kolonizacije. Na Luni namerava zasebnik Bigelow Aerospace napihljive habitate natlačiti že leta 2025, medtem ko številni akterji začetek kolonizacije Marsa napovedujejo v 30. letih.

Pravila so tako na preizkušnji nove dobe, novih okoliščin. "Čeprav je mednarodno vesoljsko pravo relativno mlada pravna panoga, gre za resno, ambiciozno in zelo zanimivo disciplino, za katere prihodnost se ob hitrem razvoju vesoljske tehnologije, ki smo mu priča, ni bati," je za MMC pojasnila pravnica, strokovnjakinja za mednarodno pravo nadzračnega prostora, Martina Zorc. Glede na zaplete, ki se rišejo na obzorju, ga čaka še ogromno razvoja. Dozdajšnje relativno zatišje na tem pravnem področju se izkazuje tudi v dejstvu, da bo njen doktorat - če bo disertacija naslednje leto uspešno zagovarjana - po naših podatkih prvi tovrstni v Sloveniji po letu 1965. Avtor je bil njen zdajšnji mentor, zaslužni profesor ljubljanske pravne fakultete, Borut Bohte.

"Če kot prvo fazo nastajanja mednarodnega vesoljskega prava štejemo čas pred sprejetjem mednarodnih vesoljskopravnih pogodb, z drugo fazo označujemo obdobje, ko so te pogodbe nastale in zaživele, tretjo fazo pa razumemo kot leta resolucij in sploh "mehkega" prava, je četrta faza, v kateri smo predvsem v zadnjih nekaj desetletjih, faza, ko se mednarodno vesoljsko pravo razvija v širino in države niso več dominanten, kaj šele izključen igralec v vesoljskopravni areni. Z razvojem tehnologije postaja tudi možnost črpanja vesoljskih surovin s strani zasebnega sektorja vse bolj realna. Pomembno pa je tudi poudariti, da se na nadzračni prostor aplicirajo tudi splošna pravila mednarodnega javnega prava, vključno z Ustanovno listino Združenih narodov, razen seveda, ko je po načelu lex specialis derogat lex generalis treba uporabiti specifična pravila mednarodnega vesoljskega prava," je še pojasnila Zorčeva.

Kaj je mogoče in kaj ni
Vesoljske dejavnosti se množijo in postavlja se vprašanje, kaj lahko države - in sleherniki, tudi Slovenci - pod vesoljskim pravom lahko sploh počnejo? Izkaže se, da ureditev omogoča povsem nasprotujoče si interpretacije, pri čemer so najbolj sporna lastninska vprašanja. Hkrati je ureditev tudi precej idealistična, saj človeško raziskovanje vesolja prinaša koristi za vse narode, tudi tiste v razvoju, in vesoljske objekte med drugim obravnava kot "skupno dediščino človeštva".

Poenostavljeno: ni jasno, ali lahko hipotetični Janez Novak (ali bolj verjetno John Doe) pošlje robota v vesolje, nabere nekaj surovin in ob vrnitvi računa, da bodo res njegove. In ker takšna odprava stane stotine milijonov evrov (če ne milijarde), se lahko negotovost manifestira v zelo slabi računici ... in polomiji.

Američani negotovost razbijajo
ZDA so prvi korak na lastnem dvorišču storile že lani, ko je Zvezna agencija za letalstvo (FAA) začela podeljevati neke vrste pravice za pristanek in upravljanje koščkov Lune, čeprav je to na mednarodni ravni lahko zelo sporno. Drugi, precej pomembnejši korak pa je pred dnevi storil ameriški kongres, o čemer Space.com poroča celo kot o "pisanju nove zgodovine". Kongres je namreč sprejel zakon o konkurenčnosti odprav v vesolje. Ta ameriškim podjetjem zagotavlja, da lahko posedujejo in prodajajo kakršne koli materiale, ki jih počrpajo z Meseca, asteroidov ali drugih nebesnih teles. Ameriška zasebna industrija je na to dolgo čakala, je poročal spacenews.com.

Akt ureja številna področja, ki niso zanemarljiva. Med drugim ZDA zavezuje, da bodo na Mednarodni vesoljski postaji sodelovale najmanj do leta 2024 (Rusija denimo nad tem ni tako navdušena), podjetjem pa podaljšuje rok, do katerega morajo izpolniti vse nujne varnostne standarde za človeške polete, do leta 2023 (podaljšanje je sedemletno). "Tudi to je pomembno. V tem obdobju regulacija komercialnih poletov ne bo tako striktna. Lažje bo prodreti na trg, lažje inovirati. Manj birokracije bo pospešilo razvoj in udejstvovanje v vesoljskih aktivnostih," je povedala pravnica.

Največji odmev v javnosti pa je povzročilo četrto poglavje akta, kjer med drugim piše: "Državljan ZDA, ki komercialno pridobiva naravne vire z asteriodov ali katere koli druge naravne vire iz vesolja, je do njih upravičen: lahko jih poseduje, so njegova lastnina, jih transportira, uporablja ali prodaja, v skladu s področno zakonodajo in mednarodnimi obveznostmi ZDA." To ne pomeni, da si lahko določeno ameriško podjetje prisvoji zaplato Lune ali asteroida ali katerega koli drugega nebesnega telesa. Le surovine, ki bi jih od tamkaj počrpalo. Space.com postavlja analogijo z ribarjenjem v mednarodnih vodah. Riba je nikogaršnja last, vse dokler se ne ujame v mrežo.
Že zdaj obstaja "možnost prisvajanja zunajzemeljskega materiala, ko je enkrat ločen od vesoljskega telesa, iz katerega izvira, saj odvzem naravnih surovin zgolj sodi v izvrševanje svobode raziskovanja in uporabe vesolja, po analogiji s svobodo odprtega morja," je obstoječe stanje predstavila Zorčeva.

"Predvidevam, da bo zakon imel obsežne posledice za vesoljsko industrijo, saj bo odpravil veliko stopnjo tveganja. Več podjetij se bo odločalo za misije in dejansko rudarjenje asteroidov," je napovedala sogovornica in spomnila na podatek, da naj bi bilo v bližini Zemlje kar 1.500 relativno dostopnih asteroidov, pri čemer naj bi en sam 500-metrski primerek v sebi skrival denimo več platine, kot je je bilo v vsej zgodovini izkopane iz globin našega planeta.

Toda, kaj ameriška stava pomeni za preostalo mednarodno skupnost? Če se namreč na isti zaplati Lune znajdeta kitajska in ameriška odprava, bo zahodni astrorudar azijskemu težko mahal z zakonodajo, ki velja le zanj. Vprašanje je torej, ali je novi zakon v skladu z obstoječo mednarodno ureditvijo.

Obče sprejeti temelj
Za temelj mednarodnega vesoljskega prava velja Pogodba o vesolju ali daljše, Pogodba o načelih za dejavnosti držav pri raziskovanju in uporabi nadzračnega prostora, vključno z Luno in drugimi vesoljskimi telesi, iz leta 1967. Do letos so se ji v polnosti pridružile 104 države, medtem ko nadaljnjih 26 še čaka na ratifikacijo. Med pogodbenicami je večina sveta, vključujoč vesoljske velesile, večja "luknja" zeva le v Afriki. Med njimi sicer ni Slovenije.

Duh pogodbe nalaga, da je vesolje tisto področje, kjer se rivalstvo med skupnostmi preneha, začne pa se sodelovanje v korist človeštva kot celote. "Raziskovanje in uporaba nadzračnega prostora, vštevši Luno in druga vesoljska telesa, naj bo v dobrobit in v korist vseh držav, ne glede na stopnjo njihovega gospodarskega in znanstvenega razvoja, in je stvar skupnega interesa vsega človeštva," je zapisano že v prvem členu. V praksi lahko torej kdor koli - država ali posameznik - po lastni želji in zmožnostih obišče ter raziskuje katero koli točko vesolja, dokler tega ne "zlorablja" za nemiroljubne namene. Še več, naučeno in odkrito naj deli z drugimi. Raziskovalci oz. astronavti so "odposlanci človeštva", zato je vsaka država - če je treba - dolžna poskrbeti zanje.

In še en pomemben vidik: v vesolju ni državne suverenosti nad ozemljem, kot jo poznamo na Zemlji. Ni prilaščanja ozemlja, pa naj bo to za državo ali za posameznika. Tudi če bi Janez Novak na Luni postavil svoj habitat, si ne bi mogel lastiti niti tistih nekaj kvadratnih metrov pod infrastrukturo, kaj šele v okolici.

Pri tem še vedno ni jasno, ali je novi ameriški zakon skladen s Pogodbo o vesolju ali ne. "Odvisno, koga vprašamo," se nasmeji. Zagotovo se da argumentirati, da je skladen, obenem pa je še veliko pomenskih nians in nedorečenosti, ki lahko služijo za argumentacijo proti. Če namreč Pogodba nalaga, da morata biti raziskovanje in uporaba nadzračnega prostora v korist človeštva, vseh držav, lahko Američani navedejo, da je vsekakor v dobrobit vseh, če gre razvoj na tem področju naprej. Da imajo od tega, ko so vesoljska podjetja aktivna, vsi pozitivne posledice.
"Mednarodno vesoljsko pravo za zdaj še ni vsebinsko specificiralo navedene dikcije Pogodbe o vesolju, tako da je zadeva bolj ali manj odprta za interpretacijo," ocenjuje pravnica. Ameriško podjetje torej lahko računa, da ji hipotetične rudnine ne bo nihče oporekal na domačih tleh - kar je velik korak naprej v primerjavi s poprejšnjo negotovostjo. Se pa zna zgoditi, da bodo glas dvignili drugje po svetu, kjer se s takšno argumentacijo ne bodo strinjali, in prej ali slej zahtevali reženj zase.

Tega nalaga drugi ključni dokument, Pogodba o Luni, podpisan leta 1979 in le s težavo uveljavljen pet let pozneje, ko se je nabralo potrebnih pet ratifikacij. Še do danes jih ni več kot 16, med njimi pa ni praktično nobene vesoljske velesile, zato je v praksi - in za zdaj - propadel. Tudi zato, ker uvaja za velesile zelo sporen pravni termin 'skupna dediščina človeštva', ki nalaga institucionalizirano delitev koristi iz vesolja, pa še o delitvi stroškov nič ne pove.
Po mnenju Zorčeve je izhodišče koncepta skupne dediščine človeštva v osnovi dobro, ker izhaja iz ideje enakopravnosti ne glede na gospodarsko ali vojaško moč. Težava je zlasti v njegovi pomanjkljivi konkretizaciji in izpeljavi ter seveda pomanjkanju politične volje, da bi bil širše sprejet. Dodala je, da "gre za mednarodno pogodbo, ki sproža številne polemike in tudi zato predstavlja enega izmed temeljnih mejnikov v razvoju mednarodnega vesoljskega prava".

Ni zapisano - velja. Zapisano - ne velja.
Dokument tako po mnenju sogovornice ni za odmet. Ne le zato, ker je uradno veljaven, ostaja tudi v pravni zavesti. Danes so mu države res večinoma nenaklonjene, a politični položaj se lahko spremeni, še posebej zato, ker pogodba temelji na načelu solidarnosti in sodelovanja med državami. A Zorčeva priznava: za zdaj nič ne kaže na to. Zato je to lahko kodificiran, zapisan in veljaven pravni akt, a ima zelo omejeno moč.

Lahko bi bil, če bi prešel v t. i. mednarodno običajno pravo, v smislu prava običajev. Nekaj lahko postane zavezujoče pravo, tudi če ni zapisano, pojasnjuje Zorčeva. Za to sicer mora biti izpolnjena kopica pogojev. Praksa mora biti tako konsistentna, enotna in univerzalna, torej splošna (praviloma v določenem obdobju) kot tudi pravna zavest (opinio juris), ki spremlja tovrstno ravnanje. V to sfero je že migriralo najmanj prvih sedem členov Pogodbe o vesolju, zato bi jim bili Američani zavezani, tudi če bi od pogodbe odstopili. Kar so denimo že omenjali v pripravi Zakona o asteroidih ali v različnih peticijah.

Najbolj sporen del Pogodbe o Luni je institucionaliziran režim delitve koristi. Po uveljavitvi pogodbe bi morale države sklicati mednarodno konferenco in po točno določenih mehanizmih vzpostaviti ta režim. Najbrž v obliki agencije, ki bi nato po določenem ključu delila koristi - naj bodo to dobički ali same surovine - med vse države. S tem bi nekaj dobile tudi t. i. države tretjega sveta ali države v razvoju, "poseben poudarek" pa bi bil seveda na tistih pogodbenicah, ki so same misije izvedle in s tem imele stroške. Če bi torej Janez Novak prigrabil dragocen kos asteroida, bi od prihoda nazaj na domači planet vse postopke predal v roke tej mednarodni organizaciji. Ki seveda ni bila vzpostavljena in za zdaj nič ne kaže, da kdaj bo.

Mnenje Zorčeve se nagiba k temu, da niti ta sporna pogodba ne uvaja moratorija na izkoriščanje virov iz vesolja, zato načeloma ameriški zakon - s tega vidika - ni v nasprotju z njo. Pogodba namreč prepoveduje prilaščanje in situ, torej kar je tam, na površju, s površjem samim vred. Kar pa se "počrpa" (ang. extract), lahko postane predmet lastninske pravice. Ker ni vzpostavljenega mednarodnega režima, tudi tega ne more kršiti.
Ostajajo pa problematični okoljski vidiki, saj ni vseeno, kaj se iz vesolja privleče na Zemljo. Različne snovi imajo različne vplive, ki so lahko za okolje tudi zelo kvarni, sploh če je takšna pošiljka "udeležena" v kakšni ponesrečeni, eksplodirani misiji. Evropska vesoljska agencija denimo z razlogom ne uporablja radioaktivnega plutonija za svoje sonde, in tudi zato se je bil Philae pri zgodovinskem pristanku na kometu primoran zanašati le na baterije. Države pogodbenice sicer ne smejo "kvarno" onesnaževati niti nadzračnega prostora.

Kaj pa Slovenija
Zastavlja se vprašanje, kako je z vsem tem v Sloveniji? Bi lahko bogati Janez Novak, ki mu denar ne bi predstavljal težave, pridobil robota, zakupil prostor na raketi Ariane, ga poslal do asteroida, pridobil nekaj kilogramov hipotetične zelo veliko vredne kovine, jo pripeljal nazaj na Zemljo in računal, da je to njegovo? Načeloma da, pravi Zorčeva. Poudarja pa, da bi vsak primer posebej potreboval posebno in poglobljeno pravno analizo, koliko je oz. ni v skladu z mednarodnimi pogodbami in nacionalnim pravom.
Slovenija sicer ni podpisnica nobene izmed obeh prej omenjenih. Dve drugi je "podedovala" kot naslednica nekdanje Jugoslavije, in sicer Sporazum o reševanju astronavtov in vračanju objektov, izstreljenih v nadzračni prostor, ter Konvencijo o mednarodni odgovornosti za škodo, ki jo povzročijo vesoljski objekti. Toda vsaj pogodbe o vesolju bi se morala držati, saj je ta običajno pravo, državljan pa je temu ravno tako zavezan.

A ključno je, da Slovenija nima domače vesoljskopravne zakonodaje. Pred leti naj bi sicer obstajala pobuda na vladni ravni za pripravo nacionalnega zakona o vesolju, a sadov ni bilo. In ker je tisto, kar ni prepovedano, načeloma dovoljeno, bi lahko rekli, da lahko Novak mirne vesti računa na napaberkovane vesoljske surovine. Bi pa seveda moral plačati davek ob morebitni prodaji.

Prav tako bi Novak načeloma lahko vlagal v katero izmed številnih zasebnih podjetij, ki po svetu načrtujejo vsaka svoje rudarske odprave. Denimo, Googlovca Larry Page in Eric Schmidt sta skupaj z režiserjem Jamesom Cameronom med glavnimi v podjetju Planetary Resources, ki razvija tehnologijo za rudarjenje asteroidov. Moon Express namerava enako početi na Luni. Pretendentov v tej tekmi je še veliko.
Obstaja sicer možnost, da bi katera izmed držav (denimo tistih v razvoju) vložila tožbo in zahtevala koristi tudi zase in tako odščipnila košček Novakovega deleža. Izida takšnega postopka se ne bi dalo z gotovostjo napovedati. Če pa bi se morda kdaj v prihodnosti države odločile za redno prakso delitve, to seveda ne bi imelo vpliva za nazaj.

Tudi zato Zorčeva poziva k sprejetju vsaj nacionalnega zakona o vesolju. "Vedno, ko se jasno definirajo pravice in dolžnosti, se pospešuje aktivnost, ker se zmanjšajo tveganja. Če bi slovenska podjetja vedela, pri čem so: kaj tvegajo, kakšne so njihove obveznosti, in v mednarodnem prostoru je zanje v prvi vrsti odgovorna Slovenija, bi lažje preračunala, kaj prinaša koristi. Le jasno pravo omogoča optimalen, učinkovit izid," je povedala Zorčeva.

Do kolonij in še dlje
Prihaja t. i. naslednji val vesoljskega prava. Ogromno je pobud za pisanje pravnih aktov, ki bi veljali pri kolonizaciji Lune ali Marsa, denimo lanska ustava za Mars. Dobro je, da se je dvignilo zanimanje in da se področje strokovno aktivno obravnava; poudarja Zorčeva, a dodaja, da so te pobude najbrž nekoliko neživljenjske. Ne da se namreč predvideti vseh konfliktnih situacij, sploh ne v drastično drugačnem območju od zemeljskega; in če bi nekoč veljala današnja črka zakona, bi utegnila biti za Marsovca prej ovira kot korist. Pravo bo šlo z življenjem "z roko v roki", in čisto verjetno je, da bodo naseljenci na rdečem planetu kaj kmalu začrtali lastno pravo, lastno ustavo in se morda celo - osamosvojili od Zemlje. Prvi pravi človeški Marsovci.
V nastajanju je celo t. i. metapravo, katerega namen je urejanje odnosov z zunajzemeljskimi življenjskimi oblikami, obiskovalci od drugod po vesolju, za katere lahko dokaj statistično zanesljivo zatrdimo, da obstajajo (le zaznali jih še nismo).

Za Zorčevo je medtem najpomembnejše, da se področje pravno uredi, da dohaja trenutne potrebe. A pri tem ne pozabiti, da smo zares "lastniki" le domačega planeta. "To je zelo antropocentričen pristop. Mi nismo gospodarji vesolja. Mi smo se kar odločili, da si bomo začeli prisvajati stvari okoli sebe."
Lahko se odločimo, da je Mesec skupna dediščina človeštva, vse dokler ne pride Nezemljan, ki se s tem ne strinja.