1. ApolloLajka: Astrofizičarka Dunja Fabjan o nadjatah galaksij

Novo sezono podkasta ApolloLajka odpira astrofizičarka in tudi podkasterka Dunja Fabjan. Klepetali smo o receptih za kuhanje vesolja, natančneje, o računalniških simulacijah kozmosa in o tem, kaj nam te povejo o nastanku ter sestavi našega vsemirja. Še prav posebej smo se poglobili v galaksije, jate galaksij, nadjate in celo nadnadjate (kot je naš lokalni velekos vesolja, ki se imenuje Laniakea). Seveda se pri tem nismo izognili medjatnem plinu, ki se, kot že ime pove, potepa zunaj meja galaksij. Vseeno ga je precej več kot zvezd, planetov in vsega drugega, kar iz običajne snovi tvori meglenice (galaksije), je strašno vroč, noro redek ter presenetljivo zanimiv.

Beseda pa je tekla tudi o tem, kako in zakaj je Dunja sploh postala astrofizičarka – mimogrede, je tudi komunikatorka znanosti (tudi to se da študirati) – in kako je nastal in nastaja podkast Temna stran lune, ki ga s kolegico Marušo Žerjal pripravljata o vsakovrstnih vesoljskih temah. Za poslušanje kliknite zgornji pripetek ali to povezavo.

2. Atlas V in razgledovanje po geostacionarni tirnici

Ameriška družba United Launch Aliance (ULA) je v nedeljo s Cape Canaverala (Florida, ZDA) izstrelila raketo Atlas V v inačici s petimi stranskimi potisniki in vrhnjo stopnjo Centaur na misiji NROL-197/SILENTBARKER. Naročnika sta ameriški Nacionalni izvidniški urad (NRO) in ameriška vojska, zato je tovor tajen. Znano je le to, da je bil dostavljen v geostacionarno tirnico in da bo oprezal za tamkajšnjimi predmeti. Več v sporočilu za javnost NRO-ja.

To je bil 98. polet rakete brez enega samega neuspeha. Načrtovanih izstrelitev je še 18, vse so zakupljene.

Raketo bo nadomestil Vulcan, ki bo namesto ruskih motorjev RD-180 uporabljal motorje BE-4 ameriške izdelave, a že krepko zamuja.

Video 1: Posnetek dogodka

Video 2: Krajši videopovzetek izstrelitve

Video 3: Novinarska konferenca pred izstrelitvijo

3. Izstrelitev na poziv, prvi uspeh Alphe

Še ena izstrelitev za ameriške vesoljske sile. Podjetje Firefly Aerospace je v petek z Vandenberga (Kalifornija, ZDA) pognalo raketo Alpha in v nizkozemeljsko tirnico dostavilo satelit VICTUS NOX.

Pomemben vidik izstrelitve je bila urnost. Ameriška vojska je namreč terjala prižig v 24 urah od poziva. Firefly Aerospace je v tem času izvedel vse priprave, vključujoč spremembe programske opreme, integracijo tovora, prevoz na izstrelišče in pripravo talne infrastrukture, polnjenje z gorivom. Vzlet je sledil ob prvem izstrelitvenem oknu, 27 ur po zahtevku.

Vojna terja odzivnost

24 ur je za običajne izstrelitve kot trenutek, usklajevanja in priprave namreč trajajo mesece. Kakovostno delo in visoka stopnja zanesljivosti pač terjata svoj čas.

A pridejo obdobja, ko je čas preveč dragocen, na primer vojna. Na to se pripravljajo ameriške vesoljske sile. Glede na potrebe bojišča si želijo čim prej dopolniti orbitalne zmogljivosti ali pa nadomestiti morebitne uničene satelite. Ameriška vojska se namreč zelo zanaša na satelite za izvidništvo, komunikacijo in natančnost izstrelkov. Tega se zavedajo druge sile sveta, na primer Kitajska, Rusija, Indija, ki razvijajo protisatelitska orožja in bi jih ob obsežnem oboroženem spopadu verjetno uporabile. Urno izstreljevanje novih kapacitet na poziv bo v tem primeru pomembno.

Prvi uspešni polet rakete Alpha

Alpha je 29 metrov visoka in 1,8 metra široka raketa z maso 54 ton in dvema stopnjama na kerozin. V nizkozemeljsko tirnico zmore dostaviti okroglo tono tovora. Na prvi izstrelitvi leta 2021 je eksplodirala 15 sekund po vzletu zaradi napake na motorju (poglavje 3), na drugi pa je dosegla napačno orbito 200 kilometrov namesto 300 višine, zato je tovor zgorel v ozračju (poglavje 3). Zdaj se je prvič izkazala.

Za podjetjem je kar težka zgodba, z razvojem poenostavljenih, cenejših raket se trudijo že od leta 2014, vmes so enkrat bankrotirali, nato dobili rešitelja, ukrajinskega vlagatelja Maksa Poljakova, in začeli znova, nakar se je Poljakov pod pritiskom ameriških nadzornih organov umaknil.

Lani je Fireflyu uspel veliki met. Z ameriškim tehnološkim velikanom Northropom Grummanom bo razvil novo prvo stopnjo rakete Antares, nato pa še povsem novo srednjetežko nosilno raketo (poglavje 1).

4. Dva sokola brez Youtuba

Ameriško podjetje SpaceX je ta teden opravilo dve izstrelitvi rakete Falcon 9 ter dva videoprenosa v omrežju X, nekdanjem Twitterju, namesto po bolj kakovostnem Youtubu kot do pred kratkim.

Prvi Falcon 9 se je v torek dvignil z Vandeberga in ustrezno poskrbel za 21 satelitov Starlink. Prva stopnja je opravila 11. polet.

Video 1: Posnetek dogodka

Drugi sokol je poletel v soboto s Cape Canaverala in odtovoril 22 Starlinkov. Prva stopnja je naštela pet poletov.

Video 2: Posnetek dogodka

5. Nova misija na Mednarodno vesoljsko postajo

Roskozmos je v petek z Bajkonurja (Kazahstan) izstrelil raketo Sojuz-2.1a in proti Mednarodni vesoljski postaji (MVP) poslal vesoljsko ladjo Sojuz MS-24, piše TASS. Priklop je sledil zgolj tri ure in devet minut pozneje. Na postajo so se vkrcali veteran Oleg Kononenko in novinca Nikolaj Čub (Roskozmos), Loral O'Hara (Nasa). Dostavljenih je bilo tudi 120 kilogramov tovora, med drugim 70 znanstvenih eksperimentov.

TASS še piše, da naj bi Kononenko v vesolju ostal kar tisoč dni, kar bi pomenilo tri leta. Podatek je vprašljiv oziroma zelo verjetno napačen.

Video 1: Posnetek izstrelitve

Video 2: Posnetek priklopa

Video 3: Posnetek vkrcanja

6. Kitajska izstrelitev in odklop tovorne vesoljske ladje

Kitajska je v nedeljo s Taijuana (Taiyuan) izstrelila raketo Dolgi pohod 6. V načrtovano tirnico je dostavila satelit Jaogan-40 (Yaogan-40), piše kitajska državna agencija Šinhua (Xinhua). Satelit bo namenjen "zaznavanju okoliškega elektromagnetizma in podobnim tehničnim preizkusom". To je bila 487. izstrelitev v raketni družini Dolgi pohod.

Konec kitajske vesoljske ladje

V torek pa se je s kitajske vesoljske postaje Tjangong (Tiangong) odklopila tovorna vesoljska ladja Tjandžov-5 (Tianzhou-5) in naslednji dan zgorela v ozračju, nadalje poroča Šinhua. S postajo je bila združena od novembra lani (poglavje 5), tjakaj je bila dostavila pet ton tovora.

Video 1: Posnetek odklopa

Video 2: Med oddaljevanjem je posnel vesoljsko postajo

7. NOTICE

8. Nasa ni našla dokazov o zunajzemeljskem izvoru NLP-jev

Sorodna novica Nasa: Nismo našli dokazov o zunajzemeljskem izvoru NLP-jev

Sorodna novica Ameriški kongres po zaslišanju pilotov zahteva več transparentnosti glede NLP-jev

Ameriška vesoljska agencija Nasa je predstavila izsledke raziskave o neznanih letečih predmetih. Njeni predstavniki so dejali, da so nepojasnjeni pojavi redki, vendar raziskovalci pogosto nimajo dovolj podatkov, da bi prišli do natančnih in znanstveno podprtih sklepov. Dodali so, da je večino primerov opažanj neznanih zračnih pojavov mogoče popolnoma racionalno pojasniti – večinoma so to letala, baloni, brezpilotni letalniki in druga podobna zračna plovila, vremenski pojavi ali celo smeti, kot so plastične vrečke. Več v MMC-jevem članku, celotno poročilo v obliki PDF-ja pa je na voljo tukaj.

Video: Posnetek celotne novinarske konference

9. Bizarna predstava v mehiškem parlamentu

Sorodna novica Dokaz življenja tam zunaj? V Mehiki poslancem predstavili "vesoljski mumiji".

Nekoliko bolj bizarna novica pa je prišla iz mehiškega parlamenta. Mehiški kongres je zaslišal samooklicanega ufologa Jaimeja Maussana. Slednji je pod prisego in posledično kazensko odgovornostjo za navedbe v dvorano pripeljal zabojnika z "mumificiranimi in fosiliziranimi ostanki dveh vesoljskih bitij", ki naj bi bili stari več kot 1000 let. Zadeva je završala po digitalnih družbenih omrežjih. Več v MMC-jevem članku.

Video: Posnetek dogodka

10. Oceanski svet z metanom

Vesoljski teleskop James Webb je v ozračju zunajosončnega planeta K2-18 b odkril molekule ogljikovega dioksida, metana, morda pa tudi dimetil sulfida.

Ujel je svetlobo, ki je šla skozi ozračje omenjenega eksoplaneta, ko je ta deloma zatemnil ploskev zvezde. To je t. i. tranzitna metoda. Zaznano svetlobo je s spektroskopijo razbil na valovne dolžine in v njej našel podpise zgoraj omenjenih kemikalij.

Na tej podlagi lahko sklepamo o strukturi planeta. Plašč je najbrž sestavljen iz ledu pod visokim tlakom. Planet je prekrit z globokim oceanom tekoče vode, ozračje pa je bogato z vodikom. Prisotnost vode je pred leti že potrdil vesoljski teleskop Hubble (povezava levo).

Sorodna novica Na oddaljeni "super Zemlji" odkrili hlape vode

K2-18 b je že leta 2015 odkril vesoljski teleskop Kepler, takrat na podaljšani misiji K2 (odtod ime). Planet s premerom 2,6 Zemljinega kroži okoli zvezde rdeče pritlikavke K2-18. Nahaja se v t. i. območju Zlatolaske, torej naj bi bilo na njem ravno prav toplo za obstoj vode v tekoči obliki.

Ocean, ravno prav toplote, metan? Objava je hitro završala po družbenih omrežjih in sprožila ugibanja o morebitnih za življenje primernih razmerah. A to nikakor ne pomeni, da je treba pripraviti kovčke s plavutkami vred. Planet K2-18b je kar 110 svetlobnih let stran in hipotetično potovanje tja bi trajalo stotisoče let. Poleg tega se ponaša s kar osemkratno maso Zemlje, kar bi zagotovo oteževalo skoke na glavo. In če bi že pristali na tem planetu, nazaj ne bi mogli, saj nobena raketa ne bi dosegla ubežne hitrosti z njega.

Je pa precej dražeč signal, ki so ga interpretirali kot dimetil sulfid (CH₃-S-CH₃). To je molekula, ki jo na Zemlji oddajajo samo živa bitja, natančneje, morski plankton. Raziskovalci opozarjajo, da je signal šibek in da bodo za dejansko potrditev potrebna dodatna opazovanja, ki so že načrtovana.

Planet je precej blizu matične zvezde in je najbrž nanjo plimsko zaklenjen – proti njej ves čas moli eno plat. Če to drži, potem je sončna plat zelo vroča, senčna pa mrzla. To najbrž sproža burne oceanske tokove.

Rdeče pritlikavke so majhne, zelo pogoste in ne preveč svetle zvezde. So dober in obenem slab znak za morebiten obstoj življenja v njihovi bližini. So zelo stabilne – približno enako svetijo desetine, če ne celo stotine milijard let, kar hipotetični biologiji daje precej časa. Njihovo ogromno število je dobro s statističnega vidika. Po drugi strani se ponašajo z občasnimi močnimi izbruhi sevanja, kar bi utegnilo pražiti okoliške planete in jim odnašati ozračja.

Video: Pojasnilnik Univerze v Cambridgeu

11. Webb je potrdil natančnost Hubbla in striženje Hubblove konstante

Vesolje se nenehno širi, kot vzhajajoče testo. Skozi slabih* 14 milijard let obstoja je iz drobne pikice zraslo v več kot 90 milijard svetlobnih let široko zadevo. Vprašanje je, kaj naraščanje poganja. Odgovor znanstveniki iščejo posredno. Merijo različno oddaljene zvezde in galaksije, računajo, kako hitro se medsebojno oddaljujejo, ter na tej podlagi iščejo "krivca".

_{* V članku je bilo prvotno zapisano "dobrih 14 milijard let obstoja", kar je napačno, saj je vesolje staro 13,8 milijarde let. Za lapsus se avtor opravičuje in zahvaljuje uporabniku nanovoprijavljen za opozorilo.}

Pri tem so že leta 2011 naleteli na neskladje med dvema bistvenima meritvama hitrosti širitve. Neskladje, ki glede na obstoječo teorijo ne bi smelo obstajati. Praskajoč se po glavah so meritve zadnja leta večkrat ponovili, vsakič natančneje, in s povečano verjetnostjo ugotavljali, da je neskladje resnično in terja pojasnilo.

Na kratko, vesolje se danes širi precej hitreje, kot bi to lahko napovedali glede na začetne razmere. Vesoljski teleskop Planck je namreč izmeril lastnosti malo po velikem poku, Hubble pa gibanje v bolj svežih erah. Ne ujameta se. Kot bi Avstrijci in Slovenci predor Karavanke gradili vsak malo v svojo smer, cevi pa bi se zgrešili.

V zadnjih letih se je s tem največ ukvarjal znani astrofizik, nobelovec Adam Riess. Z vesoljskim teleskopom Hubble je meril razdalje do zvezd, imenovanih kefeidne spremenljivke. Njihov absolutni izsev je povezan z utripanjem in astronomi jih posledično uporabljajo kot neke vrste geodetske količke. Hubble je premotril 560 tovrstnih zvezd na različnih razdaljah in tako ustvaril t. i. kozmično lestev. Na tej podlagi so nazadnje leta 2022 izračunali Hubblovo konstanto, ki opisuje hitrost širjenja vesolja na določeni točki časa. Ta zdaj znaša 73 kilometrov na sekundo na megaparsek (parsek je astronomska enota za razdaljo, ki meri 3,26 svetlobnega leta). To poenostavljeno pomeni, da zgolj zaradi širjenja prostora 3,3 milijona svetlobnih let oddaljeno telo od nas beži 73 kilometrov vsako sekundo.

Na Planckovih podatkih bi morala današnja Hubblova konstanta znašati 67,4 kilometra na sekundo na megaparsek.

A Hubble ima svoje omejitve, med drugim pri opazovanju nagnetenih zvezd. Hubble se želi osrediniti na eno samo, v tem primeru kefeidno spremenljivko, a mu svetloba sosed hodi v zelje. Motnja se sicer lahko nekoliko zmanjša z naprednimi statističnimi metodami, a ne popolnoma. Zato je vedno v zraku ostajala možnost, da so izračuni na podlagi Hubblovih opazovanj napačni in vzrok za neskladje.

Na srečo ima zdaj človeštvo na voljo še eno napredno orodje: vesoljski teleskop James Webb in nič kaj presenetljivo ga je vpregla tudi Riessova raziskovalna skupina. Tako so z Webbom opazovali nabor 325 kefeidnih spremenljivk v galaksijah NGC 5584 in NGC 4258. Ugotovili so, da se meritve Hubbla in Webba lepo ujemajo. Tako so s precejšnjo gotovostjo zavrnili možnost, da je striženje Hubblove konstante iskati v (ne)natančnosti fotometrije vesoljskega teleskopa Hubble.

Podrobneje v tej objavi. Znanstveni članek bo objavljen v reviji The Astrophysical Journal.

12. FOTO: Barviti Herbig-Haro

Še en Webbov prispevek: sveža fotografija nebesnega telesa Herbig-Haro 211, oddaljenega tisoč svetlobnih let.

Pojav Herbig-Haro nastane, ko protozvezda golta okoliško snov in jo del izvrže v obliki curkov. Udarni valovi, ki pri tem nastanejo, segrejejo okoliški plin, ki močno zasveti. Protagonistka je protozvezda, zelo mlada inačica našega Sonca z le osem odstotki njegove mase. Curka potujeta s hitrostjo med 80 in 100 kilometri na sekundo. Podrobneje v tej objavi.

Webb je nedavno posnel še dve telesi Herbig-Haro: 46/47 (poglavje 10) in 505 (poglavje 8).

SKOK V ZGODOVINO: Cassinijev poslednji spust

Sorodna novica Foto: Najboljši Cassinijevi posnetki "dragulja Osončja"

Pred petimi leti, 15. septembra 2017, smo spremljali poslednjo pot sonde Cassini, ene najuspešnejših misij sploh. Zmanjkovalo ji je pogonskih sredstev, in da ne bi slučajno s trkom onesnažila kakšne od zanimivih Saturnovih lun, se je pognala v smrtonosno ozračje planeta, kjer je razpadla. S tem je končala 20-letno delovanje, v okviru katerega je prepotovala osem milijard kilometrov, več kot tristokrat obkrožila Saturn, odkrila sedem lun, ujela medzvezdni prah in zagotovila 700 gigabajtov znanstvenih podatkov, iz katerih je nastalo na tisoče znanstvenih člankov. Izgotovila je tudi številne fotografije "dragulja Osončja" in njegovih lun (arhiv), več na povezavi desno. Članek o zadnjem dnevu Cassinija in njegovi zgodovini je na voljo tukaj.

Pomemben del misije je bila tudi evropska sonda Huygens, ki se je spustila s Cassinija in prva v zgodovini pristala na površju lune Titan.

Sorodna novica Veteranska sonda Cassini odšla v zgodovino

Video: JPL-ov dokumentarec o misiji Cassini-Huygens v dveh delih

NA VIDIKU:

Nedelja, 17. september – Dolgi pohod-2D, neznan tovor