Ne da bi slutili, smo posneli zadnji daljši intervju z njo za Televizijo Slovenija. Na kaj je le nekaj tednov pred slovesom želela opozoriti slovenske politike? In kakšna so njena večna sporočila?

"Vse, kar mi je življenje prineslo, je bilo dobro zame. In sem se jaz vrgla cela in tako sem učila tudi otroke. Punce moje: ful gas! Tudi če je narobe. Ampak narobe je za nas prav. Ker se bomo nekaj naučili. Če gremo pa tako, kot nam drugi govorijo, pa to ni naše življenje. In bomo zgrešili cesto, ki je bila že davno narisana prav zame," je ena od modrosti, ki nam jih je Manca Košir nasula med kratkim obiskom, ki pa je bil vendarle tak, kot je bila vedno tudi sama – intenziven.

Z zanjo lastnim žarom je vselej puščala močne sledi. Njen prvi posnetek, ki smo ga našli v Dokumentaciji Televizije Slovenija, je nastal leta 1967, kmalu po snemanju hrvaškega filma Breza, v katerem je Manca Košir presunila s svojo lepoto in bolečino. Za vlogo Janice je prejela nagrado za najboljšo jugoslovansko filmsko debitantko.

"Jaz sebe kot lepe nisem doživljala nikoli. Ko otrok sem bila zelo grda, zakompleksana, ampak moj pametni oče mi je govoril: ti si pametna. In me je naučil računati z negativnimi števili že kot majhno, staro 4 ali 5 let. In ko so se iz mene norčevali, sem vprašala: ali ti veš, koliko je 3 minus 5? Pojma niso imeli. In ta občutek, da sem pravzaprav pametna, je mene držal pokonci. Tako sem šla tudi študirat matematiko. In matematiko obožujem še danes. To je visoka umetnost, oda lepoti."

Manca Košir je iz matematike in fizike diplomirala leta 1969 na ljubljanski Pedagoški akademiji. Šest let pozneje je za diplomsko nalogo iz novinarstva na tedanjem FSPN-ju prejela univerzitetno Prešernovo priznanje. Kot doktorska študentka se je podala v Nemčijo, doktorat je zagovarjala na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Njene članke so objavljali časopisi in revije po vsej Jugoslaviji. Kot dolgoletna predstojnica Katedre za novinarstvo številnih generacij študentov ni učila samo profesije, ampak tudi tega, kako pomembno se je izobraževati, razmišljati drugače in se ne pustiti ujeti v stare vzorce: "Ni treba molče prenašati. Za to gre. Treba se je upreti. Treba je reči ne. In to sem vas učila."

Zaradi svoje kritičnosti je dvakrat ostala brez službe, a je to ni ustavilo. Bila je med ustanovnimi člani uredništva Nove revije, več let edina ženska v uredništvu. Ustanovila je civilno iniciativo Kakšno šolo hočemo, bila je ambasadorka šolskih ekovrtov, ambasadorka radostnega staranja. In bila je gostiteljica prvega tako imenovanega "talk showa" – pogovorne oddaje – na slovenski televiziji.

"Meni ta jaz ni bil nikoli bistven. Jaz sem vedno za mi. Vse je naše, objemimo se, samo v skupnosti bomo sploh preživeli. In zdaj je to ključno vprašanje. Ali bomo še naprej taki individualisti, adijo, mare in planet in mi z njim, človeška civilizacija. Ali se bomo pa povezali v skupnost in začeli skrbeti drug za drugega in za mater zemljo in za vsa živa bitja na njej. Prvič v zgodovini smo pred dilemo, ali bomo preživeli kot človeška vrsta ali bomo pa doživeli samouničenje." Zato je srce Mance Košir več desetletij – kot je rada poudarila – utripalo za zeleno. Bila je med prvimi v slovenskem gibanju zelenih, ustanoviteljica gibanja za trajnostni razvoj, tudi na letošnjih evropskih volitvah je kandidirala, da bi opozorila, da se čas za rešitev našega planeta izteka.

"Branje je avantura duha"

Ime Mance Košir je postalo sinonim za ljubezen do knjig in slovenskega jezika. Študijski krožki Beremo z Manco Košir so vzniknili po vsej Sloveniji. Svoj zadnji pogovorni večer Zgodbe o knjigah in ljudeh je v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru vodila 15. aprila, dobra dva tedna pred slovesom.

"Branje je avantura duha. Najprej, ko bereš, si sam – po možnosti v tišini. In lahko zlezeš noter vase. Potem spoznavaš svet. Toliko sveta in različnih ljudi, kot je v knjigah, mi v realnem življenju ne moremo spoznati. In toliko odmevov, kolikor lahko zaslišimo v svoji duši, ko preberemo nekaj, kar se nas dotakne, je tudi na kakšen drug način težko, če ne celo nemogoče," je povedala za Tednik.

"Napisala sem sedem knjig pisem. In tudi ko sem bila novinarka, sem napisala več kot 1500 intervjujev. Mene je vedno zanimal dialog. In v pismih je ta dialog še posebej globok. In ta pisma so mi dala ogromno. Včasih zamižim in slišim glas svojih dopisovalcev."

Prelomno spremljanje umiranja prijatelja

S samo njej lastnim žarom je Manca Košir odstirala tabu smrti, že dolgo, preden je zbolela. Tako kot mnogokrat pred tem se je tudi v pogovoru za Tednik spominjala, kako prelomno je bilo za njen pogled na življenje in smrt umiranje prijatelja, duhovnega sopotnika Marjana Rožanca: "Leta 1990, torej 34 let je že od takrat, sem z njim vsak dan šest mesecev, do njegove smrti, sedela in se učila, oba sva se učila, kaj je v življenju zares pomembno. Ta smrt je bila moja največja učiteljica. In od takrat sem drug človek. Ker ko gledaš ti z očmi, v katerih piše, umrl boš, umrla bom, je to povsem drug pogled. Večina ljudi kar misli, da bodo večno živeli. In meni je zelo všeč en aforizem slovenski, ki pravi, vsi hodimo v šolo življenja, ampak na končni izlet pa nobeden ne bi šel. Ampak na ta končni izlet bomo pač morali iti vsi. In je dobro, da se za ta končni izlet pripravljamo. Da o njem premišljujemo. Da smo s to mislijo, da smo minljivi, in je zato tako pomembno, kako živimo zdaj, da ta dar življenja živimo polno vsak trenutek."

In to sporočilo se ji je zdelo pomembno predajati naprej. "Posebej pa v tej slovenski kulturi, ki je obremenjena s krščanstvom najslabše vrste: tŕpi. Nosi svoj križ. Mečejo se pred Kristusa, razpetega na križu, ranjenega. Ampak bistvo veselega oznanila je: Kristus živi. Ljubezen živi. Ljubezen, to si ti. Z ljubeznijo hodi skozi življenje, daj ljubezen sebi in drugim. To je sporočilo. Ni sporočilo trpljenje."

"Da nas boli, na to nimamo vpliva. Ampak ali bomo iz te bolečine naredili center svojega življenja, kar nenehno premlevali to bolečino, se smilili sami sebi, to je pa trpljenje. In trpljenje je potemtakem naša odločitev. Lahko se odločimo, da ne bomo trpeli. Ker je življenje večje od moje bolečine. In mu bom posvetil več energije kot moji bolečini."

Politika za starejše, bolne, umirajoče ne naredi nič

Dve desetletji je kot prostovoljka Hospica spremljala umirajoče. Tako kot v svojem zadnjem zapisu, v katerem se je poslovila od društva Hospic, je tudi pred kamero Tednika opozorila, da imajo predstavniki politike polna usta lepih besed, v resnici pa za starejše, bolne, umirajoče ne naredijo nič: "Smrt ni to, kar prinaša strah. Strah prinaša trpljenje. Dobra paliativa, ki jo imamo mi samo za vzorec, in najboljši model paliative je ravno hiša hospica. In nima koncesije. Še zdaj ni parlament obravnaval predloga zakona o hospicu in paliativni oskrbi. Sram naj jih bo. Govorijo o asistenci pri samomoru, o bistvenem, kako olajšati trpljenje večine ljudi, o tem se pa ne pogovarjamo. Ignoranca, ki kaže na resničnost naše politike. Mi, stari, bolni in umirajoči, smo jim figo mar. Tu kapital nima kaj zaslužiti. Farmacija zelo malo. Politiki nobenih novih volitev ne bodo z nami dobili, torej smo za odmet. Nismo! Ker kdor tako dela s starimi ljudmi, bo sam doživel težko smrt."

Manca Košir se je vsega, česar se je lotila, lotila z neustavljivo energijo in strastjo. In taka so tudi njena večna sporočila: o življenju, smrti, ljubezni.