Skupino G7 sestavljajo države s skoraj polovico svetovnega bruto proizvoda, a le z desetimi odstotki prebivalstva. Tu so poleg ZDA še Japonska, Francija, Velika Britanija, Nemčija, Italija in Kanada. Leta 1997 se jim je na željo ZDA pridružila Rusija, ki pa so jo pozneje zaradi "lomastenja" po Ukrajini izključili iz G7. No, zdaj jo predsednik Trump želi ponovno vrniti v elitni klub.
Kazalo je, da bi skupina lahko prevzela vlogo nebogljenega Varnostnega sveta OZN pri reševanju globalnih težav, a se že ob finančni krizi pred dobrim desetletjem ni znašla. Takrat je v ospredje stopila skupina G-20, ki jo sestavljajo finančni ministri in guvernerji centralnih bank iz devetnajstih držav in Evropske unije, med njimi – poleg sedmerice najbogatejših in Rusije – še Kitajska, Brazilija, Indija, Južna Afrika. Skupina je s pametnim usklajevanjem najbrž preprečila hujšo depresijo in s tem prekašala učinkovitost sedmerice.
Nov pospešek k razgradnji multilateralizma, ki ga pooseblja tudi G7, pa je dal Trump z nenavadnimi pogledi na svetovno trgovino, podnebno krizo, na Iran, migracije in na druga ključna vprašanja. Na lanskem vrhu v Kanadi se je hudo sprl s premierjem Trudeaujem, pred vrhom v Franciji pa so notranja nasprotja med voditelji G7 videti skorajda nepremostljiva. Če je najboljša stvar na vrhu G7 hrana, s katero postrežejo imenitnim gostom, je obstoj takšnih klubov zelo vprašljiv.
V korist njegovi razpustitvi je morda tudi dejstvo, da prihodnji vrh pripravljajo ZDA s Trumpom na čelu. Leta 2021 pa naj bi se voditelji G7 srečali v Veliki Britaniji. Ugibanje, ali bo Johnson takrat še premier, pa je vredno vsaj toliko, kolikor bo znašala škoda zaradi odhoda kraljestva iz Evropske unije.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje