Več let si je prizadevala, da zamenja zanjo prestresno delovno mesto. Naj pri tem poudarimo, da ne iščemo odgovornosti za samomor, želimo pa opozoriti na očitno okorelost policijskega kadrovskega sistema in najmanj na slabe odločitve funkcionarjev v policiji.

"Vse, kar sem želela, je bilo stran iz Policijske uprave Koper," je zapisala policistka. Ključni dogodek za to željo je bila očitno policijska nesreča iz leta 2013, v katero je bilo vpleteno vodstvo policijske uprave, njena naloga kot preiskovalke s področja pritožb in notranje varnosti pa je bila preiskati prav to zadevo, torej preiskati odgovornost svojih nadrejenih.

Preiskava, je pisala, jo je spravila v zlomljeno stanje že leta 2015. Večkrat je prosila za premestitev, neuspešno. V nekem odgovoru na njeno elektronsko sporočilo o težavah na delovnem mestu iz leta 2016 ji je sicer takratni vodja Službe generalnega direktorja policije Tomaž Pečjak zagotovil, da "kar zadeva iskanje drugega delovnega mesta, ne vidi(m) težav, in če bo(m) lahko, bo(m) vedno podal pozitivno mnenje".

Oktobra lani je na sistematskem pregledu zdravnik zapisal, da je "… nujna takojšnja prerazporeditev na drugo manj stresno delo …". In še, da naj "orožje za zdaj ostane deponirano pri nadrejenem". V tem času je policistka po naših informacijah svojemu nadrejenemu sama predala orožje. Isti zdravnik je čez teden dni posredoval še enkrat, in sicer da bi bila potrebna premestitev, je zapisala še ena zdravnica.

Nazadnje je bila napotena na zdravniško komisijo, ki je odločila, da je zmožna opravljati delo v policiji, a da naj se premesti na drugo delovno področje. In po vsem tem je dobila odločbo iz Ljubljane: "Glede na obrazložitev zdravstvene komisije policije in kadrovski primanjkljaj, ki ga Policijska uprava Koper izpostavlja, predlagamo, da se v okviru Policijske uprave Koper zagotovi javni uslužbenki opravljanje nalog na drugem področju dela. Slednje se lahko zagotovi na istem delovnem mestu …" Tistega dne naj bi ji bila tudi vrnjena službena pištola. Z njo si je nekaj dni pozneje vzela življenje.

In kdo so bili odločevalci? Podpisnik pod tudi to zadnjo odločitev je bil Tomaž Pečjak, takratni vodja Službe generalnega direktorja policije. Nekaj tednov po dogodku je postal namestnik generalne direktorice policije Tatjane Bobnar. In čeprav naj bi ta po naših podatkih dobila ovojnico z verjetno enako ali vsaj zelo podobno vsebino kot mi.

Seveda smo prosili za odziv policije, predvsem generalne direktorice policije, njenega namestnika, vodstva Policijske uprave Koper. Pogovore so zavrnili, pisno pa so nam odgovorili naslednje: "V policiji se zavedamo, da samomorilno vedenje lahko prizadene vsakogar, zaradi narave policijskega dela pa so uslužbenci policije med poklici z veliko stresno komponento. Zato si na različne načine prizadevamo za lajšanje čustvenih stisk uslužbencev policije ob doživljanju travmatskih dogodkov ter čustvenih in medosebnih težav (izvedba protistresnih programov, 24-urna psihološka pomoč in podpora policistom ...). V policiji smo v okviru notranjevarnostnega postopka preverili okoliščine v povezavi s samomorom uslužbenke policije, vendar nepravilnosti nismo ugotovili."

Vprašanja, ki tako ostajajo odprta in smo jih želeli zastaviti, pa so: kakšen je sistem policijske kadrovske politike, koliko je takih policistov, ki so res nezadovoljni na svojih delovnih mestih, koliko pogoste so prošnje za premestitev in v kolikšni meri se jim ugodi, ali obstaja še več policistov, ki kljub nasprotnim zdravniškim priporočilom nosijo orožje, in pa navsezadnje, kako vendarle vidita ta sistem generalna direktorica policije in njen namestnik.