Na spored prvega programa TV Slovenija nocoj ob 20.00 – in potem še naslednjih sedem nedelj – prihaja Genialna prijateljica, nadaljevanka, ki je v produkciji televizijske mreže HBO nastala po predlogi prvega romana iz slavnega neapeljskega cikla in v sodelovanju z izmuzljivo Eleno Ferrante, pisateljico, ki že celo kariero s psevdonimom varuje svojo zasebnost in identiteto.

Ogled je za "ferrantomane" obvezen, a Genialna prijateljica lahko "stoji" samostojno: pritegnila bo tudi gledalce, ki do literarne predloge nimajo nobenega odnosa ali zanjo še niso slišali. (V vsakem primeru branje romanov zelo, zelo priporočamo.) Tempo je izrazito ležeren in serija predvsem v prvih epizodah veliko pozornosti posveti majhnim dogodkom, ki polagajo temelje za psihološki razvoj likov – a v nadaljevanju je gledalčevo potrpljenje nagrajeno s toliko večjo čustveno težo dobro izrisanih osebnosti.

Italijanski režiser Saverio Costanzo, ki mu ekranizacije italijanske književnosti sicer niso tuje – režiral je tako Samotnost praštevil po predlogi Paola Giordana kot tudi Lačna srca po romanu Marca Franzosa – se ni sam potegoval za to, da bi se lahko lotil zastrašujoče ambicioznega, velikopoteznega projekta: kako romane slavnega neapeljskega cikla Elene Ferrante pregnesti v štiri sezone televizijske nadaljevanke. Ne, anonimna literarna zvezda je izbrala njega.

Po več kot desetih letih od neuspešnega poskusa ekranizacije romana La figlia oscura (2006) je Elena Ferrante sama določila, da bo prav Costanzo režiral Genialno prijateljico. Nikoli prej in tudi med delom se nista osebno sestala, a je pisateljica menda prek e-pošte bdela nad vsakim korakom njegove ekipe: popravljala je dialoge, zahtevala vključitev določenih prizorov, pilila podrobnosti. Čeprav nikoli ni sedela v istem prostoru z drugimi tremi scenaristi (Costanzo, Laura Paolucci in Francesco Piccolo), je kot soscenaristka podpisana pod vseh osem ur prve in nato tudi osem ur druge sezone nadaljevanke, kolikor so jih doslej posneli.

Genialna prijateljica, ki je premiero doživela leta 2018, je prva tujejezična serija v zgodovini HBO-ja. (Nastala je v koprodukciji z italijansko televizijo RAI in ponudnikom vsebin na zahtevo TIMvision.) Leta 2005 so, denimo, pri HBO-ju v sodelovanju z BBC-jem ustvarili Rim, velikopotezno epopejo o večnem mestu, v kateri pa sta britanska igralca v angleščini upodobila Julija Cezarja in Marka Antonija. Pred nekaj leti je sledil Mladi papež, sicer prav tako večinoma v angleščini (premisa je bila, da je novi papež, ki ga je igral Jude Law, mlad in provokativen Američan), a vendarle serija z veliko bolj "evropskim" tonom in senzibiliteto – nedvomno zaradi močnega avtorskega pečata režiserja Paola Sorrentina.

Lahko Američani sprejmejo podnapise?
Genialna prijateljica pa je bila v tem pogledu korak v neznano: prva HBO-jeva serija, v celoti posneta v italijanščini (pravzaprav v močnem neapeljskem narečju), prva, ki jo mora tudi ameriško občinstvo spremljati izključno s pomočjo podnapisov. Odločitev televizijskega behemota vseeno ni bila preveliko tveganje – v času, ko so odkupili pravice, je cikel romanov po svetu kupilo že več kot pet milijonov bralcev. "Ferrantomanija", nesporno svetovni fenomen, je razsajala predvsem med premožnejšimi, urbanimi in izobraženimi bralci, v katerih vidi HBO svoje ciljno občinstvo. V avtorski ekipi so imeli celo literarno zvezdnico, ki buri domišljijo svetovne literarne skupnosti – le kaj bi sploh lahko šlo narobe?

Z eno besedo: nič. Nadaljevanka, ki smo jo dobili, je neverjetno zvest posnetek predloge, morda celo tako zvest, da na trenutke krati lastno interpretacijsko svobodo. A nikoli mu ne boste mogli očitati, da je iznakazil Lilo in Lenú ter kompleksni portret njunega prijateljstva, ki je utripajoče srce neapeljskega cikla. Tudi, če knjig nikoli niste brali, in tudi, če vas cirkus okrog (domnevne) anonimnosti Elene Ferrante ne zanima preveč, je televizijska Genialna prijateljica čudovita zgodba o odraščanju, prepojena z nostalgijo, ki gradnji realističnega dogajalnega sveta nameni vsaj toliko pozornosti kot v fantazijskih žanrih, kjer je to samoumevno (glej: Igra prestolov.)

Visokoproračunska revščina
Kulisa revnega neapeljskega predmestja v petdesetih letih 20. stoletja je namreč prav po HBO-jevsko bahava in dodelana: skoraj v vsakem prizoru se drenjajo umetelno razcapani statisti, starodobni avtomobili in ravno prav dotrajana pročelja stanovanjskih stolpnic. Ulični prodajalci na ves glas ponujajo svojo robo, spori se rešujejo s pestmi in obljubami krvnega maščevanja, v vozove so vpreženi osli. Costanzo s temi elementi neorealizma stopa v dialog z zlato dobo klasičnega italijanskega filma, s filmi Vittoria De Sice in Luchina Viscontija. (Recenzent New Yorkerja je vse skupaj lucidno, čeprav rahlo porogljivo opisal kot "Pradin oglas za mizerijo delavskega razreda".)

Okvir detektivke
A začeli bomo drugje in pol stoletja pozneje: pripovedovalko zgodbe, zdaj že priletno Eleno Greco, sredi noči zbudi zvonjenje telefona. Iz Neaplja prihaja vest, da je Lila, njena najboljša prijateljica iz otroštva, pred dvema tednoma izginila. Ne samo, da svojega sina ni obvestila, da kam odhaja – pobrala je tudi vse dokumente in oblačila ter celo izrezala svojo podobo iz vseh družinskih fotografij. Kot da je nikoli ni bilo.

Elena se z novico spopade na edini način, ki ga pozna: po vseh teh letih bo naposled prelila na papir svoje spomine na Lilo in njuno odraščanje v povojnem Neaplju. Pisanje kot terapija, pisanje kot oblika soočenja: pred nami se postopoma bohoti rekonstrukcija kompleksnega zavezništva med dvema ženskama, ki se ga ne da reducirati na preprosto "ljubezen" ali "sovraštvo".

Elena "Lenù" Greco (v otroških letih Elisa Del Genio, kot najstnica pa Margherita Mazzucco) je bila že v otroštvu tiha, introvertirana deklica – najbrž jo je ravno zato kot veščo k luči vleklo v orbito Raffaelle "Lile" Cerullo (Ludovica Nasti in pozneje Gaia Girace), "genialne" prijateljice iz naslova. V formativnih letih na prepihu sta iz dogajanja v svoji revni soseščini skupaj razbirali življenjske lekcije o razrednih razlikah, bremenu zgodovine in patriarhalni družbi, ki bodo krojile njuni življenji. Že res, da je Lila tista, ki je obdarjena z neverjetno ostrim umom – čeprav je tudi Elena bistro dekle, nadarjena za pisanje – a obenem deklica odrašča v skrajno konservativni, nazadnjaški družini. Njen oče, ki vodi popravljalnico čevljev, hčerki kategorično prepove, da bi po nekaj opravljenih razredih še nadaljevala šolanje.

Linina in Elenina okolica nima mesta (še manj pa potrpljenja) za pametna dekleta. Pri Eleni, kjer prav tako nihče pred njo ni hodil v šolo, se tehtnica vseeno – in kljub maminemu rentačenju – nagne v drugo smer: oče odloči, da se sme vpisati v gimnazijo. Na tem razpotju sta se življenji obeh deklet usmerili vsako na svoje tirnice: ena bo dneve in noči preživljala nad knjigami, druga ob krpanju podplatov čevljev. (Lila kljub temu še naprej požira knjige ter se celo sama uči latinščino in grščino – skeleča rana za Lenu, ki ima ravno s tema predmetoma največ težav.)

Že naslovi vseh štirih knjig jasno nakazujejo, da bomo v nadaljevanju naši protagonistki spremljali v odraslih in nato zrelih letih – a v prvem romanu (in prvi sezoni serije) bosta upodobljeni kot neuničljivo madi, uporniški, polni upov, sanj in visokoletečih načrtov za prihodnost. Žene ju želja po zaslužku, po denarju kot pripomočku, ki bi ju rešil življenja, kot ga imajo njuni starši.

Širšega vprašanja v ozadju zgodbe ni težko razumeti: Ferrante načenja temo naključja (ali usode?), ki posamezniku z golim rojstvom v "napačno" družino prepreči, da bi živel življenje, v katerem bi najbolje udejanjil svoj potencial in morda celo našel srečo.

Skrivnostna alkemija prijateljstva
A pravi čar zgodbe se skriva drugje - v večno spreminjajoči se vezi med glavnima junakinjama. Lila je impulzivna, nepredvidljiva deklica s prirojenim čutom za anarhijo: v enem trenutku brez pravega razloga vrže Elenino ljubljeno punčko v temno klet, v naslednjem ji z besedami živo naslika umor, ki se je zgodil v soseski, spet drugič jo ubrani pred nasilnimi vrstniki. Enkrat ji visi za petami, drugič se zanjo ne zmeni. Vsem tem vzponom in padcem je skupno predvsem to, da med dekletoma obstaja vez, ki se je ne da pretrgati. Njuna bližina je v isti sapi intimna in utesnjujoča. Genialna prijateljica ne išče odgovorov na vprašanje, zakaj sta Lenu in Lila prijateljici, kaj natančno ju povezuje: razume, da je prijateljstvo skrivnostna alkemija, da je lahko hkrati najlepša in najbolj strašljiva stvar v življenju.

Ker nam pripoved podaja odrasla Elena (ki je v prvi sezoni pred kamero sicer ne bomo videli več), portret otroških let ni obsojen na kičasto idealiziranje in banalno nostalgijo – v vsaki anekdoti se da razbrati temen podton, uvid, ki razkriva družbenopolitično ozadje dogajanja. Čeprav je dogajanje bolj ali manj omejeno na nekaj natrpanih stanovanjskih stolpnic, notranje dvorišče in par okoliških ulic (če odštejemo en izlet na morje), zna Costanzo v ta ozko zamejeni svet, ki včasih deluje kot zapor, strpati cel mikrokozmos povojne Italije. Spreminjajoča se zavezništva, organiziran kriminal camorre, odmev fašizma in pritajene ideje komunizma – vse to je stlačeno v eno samo prašno predmestje.

Praznovanje novega leta tako ni samo razkošen večer jedače, rajanja in pijače, ampak je prikazano kot zabava, ki navzven mine brez usodnih posledic, a vseeno razgali testosteronsko junačenje, agresijo lokalnih mladeničev, ki očitno niso zgrešili faličnega podtona novoletnih raket. Še ena plast pod tem je Linino tiho zavedanje, da bo cela njena usoda najbrž v kratkem vezana na enega od teh mladih srboritežev, ki ženske – pa naj bodo njihove sestre, hčerke ali dekleta – razumejo predvsem kot lastnino in služinčad. Utelešenje te gospodovalnosti sta brata Marcello in Michele Solara (Elvis Esposito in Alessio Gallo), arogantna bogatuna v novem avtu, ki po soseski nadlegujeta dekleta in uveljavljata svojo prevlado. (Družinskim vezem med liki, ki jih je res veliko, je včasih težko slediti: v romanih so seznami oseb na začetku vsake knjige koristen pripomoček.)

Če so v televizijski pokrajini na splošno, še posebej pa HBO-jevi, do nedavnega prevladovali portreti kompleksnih moških likov, ki se jih ne da stlačiti v predalček "dobrega" ali "slabega" (Sopranovi, Skrivna naveza, Pravi detektiv, Imperij pregrehe, ...), se tokrat v podoben svet mačizma, spletk in celo prelivanja krvi vživljamo skozi oči in misli dveh ženskih likov. Zelo lahko si je predstavljati, da bi bila pred desetimi leti podobna zgodba povedana s perspektive "nerazumljenega gangsterja" Marcella Solare, amicioznega delikatesarja Stefana Caraccija ali občutljivega intelektualca Nina Sarratoreja. Genialna prijateljica je zato, pa čeprav se do pičice drži predloge slavnega romana, že samo zaradi svojega obstoja sveža, pomembna serija. A je obenem veliko več kot le simboličen dosežek – je umetniško delo, ki nas z vrhunsko produkcijo in sijajnim pripovedništvom preseli v oddaljen čas in kraj, za katere nsmo vedeli, da nas sploh zanimajo. In v teh dneh nam pobeg pride še kako prav.