Široki kadri uokvirijo goste borove gozdove ali gole breze v snegu. Ptiči vzletavajo v zimsko meglo. Obrat kamere razkrije leseno ograjo, osamljeno v neskončni belini, kot šibek znak navzočnosti človeka v divjini. Še bolj osamljeno deluje leseni razpeti Jezus, ki se dviga nad snegom, okrog katerega kroži kamera, dokler za kipom ne vidimo drobcene kočije, ki se počasi približuje. Glasba Ennia Morriconeja, prva za vestern, ki jo je napisal že desetletja, ustvarja zloslutno ozračje.

V prvih kadrih Podlih osem (The Hateful Eight, 2015) Quentin Tarantino naznani svojo navzočnost; navzočnost režiserja, ki se je odločil posneti film velikega formata in želi, da gledalec to ve. Težko se je upreti takšnemu začetku, posebej v kontekstu sodobnega Hollywooda, v katerem je osuplost povezana z digitalnimi učinki. To je narava, kot jo zna ujeti film. Ta gorata lepota Združenih držav je ob spremljavi glasbe Morriconeja ena od najmikavnejših in najbolj zapeljivih stvari, kar sem jih videl na filmu v zadnjem času. Snežna prizorišča imajo takšno prvinsko moč, da se zdi kot kruta šala, da se večina filma dogaja v eni sobi. Ves film pa ima pridih krute šale, vključno s sedemdesetmilimetrskim formatom, v katerem je posnet.

Format UltraPanavision 70 je bil zadnjič uporabljen leta 1966 v puščavskem epu Kartum (Khartoum, Basil Dearden). Hollywood si ga je izmislil za snemanje vse večjih epskih filmov v tekmi s televizijo. V Kartumu je šlo za boj med krščanstvom in islamom, kolonializmom in uporom, za dve vrsti razumevanja zgodovine, svobode in usode z vojskami, ki marširajo skozi puščavo, in literarnim dialogom, ki je označeval zgodovinske spektakle šestdesetih. Z drugimi besedami, šlo je za usodne in ustrezno epske zadeve. Proces, posnet na 65-milimetrskem filmu, z dodatnimi petimi milimetri za zvočni trak, je bil uporabljen za filme, kot so bili Ben-Hur in Propad rimskega cesarstva pa za zgodbe o Jezusu in velikih preobratih druge svetovne vojne. Tarantino ga uporabi, da nam pokaže skoraj nenehno pretepanje ženske v okovih, obešanje, kastracijo in medrasno homoseksualno posilstvo, v prizoru, ki manj spominja na Tarantinova idola špageti vesternov Sergia Leoneja in Sergia Corbuccija kot na polnokrvno filmsko norost Kena Russella.

Nekaj let po državljanski vojni osem krvoločnih tipov iz naslova obtiči med snežno nevihto v koči v gorah Wyominga (film je sicer posnet v jugozahodnem Koloradu). Imajo dobre razloge, da drug drugemu ne zaupajo pa tudi, kot se izpostavi, da se med seboj pobijejo. Lovec na glave John Ruth (Kurt Russell), znan kot Rabelj, pelje v okovih morilko Daisy Domergue (Jennifer Jason Leigh), ki je vredna deset tisoč dolarjev. Temnopolti lovec na glave, nekdanji major in množični morilec belcev Marquis Warren (Samuel L. Jackson) prenaša dve trupli. Pridruži se jim novi šerif mesteca, v katero so se napotili (in množični morilec črncev), Chris Mannix (Walton Goggins). V krčmi in trgovini z drobnim blagom, v kateri jih nevihta prisili, da se ustavijo, naletijo namesto na prisrčno lastnico Minnie in njene odlične kave na štiri tujce, med katerimi sta zagrizeni stari general konfederacije in Anglež, ki trdi, da je pravi rabelj in rad na široko razlaga o pravičnosti, tako civilizirani kot divjaški. Kava je pa zanič. Ali je Minnie zares odšla obiskati svojo mater? So tipi tu, da osvobodijo ujetnico? Kdo komu lahko zaupa? So zavezništva trajna? Kdo izmed teh groznih ljudi bo preživel? Če že omenjenimi igralci dodamo še Brucea Derna, Tima Rotha, Demiána Bichirja in Michaela Madsena, je to prava zbirka neslavnih barab. Najboljša med njimi pa je Jennifer Jason Leigh v vlogi ujetnice. Njena porogljivost, nespoštljivost, njen hripav glas, njena zamišljenost in stalna pozornost skačejo s platna.

Podlih osem se lahko opiše kot ples smrti ali komedija nasilja, v kateri se šale končajo z umorom ali vsaj hudo s telesno poškodbo ali pa je morda najboljša primerjava s kačo, ki z užitkom je lastni rep. To je Tarantinova vizija pekla: grozljivi, ampak zabavni ljudje, po sili razmer skupaj v eni sobi, ki se počasi in na vse možne načine (z noži, revolverji, strupom) med seboj pokončujejo. Zunaj pa beli neobstoj zime na Divjem zahodu.

Film deluje, kot da ga je Tarantino posnel bolj zase kot za občinstvo. Privošči si sekvence, ki so dolge, kot je platno široko. Ponuja čudovite prizore, kot je vožnja kočije s kupom trupel na strehi skozi deviško beli sneg v počasnem teku ob spremljavi lahkotne Morriconijeve melodije, ki obujajo spomin na neskladne podobe iz italijanskih vesternov in ustvarjajo popoln filmski svet. Seveda je prav ta epski pristop k nizkotnosti vedno dajal evropskemu šund filmu, posebej špageti vesternu, svoj nadrealistični, sanjski (ali morasti) občutek. V nekem hipu vse postane pomembnejše od napredovanja zgodbe: prizorišča, barve, obrazi, glasba.

Nekateri bodo doživeli Podlih osem kot Tarantinov najbolj samoprizanesljiv film do zdaj. Tisti, ki pričakujejo katarzo na koncu, kot je bilo, recimo, sežiganje plantaže ali tretjega rajha v prejšnjih filmih, bodo razočarani. To je nasilje brez katarze, ampak z veliko podlega smeha. Je za sladokusce najbolj črnega humorja in za tiste (a to so morda eni in isti), ki se jim zdi občasen izbruh mizantropije osvežujoč. Ko gledamo, kako dva umirajoča lika uživata v umirajoči agoniji tretjega, nas je Tarantino pripeljal do dna človeške podlosti, in to naredil na zabaven način. To je »pokvarjen« film v najboljšem smislu.