Michelinov rdeči vodnik, ki prihaja k nam marca, je s posebno izdajo v Istro prišel že leta 2017, prva zvezdica, ki so jo podelili na Hrvaškem, pa je šla prav istrski restavraciji (Monte v Rovinju). Lani se ji je pridružila še Draga di Lovrana nad Mošćeničko Drago.

In čeprav ima hrvaška obala podobne težave kot naša – poplava podpovprečnih morskih restavracij dvomljivega izvora surovin, pa jim je zagotovo uspelo bolje spromovirati in unovčiti določene tipične izdelke, kot so istrski tartufi, olivno olje, boškinsko govedo, creška jagnjetina, kvarnerski škampi in, ne nazadnje, naj še tako boli, dobili so tudi teransko vojno.

Hotelski bum

A če se v kulinariki (tudi za zdaj še brez zvezdic) lahko povsem kosamo z južnimi sosedi, pa so nas krepko prehiteli v hotelskem segmentu. Tudi zaradi tujih naložb, zlasti iz Rusije in Turčije, je na obali in po otokih v zadnjih letih zrasla kopica luksuznih, petzvezdničnih hotelov, ki zadostijo tudi potrebam najbolj petičnih in zvezdniških gostov.

Tu prednjačijo predvsem Opatija, Lošinj in Rovinj, kjer so lani med snemanjem filma The Hitman's Wife's Bodyguard prenočevali zvezdniki Salma Hayek, Samuel L. Jackson in Ryan Reynolds.

A če obala v Istri in Kvarnerju v resnici nikdar ni imela težav s privabljanjem gostov, je bila notranjost vedno zapostavljena – redko poseljena, z lepo ohranjenimi idiličnimi kamnitimi vasicami, nasadi oljk in vinogradi, s pristnimi istrskimi konobami, a obilico neizkoriščenega potenciala.

Razvijanje notranjosti

To se zdaj pospešeno spreminja. In za to sta bila zaslužna predvsem dva – prvi je bil Denis Ivošević, dolgoletni direktor turistične skupnosti Istre, ki je zelo zgodaj prepoznal pomen gastronomije za razvoj regije in že leta 2007 navezal stik z Michelinom.

Drugi pa je bil Tulio Fernetich, ki je leta 2004 v Brtonigli odprl San Rocco, hotel z restavracijo, ki je utiral pot istrskemu butičnemu turizmu.

Danes se notranjost Istre za nekatere še vedno prepočasi razvija, a se zdi, da je usmeritev prava – merijo predvsem na premožnejše goste in gastronomske turiste, za potrebe katerih so v zadnjih letih zrasli mali butični hoteli, vinski hoteli in t. i. stancije, kamnite vile, bodisi zgrajene na novo bodisi luksuzno preurejene iz starih istrskih stancij.

Poglejmo podrobneje štiri segmente, ki vse bolj utrjujejo Istro in Kvarner kot prvovrstno turistično destinacijo tudi med tujimi gosti.

1. Vrhunski produkti

Pri vrhunskih produktih se lahko slovenska in hrvaška Istra primerjata – na obeh straneh meje se ponašajo s tartufi, istrskim pršutom in izjemnim oljčnim oljem – morda zaradi severne lege celo najboljšim na svetu. Vmasprotju s teranom, kjer sta šli državi v vojno, sta se pri istrskem pršutu in istrskem oljčnem olju složno dogovorili in jima je Evropska komisija podelila skupno zaščiteno označbo.

Na vinskem področju so tudi Hrvati naredili velik korak naprej pri malvaziji, posebej ponosni pa so še na muškat momjanski in na že prej omenjeni teran, a na splošno gledano, je slovenska Istra na vinskem področju močnejša. Med kletmi na hrvaški strani velja omeniti zlasti Kabolo (specializirani za malvazijo) in od večjih Kozlovića, od maceracij Roxanicha (ki je lani kleti dodal še hotel), ljubiteljem sonaravno pridelanih vin pa priporočam kleti Clai in Piquentum.

Tartufov v Istri nakopljejo veliko in manj znano dejstvo je, da jih izvažajo celo v Piemonte, čeprav so tam v Albi znani prav po tej dragoceni gomoljiki. Največje ime med tartufarji je Zigante, ki ima že 18 let v Livadah tudi restavracijo, kjer vam bodo postregli z vsem od klasičnih testenin s tartufi do sladoleda.

Od pridelovalcev oljčnih olj velja vsekakor izpostaviti Chiavalon, najbolj nagrajeno olje na Hrvaškem, ki je v najbolj referenčnem vodniku za oljčna olja Flos Olei tudi uvrščeno med najboljša olja sveta. Ta družinska oljkarna v Vodnjanu olje prideluje povsem ekološko.

A če bi morali omeniti en produkt, ki mu resnično ni para, bi to bili kvarnerski škampi, za katere mnogi gurmani zatrjujejo, da so celo najboljši na svetu. Kaj jih dela tako posebne? Njihovo okolje – živijo namreč v zelo plitkem morju z veliko izvirov pitne vode, zato je njihovo meso še posebej mehko in sladko, oklep pa tanek. Daleč najboljši so surovi, z le nekaj kapljami oljčnega olja. Istrani se po drugi strani ponašajo z izvrstnimi ostrigami iz Limskega kanala.

Istra in Kvarner slovita tudi po mesu ≥ po eni strani Istrani močno propagirajo boškarina, avtohtono istrsko dolgorogo pasmo, ki se je komaj ohranila, po drugi strani pa otoki, predvsem Cres, slovijo po prvovrstni jagnjetini in ovčjem siru.

2. Restavracije in konobe

Kot na slovenski tudi na hrvaški obali ni vedno najlažje dobiti dobre restavracije z lokalnimi, sledljivimi živili in kreativno kuhinjo. Jih je pa nekaj, ki že leta držijo vrhunsko formo.

Ena takih je Plavi podrum v Voloskem pri Opatiji, restavracija pod suverenim vodstvom Daniele Kramarić, tudi ene najboljših someljejk na Hrvaškem. Plavi podrum se je osredotočil na pripravo morskih jedi, pri čemer sodelujejo z lokalnimi ribiči, da dajo na mizo res samo svež ulov.

Specialiteta so kvarnerski škampi, v ospredju je kakovost surovine same, Kramarićeva pa se ne boji poseči tudi po kakem bolj eksotičnem in nepričakovanem dodatku. Plavi podrum je bila prva – in do zdaj edina – hrvaška restavracija na seznamu 50 najboljših restavracij sveta.

Kar se tiče Michelinovih zvezdic, imata Istra in Kvarner za zdaj skupno dve – prva je bila Monte, restavracija tik pod rovinjsko cerkvico, ki jo vodita zakonca Danijel Đekić in njegova nizozemska soproga Tjitske. Meni gradita kot poklon Istri, pri čemer pa ga z avantgardnimi tehnikami povzdigneta v svetovljanskega.

Drugo zvezdico sta si lani priborila Draga di Lovrana, restavracija in hotel, do katerih vas pripelje vratolomna vožnja navkreber iz Mošćeničke Drage. Kuhinjo vodi komaj 28-letni Deni Srdoč, ki si je pred tem izkušnje nabiral tudi v tujini.

Čeprav nima zvezdice, pa je restavracija Marina pod taktirko Marine Gaši v Novigradu zagotovo vredna obiska. Tudi Gašijeva pripravi v svoji majceni kuhinji le tisto, kar je sveže ulovljeno, nato pa z obilico kreativnosti pričara povsem nepričakovane, a izjemne kombinacije okusov.

Za restavracijo, ki je svojčas veljala ne samo za najboljšo v Istri, ampak je bila celo nagrajena za najboljšo na Hrvaškem, Batelino, se sicer zdi, da zadnje čase stagnira, a je še vedno vredna obiska.

To je tista družinska restavracija v Banjolah pri Pulju, kjer sta oče in sin, karizmatični David Skoko, oba izkušena ribiča, zato tudi tu meni temelji na morski hrani. Še posebej močni so v predjedeh, kjer vam postrežejo vse dele rib, vključno z jetri in vampi morske spake – in to je bilo tudi tisto, kar je pred leti povsem prevzelo Anthonyja Bourdaina na njegovi odisejadi po Hrvaški.

A istrska restavracija, o kateri se trenutno največ sliši, je Cap Aureo, novinka, umeščena v luksuzni hotel Grand Park v Rovinju. Kuhinjo tam je prevzel izkušeni Jeffrey Vella, Maltežan, ki že leta ustvarja v hrvaških restavracijah (Esplanade, 360°). Krožniki so ambiciozni, izpopolnjeni in mnogi hrvaški kolegi menijo, da je to trenutno najboljša istrska restavracija.

Častne omembe: Damir in Ornella (Novigrad), Pergola (Savudrija), Badi (Lovrečica), Johnson (Moščenićka Draga).

Istra ima močno tradicijo konob, ki so nemalokrat boljša izbira od obalnih restavracij. Tudi tu vam bodo postregli klasične morske jedi, ob njih pa običajno še testenine s tartufi in meso izpod peke, predvsem jagnje, boškarina in teletino.

Med uveljavljenimi konobami že kar nekaj časa prednjači Buščina, omeniti pa velja še Astareo, Stari Podrum, Morgan in Vodnjanko – v zadnji so se specializirali za obujanje starih tradicionalnih receptov iz Vodnjana, kjer se posrečeno prepletajo istrska in italijanska kultura ter gastronomija. Morska klasika je Rivica na Krku, na Cresu pa ne smete iti mimo konobe Bukaleta, kjer strežejo zgolj in samo domačo otoško jagnjetino – in to v vseh oblikah, od pečenih jagnječjih jeter do ocvrte jagnjetine.

3. Luksuzni dizajnerski petzvezdični hoteli na obali

Zadnjih deset let na obali pospešeno gradijo luksuzne petzvezdične hotele, ki jih odlikuje tudi impresivna arhitektura. Prednjačita dve hotelski verigi – Maistra iz Rovinja in Lošinj Hotels & Villas.

Prva je že leta 2009 zgradila takrat najbolj petični hotel v tem delu Hrvaške, Monte Mulini, ki ostaja priljubljen cilj za tiste z globljim žepom. Leta 2011 se mu je v zaščitenem borovem parku Zlatega rta pridružil Lone, takrat najdražja hotelska naložba na Hrvaškem, impresiven, vpadljiv arhitekturni dosežek, v celoti delo hrvaških oblikovalcev in prvi hrvaški član elitne skupine Design Hotels.

Leta 2015 je Maistra vzela pod svoje okrilje še Adriatic, najstarejši rovinjski hotel, in ga prenovila v eleganten mestni hotelček v središču mesta, piko na i pa zagotovo postavila lani z odprtjem hotela Grand Park, na robu Zlatega rta, na temeljih starega hotela Park. Grand Park, v katerem vas bo prenočitev stala od 250 do 500 evrov na noč, so ob odprtju oglaševali kot najbolj luksuzni hotel na Jadranu ta hip.

Nič kaj dosti za Rovinjem ne zaostaja Opatija, ki po letih povojnega zatišja zdaj doživlja pravi razcvet. Obnavljajo stare hotele, tako tiste meščanske iz časa Avstro-Ogrske, kot tiste, zgrajene v času Jugoslavije (Ambasador), ob tem pa pospešeno gradijo nove, ki ciljajo predvsem na premožnejše goste.

Eden tistih butičnih hotelov, o katerih se je največ govorilo, je Bevanda, ki je leta 2013 zrasla na temeljih stare, isto imenovane restavracije na promenadi med Opatijo in Voloskim. Bevanda, ki spada pod okrilje elitne skupine Relais & Chateaux, ima samo deset sob in veličastno jedilnico, iz vseh teh prostorov pa se vam odpira dih jemajoč razgled na Kvarner.

Dve leti za Bevando je nedaleč stran zrasel še impresivnejši hotel Navis, vklesan praktično v živo skalo in prav tako z razgledom na morje z vseh sob. Navis se je s svojo dovršeno arhitekturo in notranjim oblikovanjem pridružil Loneju v skupini Design hotelov.

Na Lošinju ima primat skupina Lošinj Hotels & Villas, ki trenutno upravlja štiri petzvezdičnih hotelov in vil ter še šest štirizvezdičnih. Vlagatelji so Rusi, skupaj z upravitelji iz Zagreba pa so od leta 2015 poskrbeli za pravi preporod idiličnega zaliva Čikat, kjer stojijo hotela Alhambra in Bellevue ter vili Hortensia in Mirasol.

Samo v Alhambro je bilo vloženih 24 milijonov evrov, hotel pa danes velja za enega najbolj elitnih na severnem Jadranu. Prenočitev vas bo stala med 300 in 60 evri.

4. Butični in vinski hoteli v notranjosti

Ko je Tullio Fernetich leta 2004 v Brtonigli odprl San Rocco, butični hotel po vzoru podobnih v Toskani, so mnogi menili, da je to podjetniški samomor. Takrat koncept butičnega turizma v Istri praktično še ni obstajal.

To so bila še leta avtokampov, poceni apartmajev in velikih, šablonskih, all-inclusive družinskih hotelov, vseh ob obali, notranjost Istre ni bila razvita, zato mnogim ni bilo jasno, zakaj bi se gostje odločili plačevati več za sobo, hkrati pa bi bili od morja oddaljeni dlje.

A San Rocco, ki ima poleg sob tudi vrhunsko restavracijo in lastno oljkarno, je postal za mnoge zgled, kako se da pisati velike zgodbe tudi na manj očitnih lokacijah in v naslednjih letih so mnogi sledili Fernetichevem zgledu. Danes so nekatere najbolj luksuzne vile in butični hoteli postavljeni prav daleč od utečenih turističnih poti, sredi vinogradov in starih kamnitih istrskih vasic.

Ena takih je posestvo Meneghetti, ki se je na temeljih 200 let stare istrske stancije nedaleč od Bal začelo postavljati že leta 2001, sprva kot vinska klet, ki so ji nato dodali še nasad oljk, sobe, velnes in restavracijo. Meneghetti, člana skupine Relais & Chateaux, so predlani razširili s še več zasebnimi vilami, ki obrobljajo osrednji kompleks, prenočitev na tem luksuznem posestvu pa vas bo stala od 230 do 1.400 evrov.

Prav tako v Balah, v srcu stare vasi, boste našli La Griso, prvi t. i. difuzni hotel v Istri, postavljen z združevanjem starih, zapuščenih stavb v butični hotel.

Po Meneghettijevem zgledu združevanja vinarstva in hotelirstva je lani v Motovunu zrastel prvi "vinski" hotel v Istri, Wine & Heritage Hotel Roxanich, ki je v lasti Mladena Rožanića, podjetnika in lastnika vinske kleti Roxanich. Hotel z razgledom na slikoviti Motovun in vinograde pod njim ima, jasno, tudi dodelano restavracijo in izjemno založeno vinsko klet.

Prav tako lani je nedaleč stran v srednjeveški vasici Mužolini Donji pri Bujah zrasel še en butični hotel oz. butična hotelska vas, kot se oglašuje San Canzian, ambiciozni, pregrešno dragi projekt skupine, ki ima v lasti že z michelinko nagrajeno zagrebško restavracijo Noel. Hotel odlikujejo izjemna arhitektura in notranje oblikovanje, vrhunski bar in restavracija, v kateri skušajo nadaljevati uspehe Noela.