Hamasov napad na Izrael 7. oktobra je sprožil brutalno izraelsko vojno proti Palestincem, v kateri je bilo v Gazi ubitih že več kot 35.000 pripadnikov tega naroda, več kot 80.000 pa je ranjenih. Izraelska vojska z nasilnimi judovskimi naseljenci izvaja aretacije Palestincev, jih razseljuje in ubija tudi na Zahodnem bregu. Te dni so Palestinci zaznamovali obletnico nakbe – palestinske katastrofe, ko se je ob ustanovitvi države Izrael leta 1948 začelo njihovo nasilno izseljevanje in pobijanje.

V Gazi je bilo že pred oktobrom 2023 80 odstotkov prebivalcev palestinskih beguncev in njihovih potomcev. Zdaj so notranje razseljeni vsi prebivalci Gaze, kot je v solzah povedal eden izmed starejših palestinskih beguncev: "Leta 1948 sem upal, da se bom vrnil, zdaj upam, da bom preživel. Živim v strahu. Sinu in vnuku ne morem zagotoviti varnosti. Vsak dan je katastrofa: lakota, bolezen, nenehne selitve." In kamor koli pridejo, so razmere enake: ni vode, ni hrane, ni goriva, bolnišnic, skratka, le čakajo na nov val izraelskih raket, ostrostrelcev in tankov.

Francesca Albanese je o genocidnem ravnanju izraelskih oblasti v Gazi in na okupiranem Zahodnem bregu štirikrat poročala Generalni skupščini in dvakrat Varnostnemu svetu Združenih narodov. Zadnje poročilo je objavila v začetku prejšnjega meseca: "Če bi poročilo pisala danes, bi našla še druga genocidna dejanja, na primer preprečevanje rojstev. Posledica napadov na bolnišnice je tudi preprečevanje rojstev. Duševne stiske med Palestinci prav tako vplivajo na rojstva."

Izraelska vojska je prevzela nadzor nad Rafo, mejnim prehodom z Egiptom, in tako ogrozila mirovni sporazum s to državo iz leta 1979, po katerem se je Izrael umaknil s Sinajskega polotoka.

Jezid Sajig je bil leta 1991 član pogajalske skupine palestinskih oblasti z ZDA in Izraelom. Na madridski konferenci so se takrat na pogajanjih prvič iz oči v oči sešli predstavniki Izraela in sosednjih držav, najpomembnejša je bila prisotnost palestinskih oblasti. Kot dodaja Sajig, se Izrael nikoli ni pogajal v dobri veri rešitve konflikta in oblikovanja palestinske države, saj že od sporazuma iz Osla leta 1993 na okupiranem Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu vztrajno gradi in širi judovske naselbine.

A zdaj je v regiji glavni pogajalec in posrednik med Izraelom in Hamasom Katar, ki je tudi zagotovil izpustitev več kot 100 izraelskih talcev v Gazi. Katarske oblasti so pred tremi tedni javno začele razmišljati o svoji vlogi na pogajanjih, potem ko je vlada v Tel Avivu zavrnila dogovor o premirju, Hamas pa je vanj načeloma privolil. "Hamas je privolil v pogoje, ki jih je postavila izraelska vlada. Takoj ko je Hamas izrazil pripravljenost sprejeti premirje, je Netanjahu zavrnil dogovor in napovedal nadaljevanje vojne ne glede na izpustitev talcev. Zato so se Katarci znašli v položaju, ko ne vedo več, v čem posredujejo, izredno jih je tudi prizadelo ameriško ravnanje, saj te ne stopnjujejo pritiska na izraelsko vlado in dodatno oborožujejo Izrael."

Zato so razumljive zgrožene izjave ameriškega predsednika Joeja Bidna in zunanjega ministra Antonyja Blinkna ob včerajšnji zahtevi glavnega tožilca Mednarodnega kazenskega sodišča za izdajo naloga za prijetje treh voditeljev Hamasa ter izraelskega premierja in obrambnega ministra. Tudi nekatere evropske države menijo, da skupen nalog za aretacije predstavnikov Hamasa in Izraela izenačuje obe strani. Tako pa ameriške odzive komentira nekdanji palestinski pogajalec in analitik v ustanovi Carnegie v Libanonu: "Ameriška drža bo še bolj omajala zaupanje svetovne javnosti v mednarodno pravo, ureditev, ki temelji na pravilih, in ameriško zavezanost tej ureditvi za ljudi, kot so Palestinci."

Ne Izrael ne ZDA niso pristopili k Rimski pogodbi Mednarodnega kazenskega sodišča. Pred dobrim letom je to sodišče zaradi vojnih zločinov, zločinov proti človečnosti in genocida v Ukrajini izdalo nalog za aretacijo ruskega predsednika Vladimirja Putina. Zahod se je tega ukrepa razveselil.

Sankcij, kakšne je Evropska unija uvedla ob ruskem napadu na Ukrajino, jih proti Izraelu ni. K njim pozivajo študenti po vsem svetu, a vlade molčijo in moralizirajo. Še huje, napadajo kritike in strokovnjake, ki vztrajajo, da so članice OZN-a dolžne preprečiti genocid. Med tarčami napadov je tudi Francesca Albanese, ki vztraja, da je s svojimi stališči na pravi strani zgodovine.

Kako pa se po njenem mnenju na pravo stran v izraelski genocidni vojni proti Palestincem lahko postavi Slovenija in z njo Evropska unija? "Vsekakor morajo ustaviti dobave vojaške tehnologije, orožja. Meddržavno sodišče je odredilo takojšnji embargo na orožje. EU mora začasno preklicati dogovor o sodelovanju z Izraelom. To bi morala Unija storiti že veliko prej. Vem, da je Slovenija ena od redkih držav, ki so glede tega glasne in načelne. Države članice morajo prekiniti politične in diplomatske stike. Izrael moramo začeti obravnavati tako, kakor smo obravnavali Južno Afriko z apartheidom."