Jupitrova luna Evropa je eden najverjetnejših krajev v Osončju, kjer bi še lahko našli zunajzemeljsko življenje. Ima ogromen podledni ocean, ki je po oceni Jima Greena, vodje Nasinega oddelka za planetarno znanost, "popolno okolje za možnost razvoja življenja". Poudarek je na 'možnost razvoja', za zdaj namreč ni niti enega neposrednega dokaza zanj. Se pa posredni nabirajo, in to v zadnjih letih vse pogosteje.

Temu primerno se k 3.000-kilometrskemu nebesnemu telesu obrača pozornost vesoljskih agencij. Esa aktivno pripravlja svojo misijo JUICE, Nasa pa se je prav lani odločila s polno paro zagnati svojo. Obe bosta predvidoma izstreljeni na začetku naslednjega desetletja, pri cilju pa v 30 letih, kar lepo prikazuje dolgotrajnost tovrstnih podvigov.
Politika veli podvojitev
Nasina Misija se imenuje Europa MFM (Europa Multiple Flyby Mission) ali Odprava za večkratni oblet Evrope. Sprva je bila načrtovana zgolj kot orbiter, kot sonda, ki bi krožila okoli Jupitra, pri tem pa nekaj ducatkrat ošvrknila še ledeno luno. Toda novice o vse bolj obetavnem podlednem oceanu so očitno zbudile apetite pri ameriški politiki, zato se je misija razširila. Ameriški kongres je letos Nasi naložil, da mora na Evropi tudi pristati, je poročal portal Spacenews.

Tako je Europa MFM zdaj dvodelna in Nasa še ni popolnoma prepričana, kako jo izvesti. Na raketo se lahko namesti omejena količina tovora in ga pošlje v globoko vesolje. Poleg tega je načrtovani orbiter že zdaj kompromis med želenim ter možnim, večtonski "dodatek" lahko ravnotežje podre in misijo vrne na začetek.

Toda Nasa je državna agencija in navodilo zakonodajalcev je zanjo ukaz, zato so že zagrizli v načrte. Nekaj o njih sveže poroča portal Space.com.

Pristajalne rakete kontaminirajo
Osnova misije je iskanje znakov morebitnega obstoja življenja, kemikalij, ki lahko do življa pripeljejo ali pa iz njega izhajajo. Pristajalnik bi lahko Evropo kontaminiral. Za zaviranje vse do nadzorovanega dotika s površjem bo moral uporabljati protipotisne rakete, podobne tistim na Nebesnem žerjavu, ki je na Mars dostavil rover Curiosity.

Z njih bodo bruhale amonijakove kemikalije, bogate z dušikom. Dušik pa je sestavni del beljakovin, DNK-ja in je vsepovsod po vseh znanih življenjskih oblikah. Območje, kjer bo naprava pristala, bo torej poškropljeno s to snovjo in neprimerno za preučevanje.

Evropin rover?
Nasa zato po poročanju Space.com preučuje dve nadaljnji možnosti. Prvič, da bi bil pristajalnik premičen, torej neke vrste rover. Tako kot se je Opportunity lahko odpeljal več kot 42 kilometrov stran od svojega mesta pristanka na Marsu, tako bi MFM poiskal še nezamazane dele ledene skorje. A ta možnost je manj verjetna. Površje Evrope je močno nalomljeno in na mikroravni zelo slabo mapirano. Rover bi lahko mimogrede pristal na spolzki ledeni klančini, se razbil na lednih pečinah ali padel v ledeniško razpoko. Teh je ogromno - v vsakem primeru preveč, da bi zaradi njih tvegali večmilijardno in večdesetletno odpravo.

Zato je v tem trenutku še najbolj verjetna možnost, da bo pristaljalnik nepremičen in opremljen z vrtalnim strojem. Prodreti bi bilo treba minimalno deset centimetrov, za dovoljšno zanesljivost pa vsaj meter v globino. Tamkajšnji vzorec bi bil verjetno nekontaminiran, pa tudi zaščiten pred močnim Jupitrovim sevanjem, ki tudi spreminja kemično sestavo. Po poročanju Space.com si znanstveniki želijo še globlje.

Penetrirati v granit
Zadnja možnost je penetrator, raketi podobna naprava, ki bi z veliko hitrostjo treščila v luno in se z golo silo prebila globoko v led. Ta bi lahko prodrla res globoko, mogoče tudi do morebitnih žepov tekoče vode znotraj 20-kilometrske skorje ledu. Toda trdi penetrator bi se srečal z dokaj nevoljno tarčo: tudi Evropin led je trd, in to kot granit. Nadalje ima Nasa s konceptom težave; nazadnje ga je uporabila pred 26 leti. V sklopu misije Phoenix sta se dve kovinski masi zarili globoko v prst Marsa - in se nikoli oglasili nazaj.
Masivno breme
Ne glede na končno izbiro je ameriški kongres Nasi naložil težko breme - dobesedno. Že orbiterjeva predvidena masa znaša okoli pet ton. Pristajalnik z vso potrebno opremo in gorivom za zaviranje spusta bo številko nedvomno prekašal. To je že preveč za raketo Atlas V. Nasa zato po poročanju SpaceNews.com razmišlja, da bi ali izvedla dve ločeni izstrelitvi ali pa uporabila precej dražjo, a obenem tudi najmočnejšo raketo vseh časov SLS. Ta je sicer še v razvoju in ni povsem nujno, da bo preživel menjavo ameriške oblasti.
Izstrelitev z SLS-om bi obenem skrajšala čas potovanja za nekaj let. Atlasov itinerarij namreč potrebuje nekaj začetnega kroženja po notranjem Osončju in zbiranja energije s pomočjo obletov kamnitih planetov.

Kongres je Nasi še naložil, da se izstrelitev ne sme zgoditi pozneje kot leta 2022.

Kaj počne Evropa oziroma Esa
Sprva, pred desetletjem, sta Nasa in Evropska vesoljska agencija (Esa) želeli misijo izvesti skupno. Roki je razklenilo pomanjkanje denarja; obe agenciji sta svoja podviga zato za nekaj časa postavili na hladno. Skozi čas je nato Esa obudila svoj del pod kratico JUICE (Jupiter ICy moons Explorer, torej Raziskovalec Jupitrovih ledenih lun). To je sonda, oborožena z desetimi znanstvenimi instrumenti. 350 milijonov evrov vredna pogodba o izdelavi med Eso in Airbusom je bila podpisana decembra lani. Izstrelitev je predvidena za leto 2022, prihod pa leta 2030. JUICE naj bi tri leta in pol švigal po Jupitrovem sistemu, še posebej pa okoli ledenih lun Evrope, Ganimeda in Kalista, pri čemer naj bi končal prav v orbiti zadnje omenjene lune.
Naslednik Cassini-Huygensa?
Na tej točki je nekaj zmešnjave. Spaceflightnow.com poroča, da je Nasa Eso povabila k novemu sodelovanju. Esa bi - če bo za to našla denar - prispevala pristajalnik ali penetrator. V tem primeru bi obe agenciji poslali vsaka svojo sondo, ena pa bi na "konkurenčno" pripela še pristajalnik. Zapletenosti navzlic sta nekaj podobnega že izvedli, in to zelo uspešno. Misija Cassini-Huygens je v sosednji Saturnov sistem leta 2005 pripeljala Nasino sondo, ki še deluje, ter Esin pristajalnik, ki je prvi fotografiral tla lune Titan, polne metanotokov.

Zakaj je Evropa zanimiva
Pod do 25 kilometrov debelo ledeno skorjo Evrope naj bi se skrival 100 kilometrov globok globalni ocean tekoče vode. O njegovem obstoju sklepajo posredno, prek magnetnega polja, ki ga lahko ustvari dinamo iz kamnitega jedra ter podlednega oceana, ter prek gejzirjev, ki jih je vesoljski teleskop Hubble že večkrat fotografiral bruhajoče iz južnega pola, nazadnje septembra letos.

To pomeni dvoje. Evropa ima tekočo vodo in očitno toplotni vir, ki jo ohranja kot kapljevino. Krivec je po vsej verjetnosti domači planet Jupiter in njegova sila plimovanja, ki se v notranjosti Evrope prevaja v toplotno energijo. Zadnja teoretična modeliranja nadalje kažejo, da se tudi v Evropi verjetno skriva "organska juha", torej dovolj raznolikih organskih snovi in kemične energije, da bi to v stotinah milijonov let lahko spočelo življenje. Najbrž ne ribe ali mehkužci, kakšne ekstremofilne bakterije pa mogoče.

Enkelad je še bolj zanimiv
Ne glede na vse to je čudno, da se agencije niso lotile sorodne Saturnove lune Enkelad. Tam je obstoj podlednega oceana dokazan bolj zanesljivo, tako prek gejzirjev, ki so oprali sondo Cassini, kot prek gravitacijskih meritev. Nadalje je analiza izbruhane pare pokazala, da so v Enkeladu dejansko prisotne snovi, ki zagotavljajo kemično energijo in organske snovi.

Juno končal drugi veliki oblet
Jupiter ima ta trenutek v svojem sistemu eno človeško sondo. Nasin Juno je tja prispel junija letos in je dokaj svež, komaj je zares začel znanstveno delovanje. Uvodne mesece je porabil za uravnavanje orbite, ki ga ponese od nekaj milijonov kilometrov oddaljenosti prav do vrhov oblakov Jupitra. Bližnja srečanja se zgodijo približno enkrat na dva meseca, o septembrskem smo že poročali, decembrsko pa je zaznamovala napaka v delovanju. Juno je iz neznanega razloga ugasnil motor, računalnik pa je začel delovati v varnem načinu. Zdaj je spet v normalnem obratovanju, Nasini inženirji pa tuhtajo, kaj je šlo narobe.