Sorodna novica Kako je prva svetovna vojna spremenila svet

Po koncu prve svetovne vojne se je slovensko narodnostno ozemlje znašlo na seznamu želja okoliških držav, saj je bilo treba definitirati meje. Če sta bili Avstrija in Madžarska na novo nastali državi po propadu Avstro-Ogrske in kot taki del poraženk, je bila Italija del med vojno zmagovitih antantnih sil in kot taka v boljšem položaju pri uveljavljanju svojih zahtev.

Da je sploh stopila v vojno na strani antantnih sil, je Italija zahtevala Trst, Gorico, dolino Soče, Istro, Zadar in dele Dalmacije, kolonialna ozemlja ter protektorat nad Albanijo. Italija pa bi s tem postala gospodar na Jadranu. Vse to so ji Združeno kraljestvo, Francija in Rusija obljubili v Londonskem memorandumu. To so bila ozemlja, ki niso bila v posesti antantnih sil in z njimi ni bilo težko barantati. "V dogovoru je šlo za veliko večje ozemeljske delitve – Rusi so hoteli Bospor, Dardanele in Carigrad, Britanci in Francozi so želeli turška ozemlja v Afriki. Slovensko ozemlje je bilo kot drobiž. Velesile Slovencev niti niso imele v zavesti. Ruski zunanji minister celo izjavi, da se ne bi niti pol dneva borili zanje," širšo sliko dogodkov, ki so krojili povojno ozemeljsko kombinatoriko pojasnjuje zgodovinar Božo Repe, ki na Filozofski fakulteti v Ljubljani vodi Raziskovalno programsko skupino Slovenska zgodovina. Na predvečer 100. obletnice podpisa rapalske pogodbe med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS so pripravili daljši spletni pogovor:

Visoka pričakovanja, trda resničnost

Sorodna novica Karavanke so predstavljale fizično in psihološko pregrado

Konec prve svetovne vojne je po Repetovih besedah prvo obdobje v slovenski zgodovini, ko Slovenci kot narod pridejo v obzorje večjih sil, ko so o njih prva poročila. Slovenska delegacija se kot del jugoslovanske odpravi v Pariz, kjer se odvija obsežna pariška mirovna konferenca. Pričakovanja politične javnosti, da bodo uporabljene nove diplomatske metode, so precej velika. Vsi verjamejo, da bo z novim obdobjem sledila pravičnejša mednarodna ureditev. "A razkorak med pričakovanji in realno politiko, ki se odvija še vedno v skladu s starimi metodami, je ogromen. To na svoji koži v veliki meri občutijo prav Slovenci. Ne glede na visokoleteča načela se štiri velesile – Velika Britanija, Francija, ZDA in Italija – dogovarjajo glede na svoje lastne interese. Odločitve so prav zato zelo arbitrarne," realnost diplomatskega delovanja pojasnjuje zgodovinar in znanstveni svetnik ZRC SAZU Andrej Rahten.

Slovenci so po njegovih pojasnilih želeli imeti na konferenci s svojim znanjem pomembno vlogo, ko je šlo za prepričevanje predstavnikov velesil. Sistematično so se lotili zagovarjanja svojih zahtev s spomenicami, zemljevidi, statistikami, a na koncu je še vedno odločal interes velesil.

Sorodna novica 100 let Reške republike, kjer je Woodrow Wilson želel sedež Društva narodov

Soočila sta se namreč dva koncepta: idealistični koncept ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona, ki je zagovarjal samoodločbo narodov in bil predvsem proti tajnim paktom, ter koncept drugih velikih sil ‒ Francije in Združenega kraljestva Velike Britanije, ki sta te tajne pakte upoštevali, saj so bili del širše slike. "Če bi padel Londonski pakt, bi se pod vprašaj postavile tudi vse druge tihe delitve, ki so jih opravili," poudarja Repe. Zato sta bili obe državi naklonjeni, da se Londonski pakt v obliki bilateralnih dogovorov uresniči. To so Italijani izkoristili in pridobili še ozemlja, ki niso bila v Londonskem paktu. "Šlo je za prevlado starega nad novim in zato smo Slovenci plačali zelo veliko ceno."

Kompromisa ni bilo

Italijanska vojska je takoj po koncu vojne že zasedla ozemlja, ki so ji jih obljubile antantne sile. In od tega na mirovni konferenci niso hoteli odstopiti, zase so zahtevali še več. Pristaniško mesto Reka je imelo znotraj habsburške monarhije poseben status, saj je predstavljalo glavno madžarsko pristanišče. In Reka ni bila del dogovorov v Londonskem memorandumu. Zgodovinar Jože Pirjevec poudarja, da so bili "Italijani prepričani, da bo avstro-ogrska monarhija ostala. Po koncu 1. svetovne vojne imamo nato čisto nov položaj, zdaj Italijani zahtevajo poleg vsega v londonskem paktu obljubljenega še Reko. Na pariški mirovni konferenci je prišlo do hudega spopada, ki ga niso mogli rešiti."

Pomagale niso niti avdience slovenskih diplomatskih predstavnikov pri ameriškem predsedniku Wilsonu, ki je bil ‒ v primerjavi s koroškim vprašanjem ‒ pri določanju zahodne meje veliko bolj na strani Jugoslovanov. A z njegovim kompromisnim predlogom ‒ da bi del Istre dobila nova jugoslovanska država, tej bi pripadla tudi Dalmacija, Reka pa bi ostala avtonomno območje ‒ na koncu ni bila zadovoljna nobena stran.

Ker nobena od vpletenih držav ni bila poraženka vojne, meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS ni bila del nobene od mirovnih pogodb. Velesile odločijo, da je treba rešitev poiskati na bilateralni ravni.

Italija v neprimerno boljšem položaju od Kraljevine SHS

"Od začetka leta 1920 do novembra 1920 smo priča mesecem napetih odnosov med obema državama. Italija je ohranila svojo vojaško zasedbo, vmes pride do požiga Narodnega doma in drugih agresivnih reakcij. To je italijansko stran prepričalo, da je jugoslovanska stran šibka. Edini jugoslovanski adut je bila železniška pot med Trstom in Dunajem – ki je peljala prek Jesenic. Takrat so glede tega, kam naj bi Jesenice spadale, potekala pogajanja – Italija je želela jeseniški trikotnik zase ali vsaj za Avstrijo. A vsaj tukaj zavezniki niso popustili," je na srednem spletnem strokovnem posvetu, ki ga je organiziral Park vojaške zgodovine v sodelovanju z Zgodovinskim inštitutom Milka Kosa in Filozofsko fakulteto Univerze v Mariboru, dogajanje opisal zgodovinar Gorazd Bajc z oddelka za zgodovino mariborske filozofske fakultete.

Rapalska pogodba se je torej dogovarjala v situaciji, v kateri je bila Italija veliko močnejša, saj je bila Kraljevina SHS izpostavljena pritiskom z vseh strani in tudi notranje kot novonastala država še ni bila stabilna. "Gre za čas, ko govorimo o koroškem plebiscitu, o revanšizmu na Madžarskem. Situacija, v kateri so se odvijali bilateralni pogovori, je bila slaba," poudarja zgodovinar in nekdanji profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani Dušan Nećak.

Italija, ki je pridobitev med vojno obljubljenih ozemelj videla kot še zadnji velik cilj italijanskega iredentizma in želje po združeni Italiji, je Kraljevini SHS ponudila zgolj dve možnosti razmejitve: po določbah londonskega sporazuma ali kompromisnem predlogu, v katerem bi se Italija odpovedala zahtevam po večjemu delu Dalmacije. "Pogajanja so potekala v kraju Rapallo pri Genovi. To je zelo nenavadno, da se o meji pogovarjate znotraj države, s katero ste v sporu, običajno se to dela na nevtralnem terenu. Jugoslovanska delegacija je bila degradirana, dali so jo v vas blizu Rapalla, deloval je le en faks. Menda naj v Beograd niti ne bi prišel celoten osnutek pogodbe," okoliščine, v katerih so tekli končni dogovori, opiše Božo Repe.

Pogajanja so se začela 8. ter končala 12. novembra 1920, ko sta kraljevini podpisali pogodbo o razmejitvi. Kraljevino SHS so zastopali predsednik vlade Milenko Vesnić, zunanji minister Ante Trumbić ter minister za finance Kosta Stojanović. Italijo pa predsednik vlade Giovanni Giolitti, zunanji minister grof Carlo Sforza in vojni minister Ivenoe Bonomi.

Ker je bila jugoslovanska stran pod pritiskom, da čim prej sklene dogovor, saj kot država še ni bila mednarodno priznana, so v vrhu slovenske politike slutili, da se končni dogovor ne bo končal v korist slovenskim narodnim ozemljem. Repe meni, da se tudi zato nihče ni priključil pogajalski skupini, saj "bi bilo konec njegove politične kariere". Končno besedilo dvostranske pogodbe je bilo namreč za Slovence boleče razočaranje.

Velik del slovenskega ozemlja gre pod Italijo, za manjšino nobenih varovalk

Državna meja je potekala po črti Peč, Triglav, Hotedršica, Planina, Javornik, Snežnik, Kvarner. Otoki Cres, Lošinj, Lastovo in Palagruža ter mesto Zadar so pripadli Italiji. Z rimsko pogodbo leta 1924 je nato Italija dobila še v vmesnem času avtonomno mesto Reka.

Za Kraljevino SHS je bila nova meja precejšen šok, pojasni zgodovinar z ljubljanske filozofske fakultete Peter Mikša in naniza, da je Italija po prvi svetovni vojni z aneksijo in pogodbo pridobila dobrih 900.000 hektarov novega ozemlja z več kot 900.000 prebivalci, po štetju leta 1910 je bilo med njimi okoli 421.000 oz. 43 odstotkov ljudi z italijanskim pogovornim jezikom. 479.000 ljudi slovanskega izvora in 327.000 oz. kar 33 odstotkov Slovencev. "Meja je torej grobo presekala ozemlje, na katerem so živeli Slovenci, ter jih konkretno razdelila." Pod Italijo so tako prišle Goriška z Istro, precejšen del Kranjske (Bela peč), večji del Notranjske z Idrijo, Pivko, Postojno in Ilirsko Bistrico ter tudi del Koroške (Kanalska dolina). Italija je pridobila kar tretjino slovenskega ozemlja.

Kljub temu je le italijanski strani v pogodbo uspelo zapisati določilo, da Kraljevina SHS jamči za varovanje njihove manjšine, medtem ko Slovenci in Hrvati, ki so padli pod Italijo tega zagotovila niso imeli. Hkrati se je po Nećkovih besedah že kmalu začela italijanska politika zaokroževanja Jugoslavije in stiskanja z odločitvami, ki ji niso bile po godu.

"Italija si je zagotovila naše trajno sovraštvo"

Javno ogorčenje je bilo veliko. "Slovenec nima sreče. Kar mu da, vse mu vzame usoda spet. Žlahtna cvetka svobode nas je osrečila leta 1918, zdaj so oveneli in odpadli najlepši nji listi. Hvaležni smo zanjo, a danes nas boli srce bolj nego keri je v suženjstvu. Naše mile Gorice ni več, Soča z vsem svojim območjem je zasužnjena ptica v kletki, naš ponosni Kras mora trpeti zaničevano laško trobojnico, naš predobri rod v Istri mora še naprej čakati na svobodo. Naš Trst je obsojen v uboštvo. Italija je zmagala. Kakor v vseh vojnah, je ta država iz vojaških neuspehov prinesla diplomatsko zmago," so se glasile prve besede članka v ljubljanskem dnevniku Jutro, 12. novembra 1920. "Globoko smo prepričani, da ta uspeh Italiji in njenemu narodu ne bo v srečo. Le vihrajte, laške trobojnice, a radi tega, kar ste dosegli, boste neko zavite v črnino in oškropljene s krvjo. S svojim uspehom si je Italija zagotovila naše trajno sovraštvo. Potolkli so nas, a ne v poštenem boju. V borbi zanjo in njene zaveznike smo izkrvaveli, zato so nas mogli sedaj premagati. Tega naša rasa ne pozabi."

V časopisu Slovenec pa so zapisali, da to "pomeni razkosanje našega naroda na tri dele in najbolj probujene sinove presaja iz prejšnje sužnosti v še hujše".

Zaradi takšnega vzdušja Kraljevina SHS pogodbe ni predložila narodni skupščini in jo je 8. decembra 1920 le objavila v uradnem listu.

Razmejevanje na terenu je trajalo do leta 1925

Kako bo razmejitev konkretno potekala na terenu, pa je bila naloga mešane jugoslovansko-italijanske komisije. "Komisija je začela delo februarja 1921, konec njenega dela pa sega v leto 1926 – pet let so delali na terenu," pove zgodovinar Mikša. Zaradi specifik, saj je bilo treba zarisati mejo na kopnem, za svobodno ozemlje Reka ter italijansko enklavo Zadar, so v bistvu določili tri ločene komisije. Od tromeje do Reke so izdelali 84 zemljevidov, ki so po besedah Mikše zelo pomembni, saj so ob mejni črti vrisani tudi vsi mejni kamni – za vsakega je zapisana njegova nadmorska družina ter razdalja od prejšnjega mejnega kamna.

Bitka za vrh Trglava

Poseben boj se je bil za sam vrh Triglava. Vse do leta 1925 namreč ni bilo jasno, ali bo vrh Triglava jugoslovanski ali italijanski, opisuje Peter Mikša. V tem času je na Aljaževem stolpu potekala t. i. malarska vojna – ko so izmenično na vrh hodili pripadniki ene ali druge strani in prebarvali stolp v italijanskih ali jugoslovanskih barvah. "Boj je potekal, vse dokler ni bilo točno znano, da Aljažev stolp stoji 2,55 metra na jugoslovansko stran. Na mejo pa so postavili enega od znanih mejnih kamnov." Italijani so zato prostor na drugi strani Triglava markirali s svojimi gorskimi kočami in vojaškimi objekti. "Ena izmed bolj znanih vojašnic je stala tik pod triglavsko glavo 2520 metrov visoko. To je pet metrov višje, kot danes stoji Kredarica," je Mikša izpostavil v spletnem pogovoru.

In prav to obdobje je eno izmed ključnih za to, da Slovenci danes Triglav dojemamo kot glavni simbol slovenstva in smo ga postavili v državne simbole. Mikša nadaljuje zgodbo, da so leta 1944 partizani kar trikrat prišli na vrh Triglava in z vrha odstranili mejni kamen z besedami, da tukaj nikoli ne bo več meje. "To nakazuje na dojemanje mejnih kamnov kot nečesa slabega in negativnega. Okolica Triglava je danes počiščena teh mejnih kamnov, po vojni so bile organizirane delovne akcije, da so jih uničili, čeprav so stali tudi na težko dostopnih mestih."

Dolga pot do današnje razmejitve

Po koncu druge svetovne vojne se je meja namreč ‒ kljub vztrajanju italijanske strani, da bi morala ostati na temeljih rapalske pogodbe, saj te niso podpisali fašisti ‒ znova prestavila, da je večji del Primorske prišel v isto državo z matičnim narodom. Do dokončnega dogovora in današnje razmejitve je bilo treba čakati še nekaj desetletij. Podpisan je bil v mestu Osimo blizu Ancone, z ratifikacijo v obeh parlamentih pa so ti t.im. osimski sporazumi stopili v veljavo 11. oktobra 1977. "Rapalsko pogodbo so Italijani imeli kot zmago, osimske sporazume pa kot poraz – če greste danes v Rapallo, se po tem sporazumu imenuje ulica, obstaja vila, kjer so potekala pogajanja in je označena s spominsko ploščo. Če greste v Osimo, pa ni ničesar," ob tem poudari Božo Repe.

Rapalska meja kot turistični potencial

So pa številni ostanki mejnih kamnov rapalske meje, ki je močno zarezala v slovensko ozemlje, vidni v naravi še danes. Na portalu društva Rapalska meja imajo objavljen zemljevid, kjer lahko natančno preverite, kje vse so bili mejniki postavljeni. Ker je Kraljevina Jugoslavija v medvojnem času zaradi strahu pred napadom z italijanske strani začela postavljati ob tej liniji tudi sistem utrdb, poimenovan po jugoslovanskem generalu Leonu Rupniku, je ob ostankih nekdanje meje mogoče najti tudi ostaline obrambnih utrdb.

In prav tukaj se danes skriva možnost spoznavanja, negovanja in ponujanja specifik tega zgodovinskega obdobja na ogled zainteresiranim obiskovalcem. Rapalska meja je pred 100 leti zarezala v slovensko ozemlje in velik del slovenskega ter hrvaškega prebivalstva potisnila v okolje naraščajočega italijanskega fašizma z raznarodovalno politiko in državnim nasiljem. Predstavljala je oviro, ki jo je lahko zlomila le nova svetovna vojna.