6. aprila 1941 sta Nemčija in Italija napadli Kraljevino Jugoslavijo in kmalu je sledilo razkosanje ozemlja. Revizija meja, ki jih je postavil pariški mir po prvi svetovni vojni, je bila namreč eden odločilnih vzrokov, da se je svetovna vojna razplamtela še v drugo. Takoj so nastale nove meje, ki so ločile povezane pokrajine in ljudi. Kjer so še včeraj živeli sorodniki, znanci, poslovni sodelavci, so naenkrat stali neprehodne prepreke, bodeča žica, stražarji, minska polja. Prečkanje pa je lahko pomenilo smrtno obsodbo.

Majhno slovensko ozemlje je postalo prostor kar petih različnih meja – med Nemci in Hrvati, med Nemci in Madžari, med Nemci in Italijani, med Madžari in Hrvati ter med Hrvati in Italijani. Razpad Jugoslavije je namreč omogočil – s privolitvijo Hitlerjeve Nemčije in Mussolinijeve Italije – nastanek Neodvisne države Hrvaške (NDH). Le njena meja je potekala pretežno po nekdanji etnični razdelitvi ozemlja, čeprav so si želeli drugačne razdelitve. "Vendar NDH pri določanju meja po razpadu Jugoslavije kot aktivni udeleženec ni sodeloval. Meje so bile v glavnem postavljene tako, kot je to določil Hitler," pojasnjuje zgodovinar Bojan Balkovec, ki v ekipi raziskovalcev s Filozofske fakultete v Ljubljani v okviru projekta Okupacijske meje raziskuje, kako natančno so potekale meje med okupiranimi ozemlji, kje lahko ostanke opazimo še danes, in zbira pričevanja tistih, ki so ta čas doživeli.

Majhno slovensko ozemlje so si razdelili: pod nemški rajh so prešla ozemlja Gorenjske, Koroške, Štajerske, severozahodnega dela Prekmurja in severnega dela Dolenjske. Italija je zasedla Notranjsko, Ljubljano in del Dolenjske. Madžarska je okupirala večino Prekmurja in tudi Medžimurje, čeprav si je tamkajšnje vasi želel NDH, NDH pa je dobil manjši del južnega Posavja. Pod Neodvisno državo Hrvaško je tako prišlo pet slovenskih naselij: Bregansko selo (današnja Slovenska vas), Nova vas pri Bregani (današnja Nova vas pri Mokricah), Jesenice na Dolenjskem, Obrežje in Čedem. V teh krajih je živelo okoli 800 ljudi, raztezali pa so se na okoli 20 kvadratnih kilometrih.

27. septembra 1941 so jih zasedli formalno: z vključitvijo v novoustanovljeno upravno občino Bregana.

Diplomatska prizadevanja za več ozemlja

Že pred tem so se hrvaške oblasti prizadevale prisvojiti še več slovenskega ozemlja, ki ga je Hitler dodelil drugam. Tako je hrvaški zunanji minister Mladen Lorković z diplomatsko noto 15. julija 1941 italijanskemu veleposlaniku v Zagrebu Raffaellu Casertanu skušal pojasniti, da bi Žumberak moral pripasti NDH-ju. To območje je po njegovem mnenju vedno pripadalo Hrvaški. "Zanimiv pa je del, ko omenja, da tam živijo Hrvati. Prebivalstvo se ni imelo za Hrvate, temveč za Srbe, ki pa so bili po verski opredelitvi uniati. Protest je bil neuspešen, ker je bila meja že določena, in Žumberak je ostal v okviru Ljubljanske pokrajine, ki je bila že 3. maja 1941 priključena Italiji," diplomatske manevre opiše Balkovec.

Pozitivneje se je za NDH končala zgodba o občini Hum, kjer je bila steklarna in so si jo zato Nemci vzeli zase. "Hrvati so očitno uspešno lobirali in 17. junija je bil podpisan zapisnik Lorković-Kasche. Kasche je bil nemški veleposlanik v Zagrebu. S tem sporazumom so Nemci Hum vrnili NDH-ju. Zato je bil tudi sentimentalni razlog. V okolici Huma je namreč dvorec, povezan z Antunom Mihanovićem, piscem pesmi, ki je postala hrvaška himna," izpostavi naš sogovornik.

Življenje se povsem spremeni

Za 800 prebivalcev slovenskih vasi, ki so naenkrat postale obmejne, se je življenje zelo spremenilo. Ukinjen je bil pouk v slovenščini in otroci so morali v šolo v hrvaški Lug, kjer so se učili v hrvaščini. Izgnan je bil župnik, novi iz župnije Samobor pa je v te kraje prišel predvsem zaradi pogrebov. Žal so bili ti potrebni tudi zaradi novopostavljene stroge meje. "Po meni znanih podatkih je na meji umrlo šest ljudi. Najmlajši je bil fant, star devet let, ki ga je mina ubila nekaj dni po koncu vojne – maja leta 1945. Poznan je tudi primer ubitega moškega, ki ga je ubila mina, z njim pa je umrl tudi njegov prijatelj. Žena enega od obeh, ki je bila z njima, je bila v osmem mesecu nosečnosti in mož ji je izdihnil pred očmi," pove zgodovinar Balkovec, ki je zadnje tedne s kolegom Božidarjem Flajšmanom te kraje raziskal na terenu in zbiral zgodbe domačinov.

Kaj je ostalo po 75 letih?

Po njegovih besedah še danes v naravi najdemo ostanke stražnih stolpov, v Novi vasi pri Mokricah pa je ohranjen mejni kamen z oznakama D in H. Označuje razmejitev med Nemčijo in NDH-jem, ki je bila zavarovana z žično ograjo in od dva do štiri metre širokimi minskimi polji. Na izpostavljenih mestih so bili nemški stražni stolpi. Oktobra leta 1944 so Nemci vzdolž celotne meje začeli obsežna obrambno-utrjevalna dela. Gradili so strelske jarke in bunkerje. Mine, ki so ostale ob Sotli še po koncu vojne, so bile krive za številne smrtne žrtve še desetletje pozneje.

V zasedenih slovenskih vaseh so se pred vojno seveda ukvarjali pretežno s kmetijstvom. "Prehajanje meje zaradi dela iz NDH-ja v Nemčijo je bilo zagotovo oteženo. V nekaj primerih se je zgodilo, da so prebivalci vasi, ki so bile tik ob meji, a na nemški strani, pred izselitvijo zbežali v Slovensko vas (tedaj Bregansko selo). Ti so v glavnem ostali brez virov dohodka, saj je zemlja ostala v Nemčiji," pripoveduje Balkovec.

Tako se je morala v novi resničnosti znajti tudi družina, ki je imela mlin na današnji slovenski strani in žago na današnji hrvaški strani, vmes pa zaseben most z graničarjem na njem.

Prebivalci so v pomanjkanju začeli čez mejo tihotapiti blago – s hrvaške strani so čez reko spravljali tobak in meso, v zameno pa so jim slovenski sosedje dajali sol, moko, sladkor, kavo in celo galico. Čez mejo so si izmenjevali tudi pomembno pošto.

Posledice teh vojnih razdelitev so ljudje čutili še leta po koncu 2. svetovne vojne. Kje je potekala meja med okupatorjema, pa se domačini s tradicionalnim pohodom spominjajo vsako leto znova. Pohod je običajno vsako prvo soboto v juniju. Najpogosteje se po besedah Bojana Balkovca začne v Novi vasi pri mejniku in konča v gozdu nad Ponikvami, pri ostankih nemškega stražnega stolpa – nekoč simbola ločevanja, ki je zdaj postal simbol združevanja.