Na pobudo zgodovinarjev so arheologi naselje odkrili v 60. letih 20. stoletja in danes velja najdišče za dragoceno odkritje, s katerim se lahko pohvalimo tudi onkraj meja.

Gutenwerd je edina opuščena srednjeveška urbana naselbina v Sloveniji, ki so jo odkrili in odkopali arheologi, njegovo zgodbo pa v Narodnem muzeju Slovenije osvetljuje razstava Nekoč je bil Gutenwerd (na ogled bo do 3. novembra). Ta ponuja dragocen vpogled v način življenja srednjeveškega prebivalstva v naselju ob reki Krki, predstavi obrti, ki so poganjale takratno življenje, igre, s katerimi so se kratkočasili, in denar, ki so ga kovali. Obenem pa je to zgodba o težkih časih vpadov osmanskih Turkov, ki so hudo prizadeli številna naselja, za Gutenwerd in njegove prebivalce pa so bili usodni.

Pismo, ki nam pove, kaj se je zgodilo
"Sporočamo vaši milosti, da smo zaradi omenjene nevarnosti v deželi Kranjski, v naših gospostvih Klevevž in (Škofja) Loka, veliko in preko naših zmožnosti vzdrževali in plačevali najemnike, da bi se lahko kar najbolje zoperstavili njihovim krutim načrtom in ravnanju ter tožimo vaši milosti, da so taisti Turki to preteklo poletje, kot je vaša milost bržkone že seznanjena, to imenovano gospostvo Klevevž popolnoma uničili in opustošili, tudi tam ležeči trg, imenovan Gutenwerd, s silovitim napadom požgali ter vse, ki so bili v njem, ocenjuje se, da jih je bilo tri tisoč ljudi, pobili, zažgali in odvlekli v žalostno sužnost. Zato nismo pripravljeni le z žitom, če bi ga v teh krajih imeli, temveč z vsem svojim premoženjem iti nad Turke in delovati, kot je dolžnost krščanskega škofa, in zato vaši milosti izročamo nas in našo častitljivo ustanovo."

To je del pisma, ki ga je freisinški škof Janez IV. Tulbeck napisal vojvodi Sigmundu Tirolskemu, da bi v njem pojasnil, zakaj ne more poravnati svojih obveznosti, s tem pa zapustil zapis, ki nam pojasni, kaj se je z naseljem zgodilo. Izvirno pismo, ki je datirano z dnem 3. novembra 1473, hrani sicer Tirolski deželni arhiv v Innsbrucku, faksimile pa je prikazan na razstavi v Narodnem muzeju Slovenije.

A zdaj nekoliko prehitevamo čas. Do usodnega leta je bil Gutenwerd razmeroma cvetoče naselje. Strateška lega ob reki Krki, ugodne podnebne razmere in odprtost proti panonski nižini so naselju omogočili gospodarski in družbeni razvoj. Vrhunec je dosegel v 13. in v 14. stoletju.

Slovenski zgodovinarji so se kar nekaj časa spraševali, kje bi lahko ležalo srednjeveško naselje Gutenwerd, ki so ga omenjali pisni viri. Zgodovinar Ferdo Gestrin je zato arheologom predlagal, naj poskusijo locirati le po imenu poznano naselbino. Arheologi so se orientirali po toponimu otok (v nemščini werd pomeni otok, v srednjem veku pa je označeval naselbino ob reki, navadno v rečnem zavoju), kar jih je postopoma vodilo do Otoka pri Dobravi. Po začetnih sondiranjih v 60. letih 20. stoletja so nato sistematična izkopavanja na tem območju z nekaj premori potekala približno 18 let. Gre za pomembne raziskave, pravi kustos za visoki in pozni srednji vek v Narodnem muzeju Slovenije dr. Tomaž Nabergoj, saj so odkrile opuščeno srednjeveško urbano naselbino, kakršnih v Sloveniji nimamo. In še danes ostaja Otok pri Dobravi edino takšno raziskano najdišče pri nas. Kakšnih 8 kilometrov po Krki navzgor je v tistem času ležal še en trg, imenovan Kronovo (Markt Chronaw), katerega natančna lokacija pa ni znana.

Prelomna arheološka izkopavanja
Izkopavanja na območju nekdanjega Gutenwerda so bila prelomna tudi zato, ker arheologija mlajših arheoloških obdobij takrat še ni bila razvita, saj so bila do tedaj v domeni arheologije le obdobja do 11. stoletja oziroma do konca zgodnjega srednjega veka; s poznejšimi obdobji so se ukvarjali zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji in etnologi.

Pomen arheološkega raziskovanja Gutenwerda je po Nabergojevih besedah predvsem v tem, da so bile te raziskave razmeroma obsežne in sistematične in torej niso potekale kot posledica spomeniškovarstvenih ukrepov ob nekih obnovitvenih delih. Obenem pa so raziskovale najdišče, ki je prav zaradi opuščenosti naselbine v primerjavi z drugimi najdišči iz tistega časa veliko bogatejše z najdbami.

Hkrati lahko arheološke najdbe zelo dobro povežemo z ohranjenimi zgodovinskimi in numizmatičnimi viri. Kot razloži Nabergoj, takšnih srednjeveških urbanih naselbin v srednjeevropskem prostoru ni veliko. "Avstrijski kolegi nimajo evidentirane nobene opuščene srednjeveške urbane naselbine, kakršna je recimo naš Gutenwerd. Na Slovaškem imajo zelo veliko opuščenih vasi, nimajo pa opuščenega srednjeveškega urbanega naselja," razloži.

Kratko življenje mesta, več srednjeveških ostankov
Razlog za to je ravno razmeroma zgodnji zaton naselbine, ki je obstajala od 12. do 15. stoletja – ustanovili so jo škofje iz Freisinga na Bavarskem. Ti so imeli v trgu svojega upravitelja. Območje naselbine so dajali v fevd različnim gospodom, med drugim Andeškim in Babenberškim. Čeprav obstaja nekaj sledi iz 16. in 17. stoletja, si po napadu osmanskih Turkov leta 1473 naselje ni več opomoglo. "Česar niso odnesli okoliški prebivalci, je prekrila trava. Pozneje se na tem območju ni več gradilo, tam so bila polja in travniki. Še danes kmetje med oranjem na njivah najdejo odlomke lončenine in različne drobne predmete tam, kjer so nekoč stale hiše in je tekla cesta, kjer so bili gospodarski objekti."

Od igralne kocke do keramičnih konjičkov
Tudi zaradi ohranjenega arheološkega gradiva spada Otok pri Dobravi med najpomembnejša srednjeveška arheološka najdišča v Sloveniji. Razstava v Narodnem muzeju Slovenije na ogled postavlja številne vsakdanje predmete, ki nam orišejo življenje v visokem in poznem srednjem veku. Zelo veliko gradiva je sicer polomljenega, ohranjenega zgolj v fragmentih, pa vendar nas s pomočjo restavratorjev uspejo popeljati v tisti čas. Bivanjski prostor pomagajo predstaviti ostanki loncev, pečnic (peč je znak določenega bivanjskega standarda, saj vsaka hiša te ni imela), skodelic in svetilk. Med bolj zanimivimi sta dve keramični figurici konjičkov iz 13. ali 14. stoletja, ki sta zelo redki najdbi v slovenskem prostoru. Omeniti je treba tudi koščen igrani žeton in igralno kocko iz roževine, ki so jo pri igri uporabljali odrasli. Posebnost je drumlica, preprost železni glasbeni instrument, ki mu manjka zgolj pero, da bi ga človek prislonil na zobe in zaigral nanj. Tu so še pasne spone, razne zaponke, ključi, predilna vretenca, dva prstančka in kamnito gradivo, kakršen je enostaven ročni mlin ali žrmlje. Ohranili so se kosi treh žrmelj, s kakršnimi so mleli žito (na razstavi je možno zavrteti rekonstrukcijo takšnih žrmelj in zmleti pest pšenice).

Razstava poskuša, vsaj na simbolni ravni, rekonstruirati samo lokacijo oz. ključne urbane elemente srednjeveškega naselja, ki so jih našli arheologi. Poleg pozneje barokizirane cerkve, v kateri so odkrili 44 grobov, štiri pa še zunaj stavbe, so izkopali tudi ostanke ceste, ki je vodila po skoraj enaki trasi kot današnji kolovoz. Glavna trška cesta je bila široka 6 metrov in je tekla od severa naselbine do juga, zato tudi na razstavi povezuje en del razstavišča z drugim.

Arheologi so našli tudi ostanke bivalnih in gospodarskih prostorov, objekte, ki so bili verjetno obrtne delavnice. Ker gre za nekatere ključne elemente srednjeveškega trga, muzealci v razstavo vključujejo rekonstrukcije štirih obrtnih delavnic – pekovske, lončarske, kovaške in usnjarske. Ob te postavljajo dve tržni stojnici, ki so ju rekonstruirali po vzoru fresk iz cerkve v Crngrobu pri Škofji Loki.

Kako je bilo v drugih mestih tistega časa?
Za oris tistega časa se razstava za trenutek ustavi tudi pri Škofji Loki kot središču glavne freisinške posesti na Kranjskem. Na ogled je nekaj dragocenih predmetov, kot so pečatnik iz ok. 1300 ali pa svečnik v obliki paža. Tu so tudi trije cerkveni predmeti iz zasebne zbirke – in sicer monštranca, procesijski križ in bakren kelih. Gre za predmete iz južne Nemčije iz 15. stoletja. Podobni bi bili lahko v uporabi tudi v cerkvi svetega Nikolaja v Gutenwerdu, le da se tam niso ohranili, pojasni Nabergoj.

Iz tistega časa je na ogled tudi zaklad z Jugorja na Gorjancih – gre za 6333 srebrnikov iz 14. oz. 15. stoletja, ki so bili v vrču zakopani okrog leta 1465. Prav novci so omogočili datacijo poslikave na vrču, kar je pomagalo tudi pri dataciji odlomkov enako okrašenih posod iz Gutenwerda.

O kolikšnem številu prebivalcev pravzaprav govorimo?
Koliko prebivalcev je imel Gutenwerd, ni mogoče oceniti, izhodišče za okvirno oceno pa ponuja prav omenjeno pismo, ki navaja, da je bilo v naselju ob napadu osmanskih Turkov 3000 ljudi. "Ta dokument je zelo pomemben zato, ker je edini, ki govori o uničenju Gutenwerda. Navaja tri tisoč ljudi, kar je zelo verjetno pretiravanje. Tudi če bi se v trg zatekli ljudje iz okolice, je to prevelika številka. Tudi velika mesta na Kranjskem v tistem času so imela v poznem srednjem veku tisoč, dva tisoč ljudi, Ljubljana naj bi jih imela v 15. stoletju štiri tisoč. Po eni oceni jih je leta 1500 imela okrog pet tisoč, kar je spet samo ocena," pove Nabergoj.

Kakšen je bil srednjeveški trg?
Z rekonstrukcijo štirih srednjeveških delavnic (pri tem so se oprli na upodobitve iz znamenitih knjig nürnberških bratovščin) plastično pokažejo, kakšna orodja so uporabljali obrtniki in kje so nastajali različni predmeti. Med drugim ponazorijo, kako so pekli kruh, kakšna je bila kovaška delavnica, kako je potekalo obdelovanje usnja in kako so bile videti strojarske jame. Na ogled so srebrniki, ki so jih skovali v trški kovnici. Ta je v Gutenwerdu obstajala v prvi polovici 13. stoletja, v njej pa so kovali srebrnike po vzoru breških pfenigov. Novce iz gutenwerške kovnice so našli tako na območju današnje Slovenije, kot na območju današnje Avstrije, Hrvaške, Madžarske in Romunije. Kot kaže, so bili ti srebrniki del pomembne trgovine med Ogrsko in Italijo, kjer so bile glavni odjemalec Benetke. "Potekala je v obe smeri. Poleg magistralne poti, ki je šla čez Ljubljano, Celje in Ptuj na današnje hrvaško in madžarsko ozemlje, je južnejša pot potekala v smeri Novega mesta. Tam je imel svoj delež tudi Gutenwerd."

Viri omenjajo, da je bila v Gutenwerdu v 14. stoletju tudi mitnica, vendar naselje nikoli ni dobilo statusa mesta in s tem povezanih mestnih pravic, kot sta tedenski in letni sejem. Še ene pomembne značilnosti srednjeveškega mesta zato ta trg ni nikoli dobil – obzidja, ki bi bilo ob turških vpadih ključno. Prav zaradi obrambe pred osmanskimi Turki je cesar Friderik III. v 70. letih 15. stoletja trge Višnjo Goro, Krško, Kočevje in Lož povzdignil v mesta s pravico do obzidja.

Gibljivi akindžije niso bili edina nevarnost teh krajev
Proti koncu se razstava dotakne ravno tega temačnega in usodnega poglavja v kratki zgodovini naselja. Spoznamo lahko oborožene in gibljive osmanske konjenike akindžije, ki so plenili, požigali, pobijali prebivalstvo ali ga odpeljali v suženjstvo. Zanimivo je, da ni bilo najdenega nobenega osmanskega orožja – zato so si tega izposodili iz Zemaljskega muzeja iz Sarajeva. Za slovenske dežele je bil to nasploh zelo težek čas. Poleg vpadov Osmanov ljudem ni prizanašala niti kuga, poleg tega so enako nevarno grožnjo predstavljali Ogri.

Poklon prvim raziskovalcem območja
Del razstave je posvečen tudi arheologom, zaslužnim za prva sistematična izkopavanja najdišča, ki so potekala pod vodstvom Vinka Šribarja. Predstavita jih tako dokumentacija Televizije Slovenije, ki hrani bogato arhivsko gradivo o arheoloških izkopavanjih iz 60., 70. in 80. let 20. stoletja, kot tudi terenski dnevnik arheologinje Vide Stare.

Arheologi pa se že ozirajo tudi proti morebitnim novim odkritjem. Sodobne arheološke metode z nedestruktivnimi pristopi omogočajo, da lahko opazujejo in razlagajo arheološke ostanke, kot so zidovi, jarki ali peči, ne da bi pri tem posegli v arheološki zapis. Naslednji korak je s pomočjo geofizikalnih meritev in posnetkov z lidarjem ugotoviti, kakšen je bil urbanizem srednjeveškega Gutenwerda.