Tako se je turbulentnega časa, ki je na presenečenje vseh goriški prostor z mejo presekal na dva dela, spominjal zdaj že pokojni starosta goriških partizanov Silvino Poletto, ki je bil po vojni novinar in vse življenje velik zagovornik čezmejnega sodelovanja in sožitja. Rodil se je leta 1921 v Pordenonu tekstilnima delavcema, ki ju je delo popeljalo po številnih severnoitalijanskih mestih, preden sta se ustalila v Gorici.

Pred vojno je bil tudi Silvino tekstilni delavec, med njo pa se je pridružil garibaldincem in dosegel stopnjo komisarja. Že v mladosti je bil član Komunistične partije Italije, leta 1947 pa med ustanovitelji goriške federacije KPI.

Ko so 10. februarja 1947 po dolgem dogovarjanju dokončno podpisali pariško mirovno pogodbo (njene odločbe so začele veljati 15. septembra istega leta), je politično, kulturno in gospodarsko enoten prostor presekala meja, ki ni bila po volji niti italijanski niti jugoslovanski strani. Predvsem pa so z velikim razočaranjem in nelagodjem gradnjo meje, za katero do konca niso verjeli, da bo zares spremenila njihova življenja, spremljali tamkajšnji prebivalci.

"10. februar 1947: podpis mirovne pogodbe je bil tragičen dogodek za vse prebivalstvo, družine, ki so odhajale. Problem meja je tragičen. Postaviti mejo in deliti ozemlje je tragedija," se je za dvojezični projekt Arhiv spomina spominjal Poletto. Arhiv spomina (Strada della memoria/archivio della memoria) je portal, za katerega sta Kaja Širok in Alessandro Cattunar od leta leta 2017 zbrala pričevanja ljudi iz Goriške in Furlanije - Julijske krajine na te prelomne zgodovinske trenutke primorskega območja. "Gorica je napeto obdobje doživela okoli 10. februarja 1947. Mi, sam sem bil novinar, smo skušali umiriti posledice napadov, krize odnosov med ljudmi okoli februarja 1947, ker ni služila več nikomur. Bila je tragedija. Mi sami smo bili že utrujeni od vsega."

"Pričakovali smo več"
Meja se jim ni zdela pravična, je povedala Stana Faganelli. "Bili smo prizadeti, ker smo pričakovali, da bo anglo-ameriška stran upoštevala Jugoslavijo kot tako, kot borko na njihovi strani, in bomo tudi malo več dobili. Pričakovali smo več. No, dejansko smo ostali razočarani, še najbolj nad Rusijo, ki se je odpovedala najmanjšemu delu Primorske, da je odstopila podporo Jugoslaviji."

Na koncu je meja dobesedno prečkala domove
Čeprav se je postavitev meje omenjala, ljudje do zadnjega niso verjeli, da se bo kaj takega zares zgodilo. Dario Culot se je spominjal, da so do zadnjega živeli v negotovosti. "Nismo vedeli, kaj se bo zgodilo. Bile so štiri razmejitve, nato so uporabili francoski predlog, ki je bil etničen, a ni bil ravno etničen, saj so na Rafutu govorili furlansko, medtem ko so bili tu ljudje, ki so govorili slovensko … Potem je bila tu težava železniške proge, naredili so študije o tem, kje naj bo predor pod Kostanjevico. Na koncu je meja dobesedno prečkala domove."

Verjeli so, da bo ostala Gorica jugoslovanska, saj so jim tako zagotavljali, vendar niso držali obljube, se je spominjala v Gorici rojena Ana Miljavec. "Prišli so Francozi, Američani, Rusi … Mejo so začrtali drugi, Slovencev in Italijanov ni bilo zraven." Hči gospodinje in mizarja, ki je bil pozneje vpoklican v poseben bataljon, je po vojni sodelovala v manifestacijah za priključitev Gorice k Jugoslaviji.

Del družine v Italiji, del v Jugoslaviji
Po postavitvi meje je bila, kot številne druge, tudi njena družina postavljena pred veliko odločitev: na kateri strani meje si ustvariti dom? Očetova družina je živela na italijanski strani, mamina pa na jugoslovanski. "Moja mama je imela sestre in brate vse na tej strani, moj tata pa vse na oni. In potem je zmagala moja mama in smo prišli na to stran." Nove Gorice seveda še ni bilo, zamisel, da je treba na Goriškem vzpostaviti novo mestno središče, je sicer vzniknila kmalu po tem, ko so bile znane odločitve glede nove zahodne meje Jugoslavije, a ko so družine prišle na jugoslovansko stran meje, tam ni bilo ničesar. "Samota, nobenih prijateljev … Vse prijatelje sem pustila tam doli," se je spominjala Ana Miljavec.

Na začetku so se naselili v veliko belo hišo pod Kostanjevico. In meja je bila le lučaj stran. "Nekaj metrov stran se je prečkalo mejo in nekaj metrov stran bi bila na drugi strani, bi bila doma." Na začetku je bilo hudo, saj niso imeli ničesar. "Tam doli smo imeli že več, tudi jesti se je dobilo, življenje se je drugače razvilo. Tu pa ni bilo ničesar, same njive, nekaj hiš. Tiste železniške hiše. Ob Erjavčevi so bile tri kmečke hiše in potem same njive do avtobusne postaje. Od avtobusne postaje naprej je bilo pokopališče in ničesar drugega."

Zdaj je bilo treba poprijeti za lopato
Sama selitev ni bila naporna, saj ljudje takrat niso imeli veliko stvari. "Tisti čas se ni bilo problem seliti. Tisti dve škatli, ki si jih imel, si hitro pripeljal s samokolnico na svojo stran. Tisti dve postelji, omaro, mizo in štiri stole. Nismo imeli toliko, kot imajo zdaj. Kdo je to imel? Takrat se ni bilo težko seliti. Potem smo tukaj delali. Treba je bilo prijeti za lopato. Z lopatami in samokolnicami smo vozili zemljo za temelje. Ni bilo strojev, ničesar ni bilo, samo roke. Smo seveda zgradili in zdaj še plačujemo," je povedala.

Kot vedno so se ljudje navadili novega življenja, a bolečina ob postavitvi meje, ki je čez noč na dva dela dobesedno razdelila domačije in domove, družine pa razselila v dve različni državi in nekatere tudi za vse življenje odtujila, je ostala z njimi vse življenje. Ko so ob vstopu Slovenije v EU in priključitvi schengenskemu ozemlju odprli mejo, je šla Ana Miljavec na italijansko stran in rekla: "Prišla sem domov. Sono venuta a casa."

Bolečina ostaja vse do danes
Zdaj že pokojni Tomaž Marušič, Solkanec, ki je bil pozneje v četrti slovenski vladi minister za pravosodje, je pred leti za portal Arhiv spomina takole dejal: "Gorico smo izgubili, ampak smo to sprejeli in si rekli: 'Vidiš, to je zdaj naša meja in ne gremo stran.' Ampak še zdaj, ko smo stari nunci, stari čez 70 let, ko popijemo dva kozarca vina, se lotimo: 'Saj, Gorica je slovenska … ali pa Reka, Trst, Gorica, naša je pravica …' Še zdaj na stara leta to bolečino nosiš nekje v podzavesti."

Spodaj si oglejte nekaj pričevanj, ki sta jih za projekt Arhiv spomina (Strada della memoria/archivio della memoria) zbrala Kaja Širok in Alessandro Cattunar.