Rusija je s ponedeljkovim priznanjem samooklicanih republik Doneck in Lugansk še povečala napetosti glede odnosov z Ukrajino, odzivi večine sveta so ostri, tudi Kitajska je pozvala k vzdržanju kakršnih koli dejavnosti, ki bi povečale napetosti.

Na vprašanje, kakšne sploh so možnosti za rešitev in ali lahko pričakujemo, da bosta, kot Krim leta 2014, Doneck in Lugansk izvedla referendum in se priključila Ruski federaciji, profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede Zlatko Šabič odgovarja pomenljivo. "Boljše vprašanje je, po mojem, naslednje: je s priznanjem Donecka in Luganska konec ruske kampanje v Ukrajini, podobno kot v Gruziji ..."

Sorodna novica Putin: Ukrajina naj se demilitarizira in odpove Natu. EU in ZDA z novimi sankcijami.

"Kje so meje začrtanega ruskega vpliva?"

Kot je v ponedeljek v Odmevih poročala dopisnica RTV Slovenija iz Moskve Vlasta Jeseničnik, so v Rusiji pozivi, da se samooklicani republiki Doneck in Lugansk ne bi priznali le v okviru ozemlja, ki ga imata zdaj, ampak v okviru doneške in luganske regije, ki pa sta bistveno večji po površini, kot sta ozemlji samooklicanih ljudskih republik. To bi lahko pomenilo, da bi doneška republika lahko zahtevala, da se njena južna meja konča v mestu Mariupol, ki pa je zelo pomembno ukrajinsko pristanišče. "Za to gre, ja – kje so meje začrtanega ruskega vpliva. Govorimo o Ukrajini, a ne smemo pozabiti še nekaterih poglavij, ki so se dogajala ali se še vedno dogajajo in so del te zgodbe. Spomnimo se neredov v Kazahstanu – tam je Rusija s svojo vojsko dala jasno vedeti, da se njen vpliv ne konča na meji s to državo. Tu sta ruska vojska v Nagornem Karabahu pa podpora Lukašenku, kaže pa spomniti tudi na pogosto Putinovo poudarjanje Ukrajine, ki da si imena 'država' sploh ne zasluži. Izjemen poznavalec regije mi je namignil, da utegne pravo sporočilo svetu Rusija dati takrat, ko bo jasno, ali se bo odločila s svojimi tanki iti vse do Kijeva. V tem primeru utegnemo spoznati, da cilj ne bo Kijev, ampak poustvarjanje meja carske Rusije. To pomeni, da bi ob poljski meji zaplapolala ruska zastava."

Ukrajina si želi članstva v Natu, čemur Rusija ostro nasprotuje, in od Zahoda pričakuje zavezujoča zagotovila, da se ne bo širil proti Vzhodu v bližino njene meje in ne bo nameščal oborožitvenih sistemov v ruskih sosedah. Nato ves čas poudarja, da podpira suverenost in ozemeljsko celovitost Ukrajine v okviru njenih mednarodno priznanih mejah, hkrati pa krepi svoje sile v državah, ki so sosede Ukrajine. Če bi prišlo do ruske invazije na Ukrajino, pa se Nato ne more sklicevati na 5. člen, v skladu s katerim oborožen napad na eno ali več pogodbenic v Evropi ali Severni Ameriki šteje za napad na vse pogodbenice, saj Ukrajina ni članica Nata. "Nato bi se lahko odzval le, če bi se Rusija odločila napasti recimo baltske države," pravi Šabič.

Evropska unija je potrdila, da je šibak mednarodni akter

Glede vloge Evropske unije pri razreševanju rusko-ukrajinske krize Šabič ocenjuje, da je EU še enkrat dokazal, da je šibak mednarodni akter. "Razen sankcij težko naredi še kaj več. Skrbi pa me, kaj Putinova kampanja sporoča EU-ju v notranjepolitičnem smislu. Tudi v Evropi, sploh v vzhodnem delu, imamo nekje v zraku vprašanja skrbi za določene 'skupnosti' – pomislimo na trianonsko Madžarsko ali pa skrb za srbske 'skupnosti' v nekdanji Jugoslaviji. Z drugimi besedami, kriza v Ukrajini ni kriza neke tretje države. To je kriza, ki se zlahka lahko prenese v samo središče Evrope, sploh če bo vpliv evroskeptikov še naprej rastel. Pomembno je in bo, da raznolikost v državah članicah EU-ja in na Zahodnem Balkanu jemljemo skrajno resno in tako preprečimo podobne konflikte, še preden do njih sploh pride. OVSE temu reče zgodnje opozarjanje, preventivna diplomacija ... to bi moral postati osrednji del besednjaka EU-ja, ne le sankcije," še poudarja Šabič.

"V ljudeh vzbuja predstavo o Veliki Rusiji, ki bo dala lekcijo neposlušnim sosedom"

Tudi novinar, nekdanji Delov dopisnik iz Rusije in dober poznavalec razmer Branko Soban je v pogovoru za Val 202 poudaril, da si očitno nihče ne upa Putinu povedati v obraz, kar je treba: "Da smo v 21. stoletju, medtem ko se on obnaša, kot da smo v 19. stoletju s svojimi igrami velikih sil in megalomanskimi projekti, ki so poskus oživljanja Rusije kot velike sile. To Rusija v ekonomskem pogledu ni, saj je njen BDP manjši na primer od Italije. Rusija ima velike ekonomske in socialne težave in Putin jih skuša prikriti s tem, da v ljudeh vzbuja predstavo o Veliki Rusiji, ki bo dala lekcijo neposlušnim sosedom."

Evropski politiki, ki prihajajo v Kremelj, delujejo izjemno naivno, nadaljuje Soban, medtem ko Putin po njegovih besedah izjemno modro izkorišča nedoločnost Evropske unije in ZDA.

"Menim, da je Putina mogoče spraviti na kolena le s popolno blokado računov ruskih oligarhov, veljakov in politikov v zahodnih bankah. Te dni je pričel ven podatek, da so samo v Veliki Britanij Rusi pokupili za 1500 milijard dolarjev nepremičnin. To je umazan denar. Zahodne države so v bistvu ves čas pomagale novi ruski eliti prati in skrivati denar, ki je v bistvu last ruskih državljanov. Odločno bi bilo treba blokirati te umazane poti," je prepričan.

Spomnil je tudi na to, da se Putin takih projektov loti v času olimpijskih iger: leta 2008, ko so bile olimpijske igre v Pekingu, je napadel Gruzijo, leta 2014 po olimpijskih igrah v Sočiju se je "začela njegova ukrajinska avantura z okupacijo Krima in agresijo na Donbas, zdaj pa točno en dan po koncu olimpijskih iger v Pekingu se zgodi priznanje umetnih političnih tvorb v Donecku in Lugansku."

Prezelj: Najverjetnejši scenarij pripojitev samooklicanih pokrajin Rusiji po vzoru Krima

Potem ko je Rusija v ponedeljek priznala samooklicani republiki Lugansk in Doneck, je najverjetnejši scenarij prihodnjega dogajanja pripojitev obeh Rusiji po vzoru Krima, je za STA povedal profesor obramboslovja Iztok Prezelj. Pri tem kakšen večji vojaški konflikt z Ukrajino ali njena zasedba nista verjetna, meni.

V primeru Rusije in Ukrajine se po besedah profesorja obramboslovja na fakulteti za družbene vede Prezlja izkazuje, da se v svetu po dogajanju na Krimu znova "igramo staro geopolitično igro, v kateri je zelo pomembno, koliko ozemlja ima kdo pod nadzorom".

V tej igri je po mnenju Prezlja Putin potegnil pomembno mikropotezo na makrošahovnici v trenutku, ko je presodil, da je za to najboljši čas: "Ima prošnji političnih vodstev obeh republik, politični pritisk doma in neugoden gospodarsko-političen položaj zunaj z razlago, da so ZDA in Nato sovražne sile," pravi.

V prihodnje je po mnenju Prezlja mogočih več scenarijev. "Dva najbolj skrajna, ki ju lahko takoj izključimo, sta, da se položaj ustavi, kjer je, in se ne spreminja. Drugi je, da bi izbruhnila širša vojna po vzoru prve ali druge svetovne vojne."

Verjetnejši so zato po njegovem mnenju vmesni scenariji. Zelo verjeten se mu zdi scenarij, po katerem bo sledila zamrznitev konflikta po vzoru Gruzije, kjer se sicer vrstijo lokalne napetosti in občasni spopadi, a si nobena od strani ne upa vojaško napasti, "po določenem času pa se bo nato ena od strani odločila, ali gre v poslabševanje razmer ali v umirjanje".

"Nasploh je vse odprto. Obljubljata se odmrzovanje in zamrzovanje konflikta z veliko škode lokalnim skupnostim in preračunavanjem velikih sil v ozadju," pravi.

Sam verjame, da bo želela Rusija obe republiki pripojiti k svojemu ozemlju, za to pa je v obe pripravljena poslati tudi vojsko. Če bi se ji želela vojaško zoperstaviti, Ukrajina po njegovem mnenju nima prav nobenih možnosti. "Eno je trenutna bitka s separatističnimi uporniki, ki imajo podporo Rusije, drugo pa je vojaški spopad z rusko vojsko," ugotavlja. "Realen scenarij zato je, da bo po priznanju obeh republik prej ali slej prišlo tudi do njihove pripojitve po vzoru Krima," dodaja.

Na vprašanje, kakšno pomoč si lahko od zahodnih partnerjev obeta Ukrajina, profesor obramboslovja odgovarja, da je mogočih pomoči več. Najnižja oblika podpore sta sočustvovanje in izrek načelne podpore, naslednji korak sta materialna pomoč in druga pomoč, za kar se je na primer odločila Slovenija, naslednje oblike pomoči pa so pomoči z oborožitvijo, napotitvami posameznih vojaških enot in politično-obrambne zaveze kot najvišja oblika pomoči oziroma zavezništva. Pri teh gre za medsebojne sporazume, da se bosta državi v primeru napada na eno od njiju branili skupaj.

Možnost, da se v morebitni vojaški konflikt v Ukrajini vojaško vmešajo druge države, Prezelj označuje kot "dogodek majhne verjetnosti, ki pa bi povzročil veliko škodo". Ne izključuje pa tega, da bi se ukrajinskim enotam v primeru spopada z Rusi priključili tuji borci podporniki, kar poznamo že iz nekaterih dosedanjih vojn.

Kronologija napetosti in vzporednice z Gruzijo

Trenuten potek dogodkov je torej precej podoben tistim leta 2008 v sporu med Rusijo in Gruzijo. Za boljše razumevanje je zato pogled v zgodovino nujen.

Ob razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je na njenem ozemlju nastalo 15 držav in marsikje še vedno močne proruske težnje prebivalcev. To je Vladimir Putin ob vstopu v najvišjo politiko in prevzemu najprej vloge predsednika vlade, kmalu pa tudi predsednika Rusije na prelomu tisočletja, označil za največjo geopolitično katastrofo 20. stoletja. Še posebej ostro se je Rusija v vseh teh letih odzvala na približevanje nekaterih nekdanjih republik zvezi Nato ali Evropski uniji.

• Rusija prvič z vojaki čez mejo v gruzijski separatistični pokrajini

Rusija je prvič po padcu Berlinskega zidu s tanki krenila čez svoje meje leta 2008, ko so se zaostrile razmere v Gruziji.

Razmere na tem delu so bile napete od konca 90. let, ob razpadu Sovjetske zveze pa so se pojavile jasne separatistične težnje pokrajin Abhazija in Južna Osetija, ki sta želeli avtonomnost in neodvisnost od Gruzije.

Južna Osetija je neodvisnost razglasila leta 1990. Izbruhnili so spopadi, v katerih je bilo ubitih okrog 2000 Osetov, več kot 100.000 pa jih je pobegnilo v Rusijo, ki je podprla separatistične težnje. Spopadi so prenehali junija 1992, ko so ruski, gruzijski in južnoosetijski voditelji v Sočiju podpisali premirje. Dogovorili so se, da bodo ustanovili mirovno enoto vojakov iz vseh treh entitet.

Podobno se je zgodilo v Abhaziji, ki je neodvisnost od Gruzije razglasila leta 1992. V vojni, ki je sledila in v kateri se je Rusija postavila na stran proti gruzijski vojski, je bilo ubitih približno 7000 ljudi, več kot 200.000 pa jih je zbežalo iz te pokrajine ob Črnem morju.

Novembra 1993 je Južna Osetija oblikovala lastno ustavo, tri leta pozneje pa izvolila prvega predsednika. Separatistična vlada je 12. novembra 2006 izvedla drugi referendum o neodvisnosti, potem ko prvi leta 1992 ni bil mednarodno priznan. Za neodvisnost se je opredelilo 99 odstotkov prebivalcev, pri referendumu pa ni sodelovalo gruzijsko prebivalstvo Južne Osetije. Gruzijski premier je referendum označil za del ruskih prizadevanj, da bi izzvala vojno.

Aprila 2007 je gruzijski parlament sprejel zakon o ustanovitvi začasne administracije v Južni Osetiji, medtem pa je Južna Osetija svet zaprosila, naj prizna njeno neodvisnost, kot so to nekateri storili v primeru Kosova.

Iz dume poziv, naj država prizna Južno Osetijo in Abhazijo

Zaradi gruzijskega prizadevanja za članstvo v Natu je ruska duma Kremelj pozvala, naj prizna neodvisno Južno Osetijo in Abhazijo.

Avgusta 2008 je prozahodno usmerjeni gruzijski predsednik Mihail Sakašvili v Južni Osetiji posredoval z vojaškimi enotami. Sledil je silovit ruski odgovor in Rusija je na sporno ozemlje poslala svoje vojaške sile. V petdnevni bliskoviti vojni je bil gruzijski napad zatrt, Rusija pa je le nekaj tednov po prekinitvi ognja tudi uradno priznala Južno Osetijo in Abhazijo kot neodvisni državi ter tam postavila na tisoče svojih vojakov.

Obe strani sta po mnenju mednarodnih organizacij resno kršili mednarodno humanitarno pravo in človekove pravice. A mednarodna skupnost je po prvi ostri obsodbi in zamrznitvi odnosov z Rusijo kmalu te znova vzpostavila.

"To je bil dogodek, za katerega se mi zdi, da ga Evropa ni popolnoma dojela. Podirati se je začela varnostna arhitektura Evrope, a v Evropi nobenega alarma. Po tem mi je bilo bolj ali manj jasno, da se bo zgodil tudi Krim," je pred leti dogajanje za STA opisal Branko Soban.

• Napeti odnosi z Ukrajino

Tudi odnosi med Rusijo in Ukrajino so napeti že vse od razpada Sovjetske zveze. Še posebej zato, ker si je Ukrajina ves čas prizadevala vzpostaviti tesne vezi z Evropsko unijo in Natom. Leta 1997 sta sicer državi podpisali sporazum, po katerem je Rusija lahko obdržala sedež svoje črnomorske mornarice v Sevastopolu na Krimu, na drugi strani pa je Ukrajina dobila ugodnejše cene zemeljskega plina.

Odnosi so se ohladili konec leta 2004, ko se je v Ukrajini zgodila 'oranžna revolucija', po spornih predsedniških volitvah je na oblast nato prišel Viktor Juščenko, ki je bil prozahodno usmerjen in je okrepil približevanje EU-ju. Njegov tekmec Viktor Janukovič, sicer nekdanji guverner pokrajine Doneck, pa je ob izvolitvi za predsednika leta 2010 znova začel krepiti vezi z Rusijo. Ko je ustavil pogajanja z EU-jem, je konec leta 2013 to sprožilo množične proteste, ki so postali krvavi.

Stopnjevanje napetosti v letu 2014

Janukovič je 22. februarja 2014 pobegnil v Rusijo. Oblast v Kijevu je prevzela prozahodno usmerjena opozicija, a na vzhodu so proruski podporniki Janukoviča zasedli poslopja regionalnega parlamenta in vlade v glavnem mestu polotoka Krim Simferopolu. Na polotoku sicer ruski prebivalci predstavljajo večino.

Ruski parlament je zato marca 2014 odobril zahtevo predsednika Vladimirja Putina, da uporabi ruske vojske v Ukrajini za zaščito življenj ruskih državljanov. Ukrajina pa je ob tem začela mobilizacijo rezervistov.

Že čez dobra dva tedna so na polotoku Krim razpisali referendum o priključitvi polotoka Rusiji. Na njem naj bi za priključitev glasovalo kar 97 odstotkov prebivalcev tega območja. Putin je zato izvedel priključitev, česar zahodne sile sicer niso priznale, kot tudi ne samega referenduma.

Referendum za neodvisnost so nato zahtevali tudi proruski separatisti v mestih Doneck, Lugansk in Harkov na vzhodu Ukrajine. Na območju so izbruhnili spopadi med ukrajinskimi vladnimi silami in uporniki, ki jih je vojaško podpirala Rusija, česar niso uradno priznali. Referenduma so izvedli 11. maja 2014 in razglasili svoji republiki, ki jih je priznala le Rusija.

Po letu dni neprestanih napetosti so februarja 2015 voditelji Rusije, Ukrajine, Nemčije in Francije dosegli mirovni dogovor na srečanju v Minsku, ki med drugim predvideva prekinitev ognja v Doneškem bazenu, posebni status teh regij, ki pa ostajata del Ukrajine. Spopadi so se sicer umirili, a ne prenehali. V vseh teh letih je na tem območju med spopadi po oceni Reutersa umrlo več kot 14.000 ljudi.

Na političnem področju se je Ukrajina približevala EU-ju in septembra 2017 je začel veljati pridružitveni sporazum med Ukrajino in Evropsko unijo. Maja 2018 pa je Putin tudi uradno odprl most, ki povezuje južno Rusijo s Krimom.

Rusija prvič tudi uradno o tem, da Doneck in Lugansk nista del Ukrajine

Z včerajšnjo odločitvijo, da Putin po pozivu dume prizna neodvisnost separatističnih republik, pa je Rusija prvič tudi uradno sporočila, da tega območja ne vidi več kot del Ukrajine. S tem je dejansko 'pokončal' dogovor iz Minska, ki so ga tedaj vse strani, tudi ruska, videle kot najboljšo rešitev.

Med že videnim scenarijem v Gruziji si je Rusija s priznanjem neodvisnosti Južne Osetije in Abhazije odprla vrata za svojo stalno vojaško navzočnost. Po poročanju Reutersa bi se tudi tokrat lahko zgodilo podobno.

Branko Soban pa je ob tem izpostavil še en vidik: "Zelo me preseneča, ko je v zadnjih dneh Putin stopnjeval pritiske na Ukrajino ter kopičil vojsko na mejah, so si zahodni politiki iz Evrope in ZDA kar podajali kljuke v Kremlju, a prav nihče ni omenjal Krima, ni omenjal zahtev po vrnitvi Krima Ukrajini in nihče ni omenjal zahteve po umiku ruskih čet iz Donbasa. To je mogoče razumeti, kot da so v EU-ju, Natu in ZDA okupacijo Krima ter rusko prisotnost na Donbasu jemali kot izvrženo dejstvo."