1. Neokrnjen vzorec asteroida je že v laboratoriju

Kapsula z vzorcem asteroida se je vrnila na Zemljo, vsebina pa je že v rokah znanstvenikov.

Oktobra 2020 se je Nasina sonda OSIRIS-REx spustila na 500-metrski asteroid Bennu in z dušikom pripihala vzorec materiala v zbiralno komoro. Nekaj ga je zašlo v zapiralni mehanizem in preprečevalo popolno zaprtje komore, zato je material uhajal. Nasa je posledično odpovedala načrtovano merjenje mase vzorca z vrtenjem (saj bi to še pospešilo uhajanje). Zbiralnik so potegnili v zaščitno kapsulo, sondo pa pognali proti Zemlji. S tem so nekoliko tvegali, saj niso zares vedeli, ali je vsebine dovolj. Nasa je sprva načrtovala kar dva kilograma, po vzorčenju pa je ocenila, da gre za 400 gramov; med potjo, da se ga je nabralo med 150 in 350 grami; minimalno sprejemljivih pa bi bilo 60 gramov. (Če ga bi bilo manj, bi spust ponovili.)

Sorodna novica Kapsula z največjim vzorcem asteroida uspešno pristala na Zemlji

OSIRIS-REx je kapsulo spustil v nedeljo z oddaljenosti 102.000 kilometrov od Zemlje, nekje na tretjini poti med Luno in našim planetom. Kapsula je nekaj ur pozneje dosegla ozračje pri hitrosti 44.500 kilometrov na uro oziroma 12,4 kilometra na sekundo. Sledilo je zaviranje s toplotnim ščitom, ki se je segrel do 2700 stopinj Celzija in preprečeval, da bi toplota prešla v notranjost ter vplivala na vzorec.

Nekaj živčnosti in zmede je povzročil zaplet s padali. Na videoprenosu so navedli, da se je stabilizacijsko padalo odprlo na 32 kilometrih, a ga ni bilo videti niti ne zaznati njegovega učinka. Predstavnica Nase je na novinarski konferenci po dogodku navedla, da se ji je pred očmi že izrisal najhujši scenarij, kakršen se je zgodil leta 2004 z Nasino kapsulo Genesis: treščenje ob tla. Kot bi mukoma prišel v finale svetovnega prvenstva in nato izgubil v zadnjih sekundah, se je pridušala.

A na srečo je bila tokratna kapsula dobro pripravljena tudi na takšen razvoj dogodkov. Senzor pojemka je sprožil glavno padalo višje, na šestih kilometrih namesto na 1500 metrih, in tako nadomestil poprej izgubljeno zaviranje. 45-kilogramska kapsula je tla zaradi hitrejše poti dosegla tri minute prej, a pri varnih petih metrih na sekundo. Nasino osebje je nato zaprlo ventile, namenjene uravnavi notranjega tlaka, jo obdalo z več plastmi teflona in tarpalina in jo predalo helikopterju, ki jo je dostavil do začasne sterilne sobe, kjer so jo potopili v dušikovo kopel, kar naj bi preprečilo morebitno kontaminacijo z zemeljsko snovjo. Sledila je selitev v Houston, kjer imajo primerne zmogljivosti za obravnavo takšne dragocenosti. Del vzorca bo šel v analizo, del bodo preselili na Japonsko, 76 odstotkov pa bo ostalo za naslednje generacije, ki bodo imele še boljšo laboratorijsko opremo. (Redna praksa, del vzorcev Lune iz programa Apollo je še danes nedotaknjenih.)

Čemu ves ta napor za prgišče vesoljskega drobirja? Zato da razumemo Osončje. Asteroidi so namreč neke vrste arheološki ostanki iz časa nastajanja Sončevega sestava, material, ki se mu ni uspelo zlepiti v kaj večjega in tako ostal pretežno nedotaknjen. Bennu je za to še posebej pripraven, saj je asteroid tipa B, vrsta redkih, ogljikovih asteroidov, ki naj bi se skozi milijarde let le malo spreminjali.

Video 1: Posnetek dogodka

Video 2: Novinarska konferenca po vrnitvi

Sonda medtem odhaja na novo misijo do asteroida Apofis, saj ima dovolj goriva, da ga lahko doseže in se utiri v orbito okoli njega. To se bo zgodilo predvidoma leta 2029. Preučevala ga bo 18 mesecev in med drugim izvedla podoben manever kot pri Bennuju: spustila se bo do površja in vanj pihala z dušikom. Vzorca sicer ne bo pobrala, saj nima druge vrnitvene kapsule, bo pa preučila razkriti material. Misija ima novo ime: OSIRIS-APEX.

Tako Bennu kot Apofis spadata med Zemlji potencialno nevarne asteroide. Obstaja namreč majhna možnost, da bosta nekoč v prihodnosti trčila v naš planet.

Video 3: Prispevek TV Slovenija

Prvi vzorec asteroida so leta 2010 pobrali Japonci na misiji Hajabusa 1 in nato še enega leta 2020 s Hajabuso 2.

Čez nekaj tednov bo izstreljena nova asteroidna misija Psyche (namenjena k asteroidu Psihe).

Leta 2025 sledi kitajski poskus pridobitve vzorca po imenu Tjanven-2.

GIF 1: Vzorčenje

GIF 2: Uhajanje materiala

2. Ameriški rekorder po trajanju enega vesoljskega poleta

Sorodna novica Astronavt in kozmonavta, ki so v vesolju obtičali kar 371 dni, so se le vrnili domov

Ruska vesoljska ladja Sojuz MS-23 se je v sredo odklopila z Mednarodne vesoljske postaje (MVP), se spustila v ozračje in dobre tri ure pozneje pristala v kazahstanski stepi. Z njo so se vrnili: Francisco Rubio (Nasa), Sergej Prokopjev in Dimitrij Petelin (Roskozmos). V vesolju so preživeli 370 dni in 21 ur. Rubio je tako postavil nov ameriški rekord po trajanju vesoljskega poleta (prejšnjega je držal Mark Vande Hei s 355 dnevi). Rusa pa sta med kozmonavti šele na tretjem mestu. Pred njima sta namreč Sergej Avdejev in Valerij Poljakov s 379 in 437 dnevi, ki sta jih preživela na nekdanji vesoljski postaji Mir.

Odprava Rubia, Prokopjeva in Petelina se je podaljšala zaradi poškodbe vesoljske ladje Sojuz MS-22. Ta je ostala brez hladilne tekočine, Roskozmos pravi, da zaradi udara vesoljske smeti, in se je na Zemljo vrnila brez posadke (poglavje 1). Treba je bilo poslati nadomestno.

Z odhodom Sojuza MS-23 je poveljstvo postaje prevzel evropski astronavt Andreas Mogensen.

Video 1: Posnetek vkrcanja

Video 2: Posnetek razdružitve

Video 3: Posnetek pristanka

Video 4: Novinarska konferenca po vrnitvi

3. Iranska izstrelitev

Iranska revolucionarna garda je izstrelila raketo Quased. Ta je v tirnico na višini 450 kilometrov ponesla satelit Noor-3, poroča Reuters.

Qased je tristopenjska raketa na trdo gorivo z zmogljivostjo do 50 kilogramov v nizkozemeljsko tirnico. Od leta 2020 je trikrat uspešno poletela. Osnovali so jo na vojaških balističnih raketah.

4. Izstrelitev Dolgega pohoda-4C

Kitajska je v sredo z Džiučuana (Jiuquan) izstrelila raketo Dolgi pohod-4C. Ta je v načrtovano tirnico dostavila satelit Jaogan-33 04 (Yagogan), namenjen opazovanju Zemlje, piše Šinhua (Xinhua).

Dolgi pohod-4C ima tri stopnje, v nižjo Zemljino tirnico zmore prenesti dobre štiri tone tovora. Od leta 2006 je poletel 53-krat z dvema neuspehoma.

To je bila 489. izstrelitev v raketni družini Dolgi pohod.

5. Trojica Falconov 9

SpaceX je ta teden opravil tri izstrelitvi rakete Falcon 9.

Prvi Sokol se je v nedeljo dvignil s Cape Canaverala (Florida, ZDA) in v načrtovano tirnico dostavil 22 satelitov Starlink. Prva stopnja je izenačila rekord 17 poletov.

Video: Posnetek dogodka

Drugi je poletel v ponedeljek z Vandenberga (Kalifornija), opremljen z 21 Starlinki in prvo stopnjo, ki je skupaj naštela šest poletov. Ti Starlinki so že opremljeni z laserji za medsebojno komunikacijo.

Video 2: Posnetek dogodka

Tretji pa je bil izstreljen v petek s Floride, spet z 22 Starlinki. Na rovašu prve stopnje je deset črtic.

Video 3: Posnetek dogodka

6. NOTICE:

7. Vrtinec na Marsu in rekordni polet Ingenuityja

Nasino samohodno vozilo Perseverance je na Marsu posnelo 60 metrov* visok vrtinec. Posnetek je nastal 30. avgusta letos ali na 899. marsovski dan misije. Rover je z eno od navigacijskih kamer Navcam posnel 21 fotografij, nastalih vsake štiri sekunde, kar je združeno v zgornjo animacijo. Podrobneje tukaj.

^{* V članku je bilo sprva napačno napisano, da je vrtinec visok dva kilometra. Avtor se za napako opravičuje in se zahvaljuje uporabniku grabežu za opozorilo.}

Leta 2021 je na Mars skupaj z roverjem prispel tudi helikopterček Ingenuity. Ta je bil namenjen zgolj preizkusu, ali se po redkem Marsovem ozračju lahko učinkovito leti. Zdaj smo že skoraj oktobra 2023 in mali trotek še vztraja. Opravil je že svoj 60. polet, tokrat z dolžino 340 metrov in trajanjem 133 sekund, višino 16 metrov in rekordno hitrostjo osmih metrov na sekundo. Več o Ingenuityju tukaj.

8. Začenja se izdelava zadnjega zrcala za Orjaški Magellanov teleskop

Orjaški Magellanov teleskop (Giant Magellan Telescope) je načrtovani 25,4-metrski teleskop, ki bo zgrajen v Čilu v okviru opazovalnice Las Campanas. Sestavljen bo iz sedmih 8,4-metrskih zrcal in bo potemtakem imel 368 kvadratnih metrov veliko površino za zbiranje svetlobe, večjo od katerega koli obstoječega teleskopa (če odmislimo radijske). Opazoval bo v človeškemu očesu vidni svetlobi in delu infrardečega spektra (med 320 in 25.000 nanometri valovne dolžine). V konzorciju trdijo, da bo imel 10-krat boljšo ločljivost kot Hubblov teleskop in štirikrat boljšo kot vesoljski teleskop Jamesa Webba, bo pa imel omejitve pri infrardeči svetlobi in se bojeval s kvarnim vplivom ozračja.

Izdelava zrcal poteka že od leta 2005. Zdaj so se začela dela na poslednjem, sedmem zrcalu, potekajo pa v kleti športnega stadiona v Arizoni. Kose čistega stekla ročno polagajo v posebno peč, nato jo bodo segreli na 1165 stopinj Celzija in jo vrteli, da ustvarijo parabolično površino. 20-tonsko zrcalo se bo nato tri mesece ohlajalo, nakar ga bodo natančno zgladili do tisočinke debeline človeškega lasu in dodobra preizkusili.

Teleskop bo postavljen v 65-metrski stavbi, 4800-tonska struktura pa se bo lahko obrnila v treh minutah. Gradijo jo od leta 2025. Prva opazovanja so predvidena za leto 2029. Več tukaj.

V načrtu sta še dva orjaka, 30-metrski teleskop (Thirty Meter Telescope) in evropski Skrajno velik teleskop (Extremely Large Telescope). Oba naj bi bila dokončana dve leti pred Orjaškim Magellanovim teleskopom.

Video: GMTO-jev pojasnilnik

9. FOTO: Packa velikega medveda

Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo galaksije SDSS J103512.07+461412.2. Ta je od Zemlje oddaljena 23 milijonov svetlobnih let in je v ozvezdju Velikega medveda. Podrobneje tukaj.

10. SKOK V ZGODOVINO: Eksplozija v Bajkonurju

Pred 40 leti je na izstrelitveni ploščadi eksplodirala sovjetska raketa, posadko pa je zadnji hip rešil sistem za pobeg v sili.

26. septembra 1983 je z gorivom napolnjena raketa Sojuz-U čakala na izstrelitveni ploščadi. Na vrhu je imela vesoljsko ladjo Sojuz T-10a. V njej sta na prižig čakala znana kozmonavta Genadij Strekalov in Vladimir Titov, namenjena na vesoljsko postajo Saljut 7.

90 sekund pred izstrelitvijo se je pojavila napaka v enem izmed štirih stranskih potisnikov: popustil je ventil. Dušik, ki se navadno uporabi za uravnavanje tlaka v rezervoarjih, je zašel v turbočrpalko in začel vrteti turbino, katere hitrost je ob odsotnosti goriva presegla omejitve. Motor je razpadel, prišlo je do puščanja kerozina in požara. Titov in Strekalov nista videla ognja, sta pa zaradi tresljajev vedela, da je nekaj narobe.

Nadzorno središče je poslalo ukaz za aktivacijo sistema za pobeg v sili, ki bi posadko urno odnesel stran. Toda požar je poškodoval kable in ukaz ni dosegel vrha rake. Posadka povrhu ni imela možnosti sprožitve omenjenega sistema. Sojuz je ostal na raketi, ki so jo že skoraj v celoti zajeli plameni. Štele so dobesedno sekunde.

Nadzorniki so imeli samo še enega zajca v klobuku: pošiljanje ukaza prek radijskih valov. Ukaz sta morala sprožiti dva nadzornika in v koordinaciji je bilo potrošenih dodatnih pet sekund. A uspelo je: sistem za pobeg v sili se je le prižgal in potegnil posadko na varno s pospeškom kar 167 metrov na sekundo na kvadrat. Sojuz je pristal nekaj kilometrov stran. Posadka je bila pretresena zaradi sil med 14 in 17 g, a je preživela. Le nekaj trenutkov po pobegu je raketa eksplodirala.

Strekalov in Titov sta dva od zgolj štirih ljudi na svetu, ki sta se tako rešila. Leta 2010 je raketa Sojuz-FG razpadla med poletom, kar je zaznal sistem na vesoljski ladji Sojuz MS-10 in potegnil Alekseja Ovčinina (Roskozmos) ter Nicka Haguea (Nasa) na varno.

Video 1: Posnetek dogodka

Video 2: Posnetek misije Sojuz MS-10 (2018)

NA VIDIKU:

Četrtek, 5. oktober – Falcon 9 – Starlink

Petek, 6. oktober – Atlas V – Kuiper

Sobota, 7. oktober – Vega – VV23

Nedelja, 9. oktober – SLIM – prižig motorja za odhod iz Zemljine orbite