Kaštelirski pes je bronasta figurica psa, najdena na najdišču Kaštelir nad Kortami, nastal pa je v obdobju med 5. in 4. stoletjem pr. n. št. (hranijo jo v Pokrajinskem muzeju Koper). Prostostoječa bronasta figurica psa, ki po obliki telesa in ušes spominja na goniča, spada v 5.–4. stoletje pred našim štetjem. V antični mitologiji je bila simbolika psa vezana na zvestega spremljevalca in vodnika, pa tudi čuvaja med tuzemskim in onostranskim. Podobni figurici sta bili najdeni na Šentviški planoti, kjer imamo izpričane železnodobne svete prostore. Najden je bil na arheološkem najdišču Kaštelir nad Kortami, enem večjih in bolje poznanih utrjenih prazgodovinskih naselbin v slovenskem delu Istre. Arheološke najdbe, med katerimi prevladuje keramika, pričajo o uporabi naselbine že od neolitika oz. zgodnje bakrene dobe dalje. Glede na številčno keramiko menimo, da je bila naselbina najbolj poseljena v času pozne bronaste in železne dobe. Po histrskih vojnah v 2. in 1. stoletju pred našim štetjem in s pospešeno romanizacijo se tudi na Kaštelirju pojavijo rimskodobne strukture ter številni odlomki amfor in drugih rimskih uvoženih predmetov. Življenje se na naselbini nadaljuje še nekaj desetletij po priključitvi Istre k Italski državi ob koncu 1. stoletja pred našim štetjem, pojasnita muzejska svetnica dr. Maša Saccara in kustosinja Špela Prunk iz Pokrajinskega muzeja Koper. Foto: Tomaž Lauko / Narodni muzej Slovenije
Kaštelirski pes je bronasta figurica psa, najdena na najdišču Kaštelir nad Kortami, nastal pa je v obdobju med 5. in 4. stoletjem pr. n. št. (hranijo jo v Pokrajinskem muzeju Koper). Prostostoječa bronasta figurica psa, ki po obliki telesa in ušes spominja na goniča, spada v 5.–4. stoletje pred našim štetjem. V antični mitologiji je bila simbolika psa vezana na zvestega spremljevalca in vodnika, pa tudi čuvaja med tuzemskim in onostranskim. Podobni figurici sta bili najdeni na Šentviški planoti, kjer imamo izpričane železnodobne svete prostore. Najden je bil na arheološkem najdišču Kaštelir nad Kortami, enem večjih in bolje poznanih utrjenih prazgodovinskih naselbin v slovenskem delu Istre. Arheološke najdbe, med katerimi prevladuje keramika, pričajo o uporabi naselbine že od neolitika oz. zgodnje bakrene dobe dalje. Glede na številčno keramiko menimo, da je bila naselbina najbolj poseljena v času pozne bronaste in železne dobe. Po histrskih vojnah v 2. in 1. stoletju pred našim štetjem in s pospešeno romanizacijo se tudi na Kaštelirju pojavijo rimskodobne strukture ter številni odlomki amfor in drugih rimskih uvoženih predmetov. Življenje se na naselbini nadaljuje še nekaj desetletij po priključitvi Istre k Italski državi ob koncu 1. stoletja pred našim štetjem, pojasnita muzejska svetnica dr. Maša Saccara in kustosinja Špela Prunk iz Pokrajinskega muzeja Koper. Foto: Tomaž Lauko / Narodni muzej Slovenije

Razstavo z naslovom Čivki iz preteklosti danes odpirajo v Arheološkem muzeju v Frankfurtu kot del spremljevalnega programa 75. Frankfurtskega knjižnega sejma, kjer ima Slovenija vlogo častne gostje. Razstava je del tradicije – Arheološki muzej Frankfurt namreč tradicionalno povabi narodni muzej iz države gostje Frankfurtskega knjižnega sejma, da pripravi razstavo, ki je v času knjižnega sejma na ogled v njihovem muzeju.

Narodni muzej Slovenije je priložnost izkoristil za prvo celostno predstavitev slovenske arheološke dediščine v Nemčiji, kar uresničuje s pomočjo zbirk še devetih slovenskih muzejev. To so Pokrajinski muzej Celje, Pomurski muzej Murska Sobota, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Muzej in galerije mesta Ljubljane, Dolenjski muzej Novo mesto, Pokrajinski muzej Koper, Gorenjski muzej Kranj, Goriški muzej Nova Gorica in Tolminski muzej.

Vodja razstave, ki bo na ogled vse do 17. marca prihodnje leto, je kustosinja v Narodnem muzeju Slovenije Daša Pavlovič. Naslov postavitve je navezala na zdaj že nekdanje ime socialnega omrežja Twitter, in sicer v smislu, da so uporabili kratka sporočila oziroma pol prikrita sporočila brez konteksta. Prav tako namreč tudi sama doživlja arheološko dediščino: različni arheološki predmeti so kot takšni čivki – strokovnjaki poznajo osnovno funkcijo, zakaj in kako so jih uporabljali, ne morejo pa čisto razbrati in razumeti vseh njegovih pomenov.

Rožen glavnik iz 6. stoletja je iz najdišča Lajh v Kranju, hrani pa ga Narodni muzej Slovenije. Rožen glavnik je bil odkrit v grobu iz časa preseljevanja ljudstev. Kot razloži vodja razstavnega projekta in kustosinja Daša Pavlovič, je zanimiv zato, ker je na njem upodobljen figuralni prizor in ga lahko beremo kot strip. Figuralne upodobitve na glavnikih so zelo redke, pojasni.
Rožen glavnik iz 6. stoletja je iz najdišča Lajh v Kranju, hrani pa ga Narodni muzej Slovenije. Rožen glavnik je bil odkrit v grobu iz časa preseljevanja ljudstev. Kot razloži vodja razstavnega projekta in kustosinja Daša Pavlovič, je zanimiv zato, ker je na njem upodobljen figuralni prizor in ga lahko beremo kot strip. Figuralne upodobitve na glavnikih so zelo redke, pojasni. "Na glavniku iz Kranja je upodobljen spopad dveh konjenikov z mečema. Na eni strani sta prikazana konjenika, ki jezdita drug proti drugemu z dvignjenima mečema, na drugi strani so upodobljeni vojščak z dvignjenim mečem in oba konja brez jezdecev. Okoli so razporejeni deli človeškega telesa, verjetno premaganega vojščaka. Miti o legendarnih konjeniških dvobojih so bili zelo priljubljeni. Nekaj so jih zapisali tudi sočasni kronisti. Tudi sicer so imeli glavniki v germanski kulturi zelo pomembno simbolno vlogo, saj so dolge lase lahko nosili samo svobodni prebivalci." Foto: Tomaž Lauko / Narodni muzej Slovenije

V Frankfurt so slovenski muzeji poslali 110 avtentičnih arheoloških predmetov, pet kopij in eno rekonstrukcijo. Gre za zelo širok nabor – od piščali do ropotuljice, od prstana zaobljube, roženega glavnika do predmetov z venetskimi napisi – vsi pa so vključeni v narativo, ki skuša predstaviti človeško ustvarjalnost na poti do enega od njenih vrhuncev – knjige. Slovensko arheologijo so tako povezali v tri sklope predmetov: tiste, ki so vezani na zvok in glasbo (naj gre za glasbila – od prazgodovinskih piščali iz kosti jamskih medvedov prek antične dvojne piščali do novoveških železnih drumlic – ali ropotulje, ki so jih uporabljali pri ritualih ali kot otroške igrače); potem so tu simbolni predmeti (prazgodovinske figurine, verjetno upodobitve nam nepoznanih božanstev, kipci antičnih bogov, predmeti z vgraviranimi astralnimi simboli, predmeti v obliki živali, miniaturni predmeti in predmeti z vrezanimi figurami, ki govorijo zgodbo kot nekakšen strip); in predmeti, ki nosijo najzgodnejše zapisane besede (na primer venetske pisave na odlomku bronaste situle in na srebrni ploščici, zapisi imen lokalnih božanstev, antična miniaturna knjižica in grafiti).

Kot sporočajo iz Narodnega muzeja, nam vsi ti predmeti s svojimi zvoki, simboli ali zapisanimi besedami odstirajo tisto nekoliko globljo razsežnost duhovnosti, zabave in pojasnjevanja sveta ljudi iz preteklosti. "Kažejo potrebo človeka po izražanju nečesa abstraktnega, po ustvarjanju simbolnega in po trajnem zapisu zgodb, zaobljub in tudi nedovoljenih besed. So neizpodbitni kazalniki razvoja človeške ustvarjalnosti, ki je vodil do enega od njenih vrhuncev – knjige."

Čivki iz preteklosti: Sprehod po slovenski arheologiji (produkcija Narodni muzej Slovenije)

Med drugim predstavljajo neandertalčevo piščal iz Divjih bab, ki jo hrani Narodni muzej Slovenije, in koščeno šivanko iz Potočke zijalke, ki jo hrani Pokrajinski muzej Celje, vendar pa ostajata izvirnika tam, kjer ju hranijo. V Nemčiji sta na ogled kopiji teh dveh svetovnih unikumov, ki zaradi izjemne občutljivosti in svoje neprecenljive vrednosti nikoli ne zapustita matičnih ustanov.

Je pa v Frankfurtu na ogled izvirna zaponka v obliki pava z arheološkega najdišča Pristava na Bledu. "Danes pav simbolizira napuh in prestiž. V preteklosti pa je imel veliko bolj pozitivno simboliko. V času antične Grčije so pavi veljali za stookega čuvaja boginje Here, v rimski dobi so preminule cesarice pospremili v nebo. V primeru fibule iz 5. oz. 6. stoletja, ki bo razveselila nemško občinstvo, pa pav simbolizira krščanstvo, takrat je veljal za simbol nesmrtnosti in večnega življenja," pravi kustosinja.

"S predstavitvijo vseh teh izjemnih arheoloških predmetov iz desetih priznanih slovenskih muzejev želi Arheološki muzej Frankfurt poudariti izreden pomen, ki ga je imel slovenski prostor v prazgodovini in skozi vsa zgodovinska obdobja," pa je pred odprtjem razstave zapisal izvršni direktor Arheološkega muzeja Frankfurt Wolfgang David. Projekt spremlja tudi katalog, pregledna publikacija o slovenski arheologiji v angleškem jeziku.

Spodaj lahko pobliže spoznate nekaj predmetov, ki so na ogled v Frankfurtu:

Zlati prstan zaobljube iz 2. stoletja hranijo v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane. Prstanu z motivom sklenjenih desnic je bil odkrit pri arheoloških raziskavah ob Zoisovi cesti v Ljubljani. Kot pove kustosinja dr. Bernarda Županek, je bil ta ikonografski motiv, dextrarum iunctio, v rimski umetnosti zelo priljubljen. Pojavlja se na mozaikih, nagrobnih spomenikih in sarkofagih, tesserae hospitales, gemah, novcih, oljenkah in prstanih. V rimskem svetu je bila desna roka, posvečena Fides, rimski boginji zvestobe in poštenosti. Motiv dveh sklenjenih desnic oziroma stiska desnih rok med dvema človekoma je simboliziral zanesljivost, vzajemno zaupanje, spoštovanje dogovora. To je bilo zahtevano na številnih področjih: od zvestobe v zakonu, spoštovanja pogodbenih določil do zaveze vojakov Rimu in spoštovanja te zaveze. Prstani z motivom sklenjenih desnic so pogosto interpretirani kot zaročni ali poročni prstani, vendar so mnenja o tem različna, pojasni Bernarda Županek.
Zlati prstan zaobljube iz 2. stoletja hranijo v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane. Prstanu z motivom sklenjenih desnic je bil odkrit pri arheoloških raziskavah ob Zoisovi cesti v Ljubljani. Kot pove kustosinja dr. Bernarda Županek, je bil ta ikonografski motiv, dextrarum iunctio, v rimski umetnosti zelo priljubljen. Pojavlja se na mozaikih, nagrobnih spomenikih in sarkofagih, tesserae hospitales, gemah, novcih, oljenkah in prstanih. V rimskem svetu je bila desna roka, posvečena Fides, rimski boginji zvestobe in poštenosti. Motiv dveh sklenjenih desnic oziroma stiska desnih rok med dvema človekoma je simboliziral zanesljivost, vzajemno zaupanje, spoštovanje dogovora. To je bilo zahtevano na številnih področjih: od zvestobe v zakonu, spoštovanja pogodbenih določil do zaveze vojakov Rimu in spoštovanja te zaveze. Prstani z motivom sklenjenih desnic so pogosto interpretirani kot zaročni ali poročni prstani, vendar so mnenja o tem različna, pojasni Bernarda Županek. "Vsekakor je zlat prstan, na katerem sta upodobljeni sklenjeni desni roki kot simbol soglasja in zvestobe, redka in dragocena najdba." Foto: Tomaž Lauko / Narodni muzej Slovenije
Koščena miniaturna knjižica iz 2. stoletja je dragocenost zbirke Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož. Kot pojasni kustosinja Iva Cigler, sta imeli branje in pisanje ključno vlogo v sodobni družbi, pismenost pa je bila cenjena veščina, ki jo je monopoliziralo plemstvo, obvladovali pa so jo visoki uradniki. Pisalo se je na različnih materialih, od kamna, pergamenta in papirusa do voščenih tablic iz lesa ali kosti. Vsak material je imel svoje značilnosti in namene. Različne table iz lesa, kosti ali slonovine so odražale različnosti v dostopnosti, uporabi in družbeni vrednosti. Več voščenih tablic je bilo mogoče povezati s trakom, da je nastala knjižica z več stranmi, včasih imenovana tudi kodeks (ime je izpeljano iz latinske besede
Koščena miniaturna knjižica iz 2. stoletja je dragocenost zbirke Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož. Kot pojasni kustosinja Iva Cigler, sta imeli branje in pisanje ključno vlogo v sodobni družbi, pismenost pa je bila cenjena veščina, ki jo je monopoliziralo plemstvo, obvladovali pa so jo visoki uradniki. Pisalo se je na različnih materialih, od kamna, pergamenta in papirusa do voščenih tablic iz lesa ali kosti. Vsak material je imel svoje značilnosti in namene. Različne table iz lesa, kosti ali slonovine so odražale različnosti v dostopnosti, uporabi in družbeni vrednosti. Več voščenih tablic je bilo mogoče povezati s trakom, da je nastala knjižica z več stranmi, včasih imenovana tudi kodeks (ime je izpeljano iz latinske besede "caudex" za leseni blok). Zaradi praktičnosti so po besedah Ive Cigler takšne knjižice kmalu nadomestile zvitke in tlakovale pot knjigi, kot jo poznamo danes. Koščena miniaturna knjižica iz 2. stoletja, odkrita na Ptuju, predstavlja dragocen vpogled v pismenost in pisno kulturo tistega časa. Foto: Tomaž Lauko / Narodni muzej Slovenije
Fragmente stenskih poslikav z
Fragmente stenskih poslikav z "grafiti" iz Kranja so odkrili arheologi med izkopavanji na vrtu hiše Tomšičeva 38 v starem mestnem jedru Kranja v letih 2005, 2006 in 2007. Odlomki poslikanega ometa ali fresk iz 3. ali 4. stoletja so znani iz vseh večjih antičnih mest na prostoru sedanje Slovenije – npr. z več lokacij na prostoru antičnih Emone (Ljubljane), Celeje (Celja) in Petovione (Ptuja). Neposredne primerjave za poslikave iz Kranja z vidika motivike in kompozicije poslikave med njimi ni. Kolikor je bilo mogoče razbrati kompozicijo, motive in barvno shemo poslikav na tej množici odlomkov še ne restavriranih fresk iz Kranja, sledijo splošnim trendom poznorimskega stenskega slikarstva v širšem prostoru. Poznorimsko stensko slikarstvo je znano predvsem po bolje ohranjenih primerkih iz Sredozemlja – iz Efeza, Rima in Ostie. Po besedah dr. Veronike Pflaum iz Gorenjskega muzeja Kranj, kjer najdbe hranijo, odlomki stenskih poslikav iz Kranja, razen trenutne predstavitve izbora grafitov, niso bili deležni še nikakršne strokovne obravnave – ne konservatorsko-restavratorske ne poglobljene arheološke in epigrafske obravnave, prav tako niso bile narejene še nikakršne naravoslovne analize. "Tako niti ne vemo, ali so bile poslikave narejene v tehniki fresco ali secco ali morda oboje. Upamo, da bomo v prihodnjih letih našli možnost za sistematično interdisciplinarno obravnavo teh odlomkov stenskih poslikav," še pove kustosinja. O grafitih pa, da ima pojem v kontekstu antičnih ostalin drugačen pomen kot v primeru sodobnih nasprejanih grafitov. Antični grafiti so alfanumerični napisi in podobe (črke ali besede, številke, simboli in risbe), vpraskani v podlago, ki izvorno temu ni bila namenjena, najpogosteje v (poslikan) stenski omet. Pojem se je uveljavil v 18. stoletju, ko so v mestih pod Vezuvom in v Rimu začeli množično odkrivati tovrstne napise in podobe na stenah. Izhaja iz italijanščine – iz glagola sgraffiare (spraskati) ali graffiare (o/praskati). Motiv obraza iz Kranja tako povsem ustreza definiciji antičnih grafitov. Foto: Tomaž Lauko / Narodni muzej Slovenije
Žensko figurica iz bakrene dobe iz prve polovice 4. tisočletja pr. n. št., najdena na najdišču Kalinovjek pri Turnišču, hrani Prekmurski muzej Murska Sobota. Na najdišču je bilo odkritih pet keramičnih figuric, ki so bile vse poškodovane. Med najlepše primerke spada prav figurica, visoka 6, 2 centimetra, iz rjavordečkasto žgane gline z estetsko poudarjeno zadnjico. Razpolovljena je bila po vsej višini, manjkal pa ji je tudi zgornji del telesa. Sprednjo in bočno stran figurice krasi več globokih poševnih in cikcakastih brazdastih vrezov z ostanki bele inkrustracije. Z okrasom je najverjetneje upodobljeno bogato žensko oblačilo. Figurica spada v časovni horizont keramike z brazdastim vrezom (oz. v kulturo Retz-Gajary), tj. v prvo polovico 4. tisočletja pr. n. št. Poškodovana oz. razpolovljena figurica je po besedah direktorja Prekmurskega muzeja Murska Sobota dr. Branka Kermana glede na abstraktno obliko, majhnost in okras verjetno magičen pripomoček pri nam neznanih obrednih dejavnostih v okviru komuniciranja z višjimi silami ali medsebojno v okviru skupnosti. Skozi našo figurico se kažejo religiozne in magične predstave prebivalcev Prekmurja in širšega panonskega sveta v bakreni dobi, pove. Foto: Tomaž Lauko / Narodni muzej Slovenije
Žensko figurica iz bakrene dobe iz prve polovice 4. tisočletja pr. n. št., najdena na najdišču Kalinovjek pri Turnišču, hrani Prekmurski muzej Murska Sobota. Na najdišču je bilo odkritih pet keramičnih figuric, ki so bile vse poškodovane. Med najlepše primerke spada prav figurica, visoka 6, 2 centimetra, iz rjavordečkasto žgane gline z estetsko poudarjeno zadnjico. Razpolovljena je bila po vsej višini, manjkal pa ji je tudi zgornji del telesa. Sprednjo in bočno stran figurice krasi več globokih poševnih in cikcakastih brazdastih vrezov z ostanki bele inkrustracije. Z okrasom je najverjetneje upodobljeno bogato žensko oblačilo. Figurica spada v časovni horizont keramike z brazdastim vrezom (oz. v kulturo Retz-Gajary), tj. v prvo polovico 4. tisočletja pr. n. št. Poškodovana oz. razpolovljena figurica je po besedah direktorja Prekmurskega muzeja Murska Sobota dr. Branka Kermana glede na abstraktno obliko, majhnost in okras verjetno magičen pripomoček pri nam neznanih obrednih dejavnostih v okviru komuniciranja z višjimi silami ali medsebojno v okviru skupnosti. Skozi našo figurico se kažejo religiozne in magične predstave prebivalcev Prekmurja in širšega panonskega sveta v bakreni dobi, pove. Foto: Tomaž Lauko / Narodni muzej Slovenije
Stekleno ogrlico iz Kapiteljske njive iz 5. do 4. stoletja pr. n. št. hrani Dolenjski muzej Novo mesto. Najpogostejši grobni pridatki ženskih grobov so po besedah kustosinje Petre Stipančić ogrlice iz raznobarvnega stekla; posamezne jagode, zelo redko cele ogrlice, pa se pojavijo tudi v moških grobovih. Steklene jagode v grobovih ležijo na različnih mestih, najpogosteje pa je lega funkcionalna, na mestu vratu in na prsih. V grobovih so jagode po večini raztresene, le redko se ohrani niz, saj je organska vrvica, na katero so bile nanizane, razpadla. Med njimi izstopajo steklene jagode v obliki ovnovih glav, ki so del najbogatejših grobnih oprav novomeških kneginj in knezov. Gre za žival, ki je bila pomemben vir prehrane, hkrati pa simbolno povezana s plodnostjo in ognjem. Bogata steklena ogrlica je bila priložena v moški grob, datiran v 5. do 4. stoletje pr. n. št. Morda kot darilo žalujoče žene ali pa kot simbol pokojnikove moči in plodnosti. Foto: Tomaž Lauko / Narodni muzej Slovenije
Stekleno ogrlico iz Kapiteljske njive iz 5. do 4. stoletja pr. n. št. hrani Dolenjski muzej Novo mesto. Najpogostejši grobni pridatki ženskih grobov so po besedah kustosinje Petre Stipančić ogrlice iz raznobarvnega stekla; posamezne jagode, zelo redko cele ogrlice, pa se pojavijo tudi v moških grobovih. Steklene jagode v grobovih ležijo na različnih mestih, najpogosteje pa je lega funkcionalna, na mestu vratu in na prsih. V grobovih so jagode po večini raztresene, le redko se ohrani niz, saj je organska vrvica, na katero so bile nanizane, razpadla. Med njimi izstopajo steklene jagode v obliki ovnovih glav, ki so del najbogatejših grobnih oprav novomeških kneginj in knezov. Gre za žival, ki je bila pomemben vir prehrane, hkrati pa simbolno povezana s plodnostjo in ognjem. Bogata steklena ogrlica je bila priložena v moški grob, datiran v 5. do 4. stoletje pr. n. št. Morda kot darilo žalujoče žene ali pa kot simbol pokojnikove moči in plodnosti. Foto: Tomaž Lauko / Narodni muzej Slovenije
Srebrna daritvena ploščica z venetskim napisom je iz zbirke Tolminskega muzeja. Srebrna votivna ploščica pravokotne oblike, velikosti 3,7 cm × 3,3 cm × 0,1 cm, ki jo je najditelj leta 2008 prinesel in predal v hrambo Tolminskemu muzeju, nosi v sebi večplastno sporočilo, ki ga lahko proučujemo v kontekstu materiala, iz katerega je izdelana, oblikovnih značilnosti in napisa. Ploščica je srebrna in je bila kot taka do odkritja sorodne najdbe z bližnjega najdišča Berlotov rob brez primerjave. Vsekakor so bili v Posočju (in širše) v času mlajše železne dobe iz srebra izdelani le prestižni predmeti. Med temi prevladujejo srebrne pletene ovratnice s tremi vozli, ki so bile odkrite le znotraj svetišč ali kot pridatek v bogatejših žganih grobovih. Pomemben vidik predstavlja študij v ploščico vrezanega venetskega napisa, ki je pomemben za proučevanje osebnih imen, jezika in s tem problematiko etnične pripadnosti nosilcev posoške mlajšeželeznodobne skupnosti. Pri branju tega napisa si strokovnjaki niso enotni. Primerjalni jezikoslovec Luka Repanšek napis bere kot voturo.s.vo.l.lk.no.s. in v njem ne prepoznava keltskih jezikovnih elementov. Navkljub razlikam v branju napisa ploščice so si, kot pojasni kustos Tolminskega muzeja mag. Miha Mlinar, raziskovalci enotni, da so se tovrstne daritvene ploščice uporabljale na svetiščih in kultnih mestih na severnih in severovzhodnih obrobjih vpliva venetske kulture (Gurina v Zgornji Ziljski dolini, Colle Mazéit v Karniji, Kobarid in Vrh gradu v Posočju). Na tem območju so se prepletali vplivi venetske in lokalne železnodobne severnojadransko-južnoalpske tradicije, hkrati pa lahko na kultnih mestih odloženi daritveni predmeti predstavljajo tudi materialne sledi prišlekov ali romarjev iz bolj oddaljenih krajev. Foto: Tomaž Lauko / Narodni muzej Slovenije
Srebrna daritvena ploščica z venetskim napisom je iz zbirke Tolminskega muzeja. Srebrna votivna ploščica pravokotne oblike, velikosti 3,7 cm × 3,3 cm × 0,1 cm, ki jo je najditelj leta 2008 prinesel in predal v hrambo Tolminskemu muzeju, nosi v sebi večplastno sporočilo, ki ga lahko proučujemo v kontekstu materiala, iz katerega je izdelana, oblikovnih značilnosti in napisa. Ploščica je srebrna in je bila kot taka do odkritja sorodne najdbe z bližnjega najdišča Berlotov rob brez primerjave. Vsekakor so bili v Posočju (in širše) v času mlajše železne dobe iz srebra izdelani le prestižni predmeti. Med temi prevladujejo srebrne pletene ovratnice s tremi vozli, ki so bile odkrite le znotraj svetišč ali kot pridatek v bogatejših žganih grobovih. Pomemben vidik predstavlja študij v ploščico vrezanega venetskega napisa, ki je pomemben za proučevanje osebnih imen, jezika in s tem problematiko etnične pripadnosti nosilcev posoške mlajšeželeznodobne skupnosti. Pri branju tega napisa si strokovnjaki niso enotni. Primerjalni jezikoslovec Luka Repanšek napis bere kot voturo.s.vo.l.lk.no.s. in v njem ne prepoznava keltskih jezikovnih elementov. Navkljub razlikam v branju napisa ploščice so si, kot pojasni kustos Tolminskega muzeja mag. Miha Mlinar, raziskovalci enotni, da so se tovrstne daritvene ploščice uporabljale na svetiščih in kultnih mestih na severnih in severovzhodnih obrobjih vpliva venetske kulture (Gurina v Zgornji Ziljski dolini, Colle Mazéit v Karniji, Kobarid in Vrh gradu v Posočju). Na tem območju so se prepletali vplivi venetske in lokalne železnodobne severnojadransko-južnoalpske tradicije, hkrati pa lahko na kultnih mestih odloženi daritveni predmeti predstavljajo tudi materialne sledi prišlekov ali romarjev iz bolj oddaljenih krajev. Foto: Tomaž Lauko / Narodni muzej Slovenije
Bakreni obeski v obliki sončnih koles s Kanalskega Vrha iz 11. oz. 10. stoletja pr. n. št. so del zbirke Goriškega muzeja. Z Banjške planote v zahodni Sloveniji je znanih več najdišč iz pozne prazgodovine. Obeski v obliki kolesa z različno oblikovanimi prečkami in trikotnimi ušesci so iz različnih bakrovih zlitin z velikim deležem kositra. Tako oblikovane obeske so v pozni bronasti dobi, na prelomu iz 2. v 1. tisočletje pr. n. št., pridajali v posebne, skoraj brez izjem ženske grobove in v depoje (zakladne najdbe), pojasni kustosinja Teja Gerbec.
Bakreni obeski v obliki sončnih koles s Kanalskega Vrha iz 11. oz. 10. stoletja pr. n. št. so del zbirke Goriškega muzeja. Z Banjške planote v zahodni Sloveniji je znanih več najdišč iz pozne prazgodovine. Obeski v obliki kolesa z različno oblikovanimi prečkami in trikotnimi ušesci so iz različnih bakrovih zlitin z velikim deležem kositra. Tako oblikovane obeske so v pozni bronasti dobi, na prelomu iz 2. v 1. tisočletje pr. n. št., pridajali v posebne, skoraj brez izjem ženske grobove in v depoje (zakladne najdbe), pojasni kustosinja Teja Gerbec. "Kolo je bilo sprva lunin, torej ženski simbol. Kolo z naperami je pozneje, kot pravi več izročil, postalo simbol sonca in kot tako moški simbol. Sonce oddaja svetlobo in toploto ter prinaša življenje. Prazgodovinske skupnosti so soncu pripisovale lastnosti božanstva. Čaščenje sonca je bilo priljubljeno posebej v pozni bronasti dobi, ko so sonce častili na celotnem evropskem prostoru. Danes to prepoznavamo predvsem v obliki ohranjenih upodobitev sončnih simbolov na različnih nosilcih. Sonce so pogosto upodabljali na predmetih, ki so jih uporabljali v kultne namene. Kult sonca se je obdržal tudi v železni dobi, lokalno pa še dlje," razloži. Zanimiva je tudi študija, pri kateri so proučili depo še v kontekstu alkimije, arheoastronomije in ustnega izročila, poudari. "Glede na simboliko števil, ki jo pokaže razdelitev obeskov v obliki koles na več skupin, lahko ti obeski pomenijo združitev sonca in lune. Ob predpostavki, da to drži, je bila predstavljena teza, da bi bil zakop lahko izvršen, ko se Luna in Sonce na nebu vizualno združita, torej ob sončnem mrku. To so redki in težko predvidljivi pojavi, ki so jih razna ljudstva razumela kot slaba znamenja. Marsikje je veljalo, da je treba med mrki na tak ali drugačen magičen način pomagati Soncu in Luni v boju proti zlim silam, ki jima jemljejo svetlobo in moč." Foto: Tomaž Lauko / Narodni muzej Slovenije
V Pokrajinskem muzeju Celje hranijo dve keramični čaši z napisi, ki sta bili pred nedavnim odkriti pri arheoloških raziskavah na Muzejskem trgu v Celju. Po besedah Maje Bausovac in Jureta Krajška izredno kakovostno izdelano posodje s svetlečim črnim premazom na ostenju krasijo z belo barvo naslikane vitice vinske trte, med katerimi so napitnice. Na eni od posod se je ohranila le črka I, na drugi pa je latinski napis VITA VIVAT ali VIVAS, ki pomeni ŽIVI SREČNO. Tovrstno posodje so v 3. in 4. stoletju izdelovali v delavnicah v Porenju, predvsem na območju današnjega Trierja, od koder sta bila prinesena tudi celjske primerka. Pivsko posodje, izdelano iz kovine, stekla ali gline, je bilo v antičnem obdobju v vsakem gospodinjstvu. V takšni ali drugačni obliki, običajno izdelano iz gline, se pogosto najde ob arheoloških raziskavah, vendar je običajno lokalne izdelave in slabše kakovosti. Primerki čaš z napitnicami so v našem prostoru izjemno redki; v Celju sta bila namreč doslej – poleg omenjenih dveh čas, odkrita le še dva odlomka. Foto: Tomaž Lauko / Narodni muzej Slovenije
V Pokrajinskem muzeju Celje hranijo dve keramični čaši z napisi, ki sta bili pred nedavnim odkriti pri arheoloških raziskavah na Muzejskem trgu v Celju. Po besedah Maje Bausovac in Jureta Krajška izredno kakovostno izdelano posodje s svetlečim črnim premazom na ostenju krasijo z belo barvo naslikane vitice vinske trte, med katerimi so napitnice. Na eni od posod se je ohranila le črka I, na drugi pa je latinski napis VITA VIVAT ali VIVAS, ki pomeni ŽIVI SREČNO. Tovrstno posodje so v 3. in 4. stoletju izdelovali v delavnicah v Porenju, predvsem na območju današnjega Trierja, od koder sta bila prinesena tudi celjske primerka. Pivsko posodje, izdelano iz kovine, stekla ali gline, je bilo v antičnem obdobju v vsakem gospodinjstvu. V takšni ali drugačni obliki, običajno izdelano iz gline, se pogosto najde ob arheoloških raziskavah, vendar je običajno lokalne izdelave in slabše kakovosti. Primerki čaš z napitnicami so v našem prostoru izjemno redki; v Celju sta bila namreč doslej – poleg omenjenih dveh čas, odkrita le še dva odlomka. Foto: Tomaž Lauko / Narodni muzej Slovenije