1. Slab dan za Rocket Lab

Podjetje Rocket Lab je na misiji We Will Never Desert You izgubilo svojo četrto raketo Electron.

Izstrelitev je potekala v ponedeljek z Nove Zelandije. Prva stopnja rakete je svoje delo dobro opravila. Zapletlo se je po ločitvi in prižigu motorja druge stopnje. Kaj točno se je zgodilo, ne vemo, ker je podjetje zgolj suhoparno sporočilo, da se je "pojavila anomalija".

Z videoposnetka je razvidno, da se je motor prižgal in da so hip zatem iz šobe poletele iskre, prenos je bil prekinjen, telemetrija pa je nakazovala padanje. Morda je motor ugasnil, lahko bi se zgodila tudi eksplozija.

Electron je tako od leta 2017 naštel štiri spodletele od 41 izstrelitev. Z 10-odstotno stopnjo neuspeha je primerljiv z evropsko raketo Vega.

Video: Posnetek izstrelitve

2. Še en rekord za SpaceX

Ameriško podjetje SpaceX je ta teden izstrelilo samo eno raketo Falcon 9. V sredo se je dvignila s Cape Canaverala (Florida, ZDA) in v nizkozemeljsko tirnico poslala 22 satelitov Starlink. Prva stopnja je opravila svoj sedemnajsti polet, kar je rekord pri večkratni uporabi posamezne raketne stopnje.

Video: Ni YouTuba, samo X

3. Odpoved rakete Ceres-1 in rutinska izstrelitev Dolgega pohoda

Kitajska je v nedeljo s Šičanga (Xichang) izstrelila raketo Dolgi pohod-2D in v načrtovano tirnico dostavila satelit Jaogan-39 (Yaogan-39), piše Šinhua (Xinhua).

Dolgi pohod-2D je dvostopenjska raketa na hidrazin. V nižjo Zemljino tirnico zmore ponesti 3,5 tone tovora. Od leta 1992 so jo uporabili 80-krat, le enkrat so se pojavile težave.

V četrtek pa je zasebno podjetje Galactic Energy z Džiučuana (Jiuquan) izstrelilo raketo CERES-1. Med poletom so zaznali "nenormalno delovanje", tovor je izgubljen, je kratko sporočil Šinhua.

Ceres-1 je 20 metrov visoka in 1,3 metra široka raketa. Ima tri stopnje na trdo gorivo in četrto na hidrazin. V nizkozemeljsko tirnico je sposobna ponesti do 350 kilogramov tovora. To je njen prvi neuspeh od skupno desetih poletov.

4. Preizkus tehnologij za izboljšano raketo SLS

Inženirji Nasinega centra Marshall so poskusno prižgali pomanjšan prototip novega stranskega potisnika rakete SLS. Pravzaprav precej pomanjšan, zgolj 60-centimetrski, kar pa je še vedno zadostovalo za test novih materialov šobe motorja in izolacije. Izmerjen potisk je znašal 37 ton. Podrobneje tukaj.

SLS trenutno uporablja nekoliko nadgrajene stranske potisnike na trdo gorivo iz programa Space Shuttle, ki ob vzletu zagotovijo kar 32 meganewtonov oziroma 3260 ton potiska, raketa pa lahko z njimi proti Luni odda 27 ton tovora. Izdeluje ju Northrop Grumman. Po letu 2025 naj bi prešli na nove potisnike, osnovane na nesojeni raketi OmegA. Nadgrajeni SLS bo takrat proti Mesecu zmogel prenesti do 46 ton tovora, a ne zgolj na račun boljših stranskih potisnikov, temveč tudi z novo drugo stopnjo.

5. Misija Mars Sample Return je v še večjih škripcih

Program Mars Sample Return, ki naj bi v prihodnjem desetletju zagotovil dostavo vzorcev Marsa na Zemljo, je neizvedljiv, ugotavlja neodvisna Nasina komisija.

Program deloma že poteka. Njegov prvi element je Nasin rover Perseverance, ki vrta vzorce in jih pečati v vsebnike. Drugi element bo pristajalnik Mars Retrieval Lander. Iz njega bo zlezlo evropsko dostavno vozilce, ki bo vzorce napaberkovalo in pripeljalo do pristajalnika. V primeru okvare roverja Perseverance naj bi to storila dva trota, podobna aktualnemu Ingenuityju. Vzorce bodo naložili v manjšo raketo, ki jih bo odnesla v Marsovo nebo. Tam bo čakalo evropsko vesoljsko plovilo Earth Return Orbiter, ulovilo kapsulo z dragocenim tovorom in jo odneslo proti Zemlji.

Že iz tega poenostavljenega opisa je razvidno, kako zapletena je misija in koliko stvari lahko spodleti. Predvsem pa, koliko je elementov, pri katerih stroški – kot je pri vesoljskih misijah že skoraj navada – naraščajo.

Prav to je prvi ugovor neodvisne komisije. Nasina ocena, da bo zadeva stala 4,4 milijarde evrov, je hudo prenizka. Prej bo pokurila od 10 do 11 milijard (medtem ko je evropski del ocenjen na 1,5 milijarde). Predvideni stroški so že zdaj presegli projekt vesoljskega teleskopa James Webb, ki se je v zgodovino zapisal (tudi) po astronomski ceni. In če se dodatne milijarde ne pojavijo v proračunu Nase, potem se bo zgodila kanibalizacija oziroma krčenja, če ne celo ukinjanje številnih drugih misij. Prav zaradi MSR-ja je že bila na hladno dana sonda VERITAS, namenjena k Veneri. Komisija je nadalje izrazila dvom o primernosti (zgoraj opisanega) sestava, a ob tem priznala, da spremembe ne bi radikalno pocenile misije. Hudo optimistična oziroma kar neizvedljiva je tudi načrtovana časovnica, ki predvideva izstrelitve ključnih elementov med letoma 2027 in 2028, vrnitev vzorca pa leta 2033. Kritike letijo na vodenje, organizacijo, kadrovsko nedohranjenost in nezadostno komunikacijo oziroma pojasnjevanje javnosti, zakaj je misija pravzaprav pomembna. Komisija se je tudi pridušala, da so vsebniki, odloženi na lokaciji Three forks, nezadostni in da je za pravi znanstveni izkupiček treba počakati, da se Perseverance povzpne prek roba kraterja Jezero. Obenem je poudarila, da je projekt dolgo pričakovan in znanstveno zelo pomemben, saj bi lahko našel sledi življenja ali življenju primernih razmer zunaj Zemlje, kar bi bilo zgodovinsko. Celotno poročilo je na voljo tukaj (PDF).

Usoda projekta visi na nitki, a ta nitka je iz močnega materiala, imenovanega Kitajska. Azijska velesila namreč načrtuje podobno robotsko odpravo, a precej bolj preprosto in predvidoma hitrejšo (Tjanven-3, poglavje 8). Ameriški kongres je besen zaradi debeljenja računa, a si obenem noče privoščiti zaostanka za Kitajsko.

6. NOTICE:

7. Bližnje srečanje s koronarnim izbruhom mase

Sončeva sonda Parker (Parker Solar Probe) je lanskega septembra letela skozi močen medplanetarni koronarni izbruh mase – prvič v zgodovini.

Izbruhe koronarne mase na Zemlji bolje poznamo kot sončne nevihte. Zgodijo se, ko Sonce odda večjo količino plazme s povezanim magnetnim poljem, če zadenejo Zemljo, povzročijo številne nevšečnosti. Po navadi ogrožajo satelite, vključno z Mednarodno vesoljsko postajo, in če so posebej močne, lahko tudi scvrejo elektroniko na površju. Na srečo izbruhi ne potujejo s hitrostjo svetlobe, temveč precej počasneje in se jih načeloma lahko vnaprej zazna.

Sonda je izbruh zaznala pri oddaljenosti 9,2 milijona kilometrov od Sonca in letela skozi udarni val. Pri tem je izmerila hitrost delcev: 1350 kilometrov na sekundo oziroma 4.860.000 kilometrov na uro.

Znanstveniki ocenjujejo, da je bil izbruh eden večjih, primerljiv s Carringtonovim dogodkom iz leta 1859, ko so se avrore pojavljale svetovno, telegrafi pa zagoreli. Sonda je vroči izlet preživela brez poškodb: opremljena je z debelim toplotnim ščitom, ki ves čas moli proti Soncu, instrumenti pa so iz izjemno odpornih materialov. Podrobneje tukaj, znanstveni članek je objavljen v reviji The Astrophysical Journal.

Sončeva sonda Parker je bila izstreljena leta 2018. Več podrobnosti o sondi in njenih instrumentih v članku, objavljenem ob izstrelitvi.

Video: Posnetek dogodka

8. Ogljikov dioksid na, mogoče tudi v Evropi

Vesoljski teleskop James Webb je na Jupitrovi luni Evropa zaznal ogljikov dioksid, ni pa našel vodnih gejzirjev.

Sorodna novica Vodni gejzirji nad Jupitrovo luno Evropa in kaj to pomeni za življenje

Webb je za Evropo potrošil nekaj minut opazovalnega časa z instrumentom NIRSpec. Njeno svetlobo je lomil na valovne dolžine (spektroskopija) in v njej iskal "podpise" kemičnih elementov. Med njimi je našel ogljikov dioksid in tudi lociral najverjetnejši izvor, kar mu je omogočila relativno visoka ločljivost (320 krat 320 kilometrov ob premeru Evrope 3120 kilometrov). Največ ogljikovega dioksida prihaja s področja z imenom Tara Regio. Območje je geološko mlado, razrvano, tam se verjetno dogaja obsežnejše izmenjevanje materiala med podlednim oceanom in ledenim površjem, zato znanstveniki menijo, da je ogljikov dioksid prišel s podpovršja – in ne zašel tja iz vesolja. Poleg tega je ogljikov dioksid na površju Evrope nestabilen, zato prisotnost nakazuje na ustaljen izvor, kar bi spet lahko bil podledni ocean. Najdba je razveselila planetarne biokemike, saj dodaja še en pomemben element – ogljik – v podledno vodo, in nadalje spodbuja ugibanja o morebitnih za življenje primernih razmerah.

Evropa in Saturnova luna Enkelad sta najverjetnejša kraja v Osončju, kjer bi morda lahko našli zunajzemeljsko življenje. Podrobneje tukaj, znanstvena članka sta objavljena v reviji Science.

Webb je iskal tudi gejzirje vodne pare, ki so jih v preteklosti zaznali drugi teleskopi, a je ostal praznih rok. To ne pomeni, da gejzirjev ni, bolj je verjetno, da so sporadični in da Webb pač ni imel sreče. Na srečo je že na poti k Evropi Esina sonda JUICE, prihodnje leto pa bo tja krenil Nasin Europa Clipper, ki bo zadevo preveril od blizu.

9. FOTO: Sistem treh zvezd in ogromnega planeta

Zelo velik teleskop (VLT) na Evropskem južnem observatoriju (ESO) je posnel 480 svetlobnih let oddaljen sistem HIP 81208, v katerem so tri zvezde, in pri tem odkril planet z maso 15 Jupitrov.

Sistem HIP 81208 je sestavljen iz ogromne osrednje zvezd HIP 81208 A (na kratko A), okoli nje krožeče rjave pritlikavke (B) in še nekoliko bolj oddaljene zvezde C. Okoli te kroži novoodkrito telo, katerega masa je na meji med plinskimi orjaki in rjavimi pritlikavkami. Podrobneje tukaj.

10. FOTO: Galaksiji v procesu združevanja

Hubblova ekipa je ta teden izpostavila fotografijo dveh galaksij v postopku združevanja s skupnim imenom Arp 107. Leva je izjemno svetla, saj vsebuje aktivno galaktično jedro. Od kvazarjev se razlikuje po tem, da je dobro vidna tudi preostala snov, ne le disk snovi, ki se vrtinči okoli osrednje supermasivne črne luknje. Gre za t. i. Seyfertovo galaksijo. Nenavadna je tudi po tem, da ima en sam, ogromen krak. Tista na desni tudi ni povsem običajna, saj ima svetlo jedro in malo okoliške snovi, torej zvezd, prahu in plinov. Podrobneje tukaj.

SKOK V ZGODOVINO: Konec sonde Galileo

Pred 20 leti, 21. septembra 2003, se je Nasina sonda Galileo pognala v uničujoče ozračje planeta Jupiter.

Izstreljena je bila leta 1989 v vesoljskem čolničku Atlantis na misiji STS-34. V Jupitrov sistem je dospela leta 1995 in postala prvo vesoljsko plovilo v orbiti Jupitra ali katerega koli drugega planeta zunanjega dela Osončja. V sistemu je bila skoraj osem let, 34-krat obkrožila Jupiter in obletela vse večje lune. Na podlagi njenih meritev so znanstveniki prvič ugotovili, da ima luna Evropa verjetno podledni ocean in da ima Ganimed magnetno polje. Kaj je še počela? V ozračje Jupitra je spustila manjšo sondico, ta pa je eno uro – dokler je ozračje ni zdruznilo – poročala o razmerah. Opazovala je trk repatice Shoemaker-Levy 9 z Jupitrom. Znana je tudi po tehničnem zapletu: njena visoko usmerjena antena se ni pravilno razprla, zato je bila prisiljena uporabljati manj zmogljivo z le desetino kapacitete. Kljub temu so s stiskanjem podatkov in drugimi ukrepi uspeli prenesti večino zbranih podatkov. Več o sondi tukaj, arhiv posnetkov je tukaj. Njena naslednica je aktualna sonda Juno.

Video 1: Izstrelitev

Video 2: JPL-ov dokumentarec o sondi Galileo

NA VIDIKU:

Enkrat te dni: morebitna aktivacija Pragjana in Vikrama

Sobota, 23. oktober – Falcon 9 – Starlink

Nedelja, 24. oktober – OSIRIS-REx – dostava vzorca asteroida na Zemljo

Ponedeljek, 25. oktober – Falcon 9 – Starlink