Pri anksioznih motnjah tesnoba ni več varovalno čustvo, temveč škodljiva ovira. Človeka sicer ne bo ubila, mu bo pa poslabšala kakovost življenja, pravi sogovornica. Kako pretrgati spiralo strahu? Prava pot je soočenje s tistim, kar v nas sproža iracionalno tesnobo.

Mojca Zvezdana Dernovšek je specialistka psihiatrije. Ima naziv redne profesorice za psihiatrijo na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, hkrati pa dela kot psihiatrinja v Zdravstvenem domu Sevnica. V okviru predmeta Duševno zdravje na ljubljanski medicinski fakulteti pokriva tri vsebine: predava o nevrotskih, stresnih in somatoformnih motnjah ter o motnjah razpoloženja, študente pa tudi poučuje, kako pri pacientih oceniti ogroženost za samomor. Posebno pozornost sva v intervjuju ob svetovnem dnevu duševnega zdravja namenili temi, ki jo med drugim predava na medicinski fakulteti, to je anksioznim motnjam. Te so poleg depresije med najpogostejšimi duševnimi motnjami na svetu, tudi v Sloveniji.

Duševne motnje povezujemo z možgani, vendar novejše raziskave iščejo ključ duševnega zdravja drugje – v črevesnih mikrobih. Ali je psihiatrija pred odkritji, ki bodo do temeljev spremenila razumevanje in zdravljenje duševnih motenj?
V psihiatriji smo veseli vsake novosti, ne samo v povezavi s črevesjem, temveč tudi z vnetnimi procesi, hormonskim ravnovesjem, poškodbami ... Delitev na duševno in telesno je nesmiselna, saj so vse duševne funkcije povezane z možgani, možgani pa so nekaj zelo organskega. Če bomo v prihodnosti neko duševno motnjo lahko dokazali z ustrezno preiskavo, bo to lažje ne samo za ljudi, ki se z njo spoprijemajo, temveč tudi za nas, ki jo zdravimo. Pogostokrat smo namreč deležni očitkov, da smo si duševne motnje izmislili in da zdravimo nekaj, česar ni. Žal ni tako enostavno.

In če se bo izkazalo, da so duševne motnje posledica neravnovesja v našem črevesju, bomo namesto antidepresivov jemali probiotike?
Ja, recimo. Pa saj mi že danes vemo, da zdrav življenjski slog, vključno z zdravo prehrano, vpliva tako na telesno kot duševno zdravje. To, kar je dobro za telo, je dobro tudi za našo duševnost in obratno.

Zakaj psihiatrična znanost še vedno ne zna jasno odgovoriti na vprašanje, kaj povzroča duševne motnje, kako jih zdraviti, in morda še pomembneje, kako jih preprečevati?
Velik korak v psihiatriji je bil narejen z razvojem antipsihotikov v 50. letih, naslednji pa v 60. letih z razvojem antidepresivov. Psihiatrijo je takrat zajela evforija, češ, zdaj, ko vemo, da antidepresivi izboljšujejo funkcioniranje možganov z vplivom na nevrotrasmiterje, končno vemo vse o depresiji. A ni tako. Mi sicer res vidimo, poenostavljeno rečeno, zmanjšano delovanje delov možganov, ki so povezani s točno določenimi nevrotransmiterji (pri depresiji s serotoninom, noradrenalinom in dopaminom), ampak, ali je to vzrok? Ne, lahko je posledica. In mi danes zdravimo depresijo simptomatsko.

Ampak zakaj v zadnjih desetletjih ni bilo večjega znanstvenega preboja v psihiatriji?
Nimamo tehnologije. Čeprav ogromno vemo o možganih, je to še vedno premalo. Zato tudi nimamo potrjenih teorij, temveč zgolj hipoteze o tem, zakaj in kako duševne motnje nastanejo ter kako se razvijejo. Teh hipotez je veliko in se med seboj ne izključujejo. Še največ je bilo narejeno na področju shizofrenije. Tako vemo, kaj približno se v možganih dogaja med razvojem bolezni, v času, ko je bolezen prisotna, in tudi v času, ko je bolezen v remisiji, ne vemo pa, ali je to vzrok ali posledica. Vemo, da je psihoza toksična – manj ko so ljudje dejavni, bolj ko se umikajo v svoj svet, bolj njihovi možgani propadajo. Na slikah vidimo, da so možgani atrofični. Vemo tudi, da k bolezni nekaj prispeva genetika, nekaj pa okoljski dejavniki. Med temi sta lahko tudi kajenje marihuane do 18. leta, ko se možgani še razvijajo, in pa število okužb v času nosečnosti in zgodnjega razvoja.

To velja za hujše duševne motnje, kaj pa vzroki nastanka blažjih duševnih motenj, kot so različne anksioznosti in depresije?
O depresiji vemo, da ima tretjina populacije prirojeno ali zgodaj v življenju pridobljeno nagnjenost k depresiji, ki se bo razvila, če bo človek izpostavljen določenim zunanjim dejavnikom. Tudi pri anksioznih motnjah je en del genetski oziroma zgodaj v življenju pridobljen, drugi del pa okoljski. Ampak anksiozno motnjo lahko v ustreznih razmerah razvije vsakdo, zato ker je to naučena motnja.

Kaj je po vašem mnenju ključni dejavnik duševnega zdravja? Utemeljitelj psihoanalize Sigmund Freud je duševno zdravje opredelil kot sposobnost ljubiti in delati. A ljudje z duševnimi motnjami so lahko pri svojem delu nadpovprečno uspešni, ustvarjalni in inovativni.
Gre za to, da človek v vsakodnevnem življenju funkcionira, in to na vseh področjih. Pri osebnostnih motnjah imamo namreč lahko čudovite ljudi, ki so zelo uspešni v zunanjem svetu, doma pa imajo pekel, ker ne zmorejo bližnjih odnosov. Če so simptomi izraženi, a človeku ne povzročajo težav pri funkcioniranju, potem ne moremo postaviti diagnoze duševne motnje. Meja je torej, da ima človek zaradi določenih simptomov in znakov težave pri funkcioniranju.

Pa saj vsi doživljamo obdobja, ko je naše funkcioniranje omejeno in imamo bolj ali manj izražene duševne težave.
Ja, a jih rešujemo. In reševati jih moramo na takšen način, da se težave zmanjšujejo, ne pa, da je rešitev še večji problem. Če boste zaradi socialne anksioznosti, denimo treme pred nastopom, zvrnili pivo, boste tesnobo sicer zmanjšali, ker ima alkohol pomirjevalni učinek, dolgoročno pa lahko to vodi v še večjo težavo – odvisnost.

Duševnega zdravja in duševnih motenj ni mogoče definirati zunaj družbenega konteksta. Homoseksualnost in transspolnost sta bili nekoč duševni motnji, danes nista več. Koliko so torej duševne motnje družbeni in koliko medicinski fenomen?
Leta 1973 je bila dosežena največja "ozdravitev" v zgodovini psihiatrije, ko so na kongresu Ameriškega psihiatričnega združenja s seznama duševnih motenj umaknili homoseksualnost. Družbeni element znotraj duševnega zdravja ni zanemarljiv in primeri iz zgodovine dokazujejo tudi zlorabe psihiatrije. V nekdanji Sovjetski zvezi so kritike sistema diagnosticirali kot duševno bolne. Znane so tudi študije v ZDA o etnični pogojenosti psihiatrične diagnoze, čeprav med samimi etničnimi skupinami ni razlik v pojavnosti določenih motenj. Ampak mi imamo na podlagi mednarodne klasifikacije bolezni stroga merila za postavitev diagnoze. Če pride k nam človek, ki je zaskrbljen in potrebuje nasvet, ne izpolnjuje pa nobene diagnostične kategorije, ne dobi diagnoze, temveč zabeležimo le razlog stika z zdravstveno službo.

V okviru predmeta duševno zdravje na medicinski fakulteti v Ljubljani predavate tudi o nevrotskih, stresnih in somatoformnih motnjah. Kaj je skupni imenovalec teh motenj?
Skupni imenovalec je, da človek ne izgubi stika z resničnostjo, tako kot je to pri psihozah. Ves čas ve, kaj se mu dogaja, in ves čas ve, da je s tem, kar se mu dogaja, nekaj narobe. Skupni imenovalec je tudi zunanji dejavnik, ki motnjo sproži oziroma vzdržuje. Poleg tega vse tri motnje (zraven pa še depresija) spadajo med blažje duševne motnje, medtem ko med hujše duševne motnje uvrščamo bolezni odvisnosti, osebnostne motnje, shizofrenijo in bipolarno motnjo. Na lažje in hujše duševne motnje jih ločimo zato, ker je način obravnave drugačen, drugačne so posledice in tudi zdravljenje je drugačno. Pri hujših duševnih motnjah je dolgotrajnejše, včasih tudi vseživljenjsko.

Anksiozne in depresivne motnje spadajo med najpogostejše duševne motnje. Lani je bilo, recimo, predpisano za tri odstotke več antidepresivov, ki so zdravilo prve izbire pri teh motnjah, kot leto prej. Koliko je dejansko bolnikov z depresijo in anksioznimi motnjami?
Tega ne vemo. Podatki, ki jih dobimo iz slovenskih registrov, so namreč podatki iskanja pomoči, ne razširjenosti motnje. Na podlagi različnih tujih populacijskih raziskav o vseh duševnih motnjah menimo, da se z njimi vsaj enkrat v življenju sreča vsak četrti človek in da ima vsaka tretja družina vsaj enega člana z duševno motnjo. In medtem ko število bolnikov s hujšimi duševnimi motnjami v razvitem svetu ostaja bolj ali manj enako, lahko pri blažjih duševnih motnjah govorimo o epidemiji. Število bolnikov se torej dejansko povečuje, je pa res, da se zaradi manjše stigme povečuje tudi iskanje pomoči.

Kot ste že omenili, vzroki duševnih motenj še vedno niso v celoti znanstveno pojasnjeni. Po najširše sprejeti razlagi gre za preplet genetskih in psihosocialnih dejavnikov, čeprav genov za razvoj duševnih motenj do zdaj niso odkrili. Kaj pravzaprav podedujemo, motnjo ali predispozicijo zanjo?
Podedujemo ali zgodaj v življenju pridobimo predispozicijo oziroma ranljivost, da se ta motnja razvije. Da pa bi se razvila, potrebuje sprožilec, to je zunanji dejavnik.

Se pravi, če teh sprožilcev, kot so travmatični dogodki, odnosi v primarni družini, tvegane osebnostne značilnosti, življenjske okoliščine, ni, se motnje kljub dedni obremenjenosti ne bodo razvile?
Tako je.

Zakaj pa v isti družini, kjer so okoliščine odraščanja za vse bolj ali manj enake, eni otroci zbolijo, drugi pa ne?
Ker nimajo iste genetike. In zato, ker so običajno najbolj izpostavljeni prvorojeni otroci, pri katerih se starši svoje nove vloge šele učijo.

Po nekaterih podatkih se polovica duševnih motenj začne do 14. leta starosti. Ali lahko z zgodnjo obravnavo preprečimo razvoj anksioznih motenj?
Anksiozne motnje in posttravmatsko motnjo lahko preprečujemo, stresnih in somatoformnih motenj pa ne. Pri anksioznih motnjah veliko delamo pri preprečevanju, vendar pa sta promocija duševnega zdravja in preventiva duševnih motenj pri nas še v zametkih. Za svoje žile še mogoče poskrbimo, za možgane pa ne, ker niti ne pomislimo ali pa ne vemo, da bi bilo to pametno. V Sloveniji smo danes zelo uspešni predvsem na področju preprečevanja ponovitev.

Ali podedujemo predispozicijo za točno določeno ali katero koli duševno motnjo? Ljudi z blažjimi duševnimi motnjami je namreč pogosto strah, da se bo njihova motnja razvila v resnejšo duševno bolezen, kot je psihoza.
No, to je tipična anksiozna ideja. Značilna je zlasti za panično motnjo, ko imajo ljudje ob paničnih napadih občutek, da se jim bo zmešalo, da bodo umrli ali pa izgubili nadzor nad seboj. Do tega nikoli ne pride, vendar to zanje ni zadosten dokaz. Kaj pa, če bo naslednjič drugače, premlevajo. V bistvu se podeduje oziroma zgodaj v življenju pridobi predispozicija za razvoj določene skupine, na primer anksiozne motnje, depresije.

Med ljudmi prevladuje mnenje, da so duševne motnje neozdravljive, strokovnjaki pa trdite drugače.
Vse anksiozne motnje se lahko popolnoma pozdravijo, je pa res, da se lahko ponovijo. Prej, ko ukrepamo, bolje je, ker potrebujemo manj zdravil in ker je motnja lažje obvladljiva. Hkrati si človek ne nabere posledic. Zaradi socialne fobije, na primer, smo lahko v šoli manj uspešni, dobivamo slabše ocene, ne hodimo na izpite, ponavljamo letnik itn. To so popolnoma nepotrebne travme.

Pogovoriva se o tesnobi. Kako se tesnoba iz temeljnega človekovega občutja, ki je, kot pravi ameriški psihiater Irvin D. Yalom, kažipot po našem notranjem svetu, prelevi v patološko čustvo?
Tesnoba, ki jo vsi doživljamo vsak dan, igra pomembno vlogo v naših življenjih. Kadar smo v nevarnosti, se zaradi tesnobe sproži reakcija boj ali beg, zato pravimo, da je tesnoba varovalno čustvo. Za anksiozne motnje je značilno, da se človek na podlagi izkušnje ali opazovanja zanj pomembne osebe napačno nauči, da je nekaj nevarno, in začne doživljati lažne alarme. Neka moja pacientka je, denimo, zelo rada hodila v šolo, a ker se je njena najboljša prijateljica šole bala, se je je začela bati tudi sama. To je strah, naučen od modela. Strah pa je lahko tudi posledica slabe izkušnje, na primer boleč obisk pri zobozdravniku.

In kako se strah pred zobozdravnikom razraste v fobijo?
Iz tega strahu se bo razvil paničen oziroma fobičen strah pred zobozdravnikom takrat, ko se bomo zobozdravnika začeli izogibati. Svojim možganom, konkretno mandljastemu jedru ali amigdali, bomo namreč sporočili, da je zobozdravnik nevaren. Gre za pogojni refleks. Zobozdravnik pomeni bolečino, če moramo k njemu, nam tesnoba naraste, če se mu izognemo, nam tesnoba pade. Padec tesnobe je izjemna nagrada, a naslednjič se bomo zobozdravnika še bolj bali. S svojim izogibanjem bomo namreč potrdili strah in nahranili svojo fobijo. Tesnobo tako na kratki rok res ublažimo, dolgoročno pa si privzgojimo anksiozno motnjo.

Začarani krog tesnobe lahko pretrgamo, ali ne?
Ja. Treba je iti v soočenje s tistim, kar v nas sproža tesnobo, da amigdali dopovemo, da je nekaj sicer zelo ali pa izjemno neprijetno, ni pa nevarno. In glavna terapija, ki nam pomaga pri soočenju in razumevanju, kaj se z nami dogaja, je vedenjsko-kognitivna terapija.

Katero vedenjsko strategijo bi še omenili kot škodljivo?
Opuščanja dejavnosti. Anksiozne motnje se vzdržujejo in krepijo z izogibanjem in opuščanjem dejavnosti. Pri panični motnji se na primer človek začne izogibati okoliščin ali opuščati dejavnosti, kjer je prvič dobil panični napad. Noče več v avtobus, v trgovino, iz hiše, tako da se panični motnji pridruži še agorafobija, se pravi, "ne grem nikamor, kjer se ne počutim varno". Fobije se morda samo na začetku, če je zelo hudo, zdravijo z antidepresivi. V bistvu niti ne gre za zdravljenje, temveč za to, da človeka s pomočjo antidepresivov opogumimo za soočenje. Hkrati ga naučimo, da ob paničnem napadu mirno počaka, da bo minil. Tako se bo spoprijel z lastnimi občutki in spoznal, da ti občutki pridejo in grejo ter da niso nevarni, ker so samo telesni in duševni simptomi povišane stopnje tesnobe. Panični napad sam po sebi torej ni problem, problem nastane, če se ga začnemo bati. Takrat se namreč razvije panična motnja.

Vedenjsko-kognitivna terapija uči, da so misli, čustva in vedenje vzajemno povezani. Poleg napačnih vedenjskih vzorcev tesnobo krepijo torej tudi napačni miselni vzorci.
Zlasti katastrofiziranje, češ zagotovo se bo slabo izteklo.

Ampak to vsi počnemo.
Seveda, kadar nas je strah, se pripravljamo na slabo rešitev. Pri anksioznih motnjah je ta normalni odziv na nevarne situacije pretiran in se uporablja tudi takrat, ko to ni potrebno. Katastrofiziranje preveva vse anksiozne motnje, samo vezano je na drugačne stvari. Pri generalizirani anksiozni motnji je človek, denimo, prepričan, da njegovim vrednotam (npr. družini, zdravju, zaposlitvi) grozi nevarnost in da je možnost rešitve zelo majhna. Obstaja torej diskrepanca med oceno nevarnosti in oceno možnosti rešitve.

Zanimivo je, kaj vse nam sproža lažne alarme. Pri obsesivno-kompulzivni motnji celo lastne misli.
Pri obsesivno-kompulzivni motnji se ljudje ustrašijo obsesij, to je nenavadnih misli, podob in impulzov, ki se jim vsiljujejo. Zato jih skušajo pregnati s kompulzijami, prisilnimi dejanji, ki pa obsesije le še krepijo. Obsesije imamo vsi, vendar se jih ljudje, ki so k tej motnji nagnjeni, ustrašijo. Sama pravim, da so ljudje z obsesivno-kompulzivno motnjo predobri. V terapiji jih malo pokvarimo, tako da si dovolijo imeti v glavi tudi kakšno čudno misel, ne da bi se je bali ali sramovali.

Kaj pa socialna fobija, strah pred osramotitvijo? Nove tehnologije, ki omogočajo široko in takojšnjo javno dostopnost naših besed, podobe in dejanj, verjetno krepijo to obliko anksioznosti.
Pogoji za socialno tesnobo so zdaj zelo ugodni. Prvič zaradi tega, ker smo lahko zelo hitro izpostavljeni, drugič pa zato, ker vse več komuniciramo prek naprav, kar slabi naše socialne spretnosti. Zaradi nerodnosti in negotovosti utegnemo doživeti neugodno izkušnjo, začnemo se izogibati in krog tesnobe je sklenjen.

Ali anksioznost lahko odpravimo?
Ne, ker je tesnoba naša varovalna lastnost, lahko pa s pomočjo terapije spet prevzamemo nadzor nad njo.

Amigdala, ki ste jo omenili, je glavni center za čustva in strah v možganih. Ali imajo ljudje z anksioznimi motnjami drugačno strukturo možganov, ki je odgovorna za stresni odziv?
Pri anksioznih motnjah je amigdala hipertrofirana. Pacientom v šali rada rečem: "Ste jo imeli dolgo v fitnesu". Poveča se, a ko anksioznosti ni več, se spet zmanjša.

Te spremembe pri anksioznih motnjah torej niso trajne?
Ne, ker so možgani plastični. Pri psihozah so trajne, zlasti če pride do zmanjšanja možganske mase. Tega se ne da popraviti tako kot pri anksioznih motnjah.

Mimogrede, pred leti sem zasledila mnenje nekega nizozemskega profesorja, da bo skeniranje možganov z magnetno resonanco v prihodnosti nadomestilo razgovore za službo. Če pustiva ob strani bizarnost te zamisli, ali lahko novejše tehnike slikanja možganov odkrijejo neko duševno motnjo?
Ne morejo je vedno odkriti, lahko pa potrdijo diagnozo, če so prisotni simptomi in znaki. Pri duševnih motnjah so eni deli možganov bolj, drugi manj aktivni, tako da je slika dejansko drugačna. Vendar če simptomov ni več, sprememb ni več opaziti. Metode funkcionalnega magnetnega slikanja se rutinsko ne uporablja, ker je enako natančna kot klinični intervju in psihološki testi, ki pa so cenejši in enostavnejši.

Študentom predavate tudi o stresnih motnjah. Bi stres na kratko lahko opisali kot občutek, da nismo kos položaju?
Ja. Stres je normalen, pričakovan odziv organizma in se sproži takrat, ko je porušeno naše ravnovesje. Po novi klasifikaciji je med duševne motnje uvrščena le še posttravmatska stresna motnja. Akutna stresna reakcija in prilagoditvena motnja nista več duševni motnji, ker gre v njunem primeru za normalno reakcijo v nenormalnih okoliščinah. Postravmatsko stresno motnjo lahko doživi vsak, ki mu je neki stresni dogodek povzročil duševno rano. Tudi deset ali dvajset let po dogodku podoživlja določene občutke, vezane na travmo, kar spremljajo težave z vsiljivimi spomini, spanjem ...

Zakaj travmatične življenjske okoliščine pri nekaterih ljudeh povzročijo duševne težave, pri drugih pa sprožijo t. i. posttravmatsko rast?
Na razsežnost psihotravme vpliva več dejavnikov. Če ste v dobri psihični kondiciji, vas bo travma manj prizadela, kot če ste bili šibkejšega počutja. Če vam pijan voznik povozi nekoga bližnjega, bo to za vas huje, kot če ga izgubite v naravni nesreči. Če je povzročitelj travme nekdo, ki je obvezan skrbeti za vas, bo to bolj problematično, kot če je to tuja oseba. Če gre za enkraten dogodek, bodo posledica blažje, kot če gre za dolgotrajno dogajanje. Posttravmatsko rast po navadi opažamo pri enkratnih travmatičnih dogodkih, ki ljudi streznijo. Pozneje pogostokrat rečejo, da je to najboljše, kar se jim je v življenju zgodilo, ker so se po tem dogodku povsem spremenili.

V zadnjih letih je veliko govora o izgorelosti kot posledici prekomernega stresa. Je to duševna motnja?
Ne, ni duševna motnja in ni bolezen, temveč le telesno stanje popolne izčrpanosti. Izgorite lahko zaradi različnih vzrokov, ni nujno, da ravno zaradi službenih obveznosti. Pretirane obveznosti so lahko tudi doma in v nezdravih odnosih. Nekateri ljudje so zaradi svojih osebnostnih značilnostih bolj nagnjeni k izgorevanju in pri nekaterih se izgorelosti pridružijo duševne motnje. Te pa zahtevajo zdravljenje.

Depresivne in anksiozne motnje se lahko skrivajo za somatoformnimi motnjami. Za kašne duševne motnje gre?
Pri somatoformnih motnjah se človek na bivanjsko in čustveno stisko odzove s telesnimi simptomi. Pogost primer somatoformne motnje je somatizacijska motnja. Gre za številne ponavljajoče se in spreminjajoče se telesne simptome, ki trajajo vsaj dve leti. Človek je zaradi njih na številnih preiskavah, njegova zdravstvena kartoteka se debeli, preiskave pa ne pojasnijo težav. Pogosto je odvisen od protibolečinskih tablet. Med sematoformne motnje spada med drugim tudi hipohondrična motnja, za katero je značilna prevalentna misel. To je realistična, a precenjena misel, ko je človek zaradi manjše nevšečnosti prepričan, da ima hudo bolezen. Podobne somatoformnim motnjam so disociativne motnje, v Freudovem času so jim pravili histerija, kjer se pa simptomi kažejo na drugačen način, na primer z izgubo glasu, ohromljenostjo dela telesa.

Omenili sva že, da so antidepresivi zdravilo prve izbire za anksiozno-depresivne motnje. Ob naraščanju porabe antidepresivov se krepi tudi farmakofobija, odpor do zdravil, celo med psihiatri. Je raba antidepresivov problematična?
Pri blagih duševnih motnjah človek ne potrebuje zdravil. Zadostuje psihoterapija. Če pa se je stvar razrasla čez vse možne mere in je amigdala skoraj tako velika kot možgani, potem brez zdravil ne bo šlo. Zdravila v tem primeru olajšajo duševno motnjo, čisto pozdravijo je ne, predvsem pa ne odpravijo možnosti ponavljanja. V tem primeru je najprimernejša kombinacija zdravil, psihoterapije in zdravega življenjskega sloga.

Kakšen potencial zdravljenja ima zdravilo ketamin, ki ga v ZDA že uporabljajo za anksiozno-depresivne motnje?
Ima potencial, a spet ne bo rešil vsega. Človek bo še vedno moral veliko delati na sebi. Mi dejansko potrebujemo nova zdravila, ker nekaterim pacientom ne pomaga nič od zdaj dostopnega.

In kaj naredite, če zdravila ne pomagajo?
Pri depresiji čakamo, da se sama umakne. Problem je, če se razvije v kronično. Pri anksioznih motnjah pa ne moremo čakati, ker bo samo še huje in huje. Če zdravila ne pomagajo, gre pacient na psihoterapijo, in v tem primeru je izbira vedenjsko-kognitivna terapija.

Zakaj pa ne psihoanaliza, ki duševne motnje pojasnjuje z našimi notranjimi konflikti?
Psihoanalitična terapija je ena od modalitet psihoterapije, ki pa za zdravljenje anksioznih motenj ni primerna, ker ne omogoča soočenja. Prav lahko pride pozneje, ko se simptomatika uredi. Če povem poenostavljeno, na kognitivno-vedenjski terapiji se boste znebili simptomov, če pa hočete vedeti, kakšne so bile vaše izkušnje iz zgodnjega odraščanja in kako so te izkušnje pripeljale do duševnih težav, se odločite za eno od analitskih ali psihodinamskih psihoterapij. Vendar pa se vam lahko zgodi, da boste brez soočenja in brez spremembe življenjskega sloga na kavču leta in leta. Sama ne dajem prednosti nobeni psihoterapiji, pravim le vsaka ob svojem času.

Zagovorniki psihoterapije, ki temelji na nevroplastičnosti oziroma sposobnosti možganov za učenje, pravijo, da psihoterapija spreminja biokemično ravnovesje v možganih in tvori nove povezave med možganskimi strukturami.
Ja, to je res, ampak s tem še ne odpravljamo vzrokov, ker jih ne poznamo. Psihoterapije naredijo človeka funkcionalnejšega, fleksibilnejšega in bolj zdravega.

Kako potem komentirate izjave iz vrst psihoterapevtov, da psihoterapija odpravlja vzroke, zdravila pa zgolj lajšajo simptome duševnih motenj?
Ne, to je zavajanje. Psihoterapija odpravlja tiste vedenjske vzorce, ki so slabi oziroma nekoristni, odpravlja ranljivost za razvoj duševne motnje, ne pa vzrokov, ker jih, poudarjam še enkrat, ne poznamo. Takšnih izjav ne maram, ker človeku ne omogočijo pogledati celotne slike, da v določenih situacijah brez zdravil ne bo šlo. Osnova različnih psihoterapevtskih šol od klasične psihoanalize do gestalt terapije so hipoteze, zakaj se določene duševne motnje razvijejo in ponavljajo. In oni skladno s svojimi hipotezami verjamejo, da odpravljajo vzroke.

Koliko si pri zdravljenju nevrotskih, stresnih in somatoformnih motenj lahko pomagamo sami? Psihiater David Servan-Schreiber je napisal knjigo o instinktivnem, naravnem zdravljenju depresije, tesnobe in stresa. Tudi vi pogosto omenjate antidepresivne učinke 12.000 korakov.
Obstaja še ena fenomelana knjiga, ki jo je napisala ginekologinja Lissa Rankin in ima naslov Z umom nad medicino. Znanstveni dokaz, da se lahko sami pozdravimo. Svojim pacientom pravim: "Preberite obe knjigi, najdite nekaj zase in se potem tega držite. V življenje je treba vnesti nekaj novega, ker če boste vztrajali pri starem, boste še naprej bolni." Seveda tega ni mogoče narediti čez noč. To je proces, ki traja dve, tri, štiri leta.

Končajva z zamislijo tehnološkega vizionarja Elona Muska, ki namerava možgane povezati z računalniškim sistemom. Bomo lahko v prihodnosti reprogramirali svojo glavo že s pritiskom na tipko?
Haha ... sladke sanje. Jaz bi bila vesela, če bi v Sloveniji imeli vsaj tiste metode, ki so v tujini že dostopne. Recimo stimulacijo vagusnega živca za kronične depresije, transkranialno magnetno stimulacijo in EMDR, ki v Sloveniji sicer obstaja, a ni na napotnico. To je posebna metoda, ki zdravi s pomočjo premikanja oči. Še posebej je učinkovita za posttravmatsko motnjo in dejansko reprogramira možgane. Predvsem pa moramo zagotoviti večjo dostopnost tako psihiatrov kot tudi psihoterapevtov.