V zadnjih letih smo priča povečanemu zanimanju zalivskih držav za Afriko, med katerimi še posebej izstopajo Združeni arabski emirati, ki izkoriščajo svojo gospodarsko moč za širjenje vpliva na celini, kjer zaradi velikega razkoraka z razvitim svetom obstaja velikanska potreba po tujih vlaganjih.

S svojimi naložbami želijo postati politična, gospodarska in varnostna sila v Afriki, v katero vlagajo na milijarde dolarjev. Pri tem izkoriščajo tradicionalne vezi med Arabskim polotokom in vzhodno Afriko s preobrazbo v moderne povezave, čeprav svoje interese širijo tudi v druge dele celine, saj želijo postati vrata za svetovno trgovino z Afriko.

Kot je v pogovoru za MMC povedal raziskovalec Corrado Čok iz italijanske nevladne organizacije AVSI, ki se ukvarja z zalivskimi državami in Afriko, Emirati vlagajo v različne panoge, od obnovljivih virov energije in kmetijstva, pa do pristanišč in nepremičnin. Pri tem gre za podoben model kot pri Kitajski, kjer se posli sklepajo na ravni držav oziroma državnih podjetij, Emirati pa si lahko zaradi dobrega finančnega zaledja privoščijo tudi bolj tvegane naložbe.

Ker Afrika sodi v njihovo interesno območje, predvsem Afriški rog in severovzhod celine, so pomemben vidik njihovega sodelovanja tudi varnostni sporazumi, s katerimi poskušajo zaščititi trgovske poti, ki so za njih ključnega pomena, saj je trgovina eden od temeljev njihovega gospodarstva.

Emirati so v zadnjih desetih letih na četrtem mestu po vlaganjih v Afriko za Kitajsko, Evropsko unijo in ZDA. Kako se njihove naložbe na afriški celini razlikujejo od kitajskih, evropskih in ameriških?

Če pogledamo naložbene trende v zadnjih dveh desetletjih, so se od preloma tisočletja povečevale naložbe Kitajske, ki je postala največja vlagateljica v Afriki, čeprav ob tem ne smemo zanemariti tudi naložb držav Evropske unije. A v tem obdobju se je na celini pojavilo tudi več "srednjih sil", kot so Združeni arabski emirati, pa tudi Turčija in Katar. Razmeroma majhni Emirati, ki štejejo deset milijonov prebivalcev, od katerih jih je devet milijonov priseljenskih delavcev, so med letoma 2012 in 2022 Afriki namenili skoraj 60 milijard dolarjev. In to še narašča, skokovito, medtem ko so v zadnjih nekaj letih, sploh po pandemiji covida-19 in težav v domačem gospodarstvu, upadle kitajske naložbe, ameriške pa še prej. Med letoma 2022 in 2023 so tako Emirati napovedali že za 45 milijard dolarjev naložb v Afriko. Čeprav je večji del od tega namenjen Severni Afriki, predvsem Egiptu, in je ta delež manjši v podsaharski Afriki, pa so številke še zmeraj impresivne. Če se bo ta trend, da bodo zalivske države prevzele vodilno vlogo pri vlaganjih v Afriko, nadaljeval, bodo Emirati dejansko postali največji vlagatelj v Afriki. Glede na to, kar kažejo podatki o naložbah, lahko te države postanejo najpomembnejši igralci na celini.

Kakšen je emiratski model sodelovanja z afriškimi državami v primerjavi z zahodnim ali kitajskim modelom? Ali skušajo kopirati kitajski model, kjer je poudarek na ekonomskem razvoju in ne na demokraciji, človekovih pravicah in dobrem upravljanju države, kar kot pogoj za vlaganja postavljajo zahodne države?

Prevzemajo kitajski model, pri katerem gre predvsem za sodelovanje med samimi državami in njihovimi vladami, kjer sam dobiček ni toliko v ospredju. Seveda so vpletene zasebne družbe, a njihov status, na primer na Kitajskem, ni povsem jasen in koliko je zasebni sektor v teh državah res zaseben, je vedno vprašljivo. Zato gre v resnici bolj za poslovno sodelovanje na ravni držav. Čeprav se veliko govori o enakopravnih partnerstvih, kar mogoče do neke mere drži, vsaj v pristopu, je za temi sporazumi vseeno znatno neravnovesje moči. Ni pa pogojev glede vladanja ali politike, na splošno mora biti samo neko medsebojno razumevanje z vlado Emiratov. S tega vidika se razlikujejo od zahodnega pristopa, kjer obstaja več pogojev za sodelovanje, od demokracije in človekovih pravic, do okoljskih standardov.

Katera so glavna področja, kjer vlagajo Emiratov in kako so se ta vlaganja spreminjala?

V zadnjih letih smo bili priča veliki širitvi naložb v obnovljive vire energije in kar neverjetno je, kako so Emirati pri tem prevzeli vodilno vlogo v Afriki, če pogledamo preostale zalivske in njim primerljive države. Pred tem smo že imeli njihova vlaganja v pristanišča, kjer prve naložbe segajo nekje v leto 2006. Tukaj je tudi kmetijsko živilski sektor, kjer vlaganja omogočajo varnost pri preskrbi s hrano in je zaradi tega strateško pomemben za to zalivsko državo, ki približno 85 odstotkov hrane uvozi. Poleg obnovljivih virov energije, pristaniške infrastrukture in prehranske varnosti je tukaj še en pomemben sektor, in sicer nepremičnine. Za Emirate je to tradicionalni sektor, saj je nepremičninski razcvet sledil gospodarskemu razcvetu na račun nafte v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Emirati imajo kar nekaj ogromnih nepremičninskih projektov v Afriki. Osredotočajo se tudi na razvoj povezljivosti s širitvijo letalskih povezav po vsej celini, kar občutim tudi sam, ko iz Afrike pogosto letim prav prek Dubaja ali Abu Dabija. A če bi moral izpostaviti njihova vlaganja, so to obnovljivi viri energije, kjer želijo biti vodilna sila zelenega prehoda, in pristanišča, prek katerih želijo povezati Azijo, Evropo in Afriko.

Kako bodo naložbe Emiratov vplivale na pogosto prezadolženost afriških držav, o kateri se v zadnjem času veliko govori?

Učinek zadolženost držav bomo videli v prihodnjih letih, saj je zdaj še malo prezgodaj za ocene, če gledamo te velike zaveze med letoma 2022 in 2023. Nekateri projekti so se sicer že začeli, toda v večji meri so to še vedno obljube o naložbah. Kot sem povedal, gre za drugačen model od zahodnega financiranja in je malce bolj podobno kitajskemu pristopu z državno-zasebnimi akterji, kot je na primer sklad Abu Dabija za razvoj, ko posojila nadzoruje država. Zato bo tudi od samih Združenih arabskih emiratov odvisno, koliko in na kakšen način bodo zahtevali poplačilo dolgov. Če pogledamo naložbe v obnovljive vire energije, gre pri nekaterih za državna posojila v, na primer, sončno elektrarno, kar naj bi se poplačalo s prodajo električne energije. Spet v drugih primerih gre za naložbe zasebnih družb, kot je dubajska Amea Power, ki zasledujejo dobiček in opravijo temeljito stroškovno analizo, s čimer zmanjšajo tveganja in zato njihove naložbe ne prispevajo toliko h kopičenju dolžniškega bremena, kot je to primer pri državnih posojilih. Kot vemo, se je Kitajska pri nekaterih preteklih naložbah v Afriki uštela, saj niso bile dovolj donosne, s tem pa so prispevale k prezadolženosti posameznih držav. Je pa dejstvo, da so v zadnjih dveh letih, ko smo priča energetski krizi, Emirati na ta račun ogromno zaslužili, zaradi česar se lahko lotijo tudi nekoliko bolj tveganih naložb, kar je po drugi strani veliko težje za evropska podjetja in banke.

Lani so Emirati sklenili prve sporazume o celovitem gospodarskem partnerstvu z Republiko Kongo in Mavricijem, letos pa še s Kenijo. Kot ste zapisali v nedavnem poročilu, so ti sporazumi del prizadevanj, da bi Emirati postali svetovno trgovinsko vozlišče, pri tem pa izpostavili, da v bistvu dve tretjini skupnega izvoza v Afriko predstavlja ponoven izvoz izdelkov. Lahko pričakujemo trgovino tudi v obratni smeri, da bodo afriški izdelki našli pot do svetovnih trgov prek Emiratov?

To je resnično težava za afriške države in tudi razlog, zakaj nekatere sklepajo te sporazume z Emirati, saj želijo prek njih doseči svetovne trge. Zdaj lahko že vidimo, da tudi afriški izdelki prihajajo v Azijo ali v Evropi prek Emiratov. Položaj, ki ga Emirati zavzemajo v mednarodni trgovini, zagotovo omogoča širitev trgovanja Afrike s svetom, in to je tudi njihova zaveza oziroma obljuba, če bo seveda afriška industrija dosegla primerno raven konkurenčnosti. Ključno vlogo pri tem bo igrala logistična podpora Emiratov, ki zato tako veliko vlagajo v pristanišča, za katera namenjajo ogromna posojila in sklepajo dolgoročne koncesije. Emirati po zaslugi tega pričakujejo, da bodo afriške države razširile trgovino, in sami se trudijo, da bi ti trgovinski tokovi iz Afrike in na celino potekali prek njih. To je ključni steber njihove gospodarske strategije, seveda pa se to ne bo zgodilo čez noč in bo verjetno trajalo še nekaj časa za dobičke v trgovini z Afriko v obeh smereh.

Vpliv Emiratov se veliko širi čez pristanišča, kjer je glavni igralec dubajski logistični velikan DP World, ki ga nekateri primerjajo z Gazpromom in njegovo vlogo pri Rusiji. DP World se s pristanišči okoli Afrike uveljavila kot nepogrešljiv partner v svetovni trgovini, ki se steka prek zalivske države. Kakšno vlogo ima Afrika s svojimi pristanišči za Emirate in njihovo trgovinsko dejavnost?

DP World so vodilni pri emiratski strategiji upravljanja s svetovnimi pristanišči, a tukaj imamo še upravljavca Abu Dhabi Ports Group, med katerima je tudi nekaj tekmovalnosti, ker je prva družba v lasti dubajske kraljeve družine, druga pa kraljeve družine iz Abu Dabija, ki sta vedno malo tekmovali med seboj. Oba sta pomembna igralca na afriški celini, kjer je DP World prisoten od leta 2006 in AD Ports Group od leta 2013. S temi pristanišči, ki so razpredena po vsej celini, služijo na račun pretovarjanja blaga, ki potuje v Afriko ali iz nje. Kot smo že omenili, velik del trgovinske bilance predstavlja ponoven izvoz v Afriko, saj želijo biti Emirati vozlišče za trgovino med celinami. To krepi njihovo gospodarstvo, saj jim trgovina prinaša ogromen vir prihodkov. Želijo biti središče za pretok ljudi, dobrin in tehnologij, v skladu s to strategijo pa igrati vlogo posrednika za doseganje Afrike. V postnaftnem gospodarstvu želijo poleg vodilne vloge pri obnovljivi energiji igrati tudi vodilno vlogo nekakšnega povezovalnega člena v svetovni trgovini.

Sorodna novica 10 let Pasu in ceste: Evropejci in Američani le obljubljajo, Kitajci pridejo in naredijo

Za Emirate je pomembno vojaško sodelovanje v Afriki, kjer veliko vlagajo v vojsko in obrambne sposobnosti posameznih afriških držav. Zakaj je prav vojaško področje tisto, v katero tako veliko vlagajo Emirati v Afriki? Je glavni namen le zaščita lastnih ekonomskih interesov?

Ta pristop velja predvsem za severovzhodni del Afrike, za države, kot so Egipt, Sudan, Etiopija, Somalija, Libija, ki spadajo v interesno območje Emiratov. Pri teh državah imamo ta varnostna partnerstva, medtem ko v drugih geografsko bolj oddaljenih delih na celini ni toliko vojaškega sodelovanja. Bližje kot so države Emiratom, bolj so pomembne za njihovo varnostno arhitekturo, govorimo o državah Afriškega roga ob Rdečem morju pa potem Severna Afrika. Strateško pomembno je predvsem Rdeče morje, kjer poteka ena najpomembnejših trgovskih poti, ki je še posebej pomembna za Emirate. V teh državah podpirajo zaveznike proti rivalskim tekmecem, ki so povezani s političnim islamom. To je tudi eden od razlogov za podporo Silam za hitro posredovanje (RSF) v Sudanu proti silam general Burhana, pod katerim so tudi islamisti, ki so bili del vlade nekdanjega predsednika Omarja al Baširja. V Somaliji podpirajo vlado in njene sile v boju proti z Al Kaido povezano islamistično milico Al Šabab. Tudi v Etiopiji in Eritreji podpirajo osrednje oblasti, ki se borijo proti uporniškim skupinam, med njimi tudi takim, ki so povezane s političnim islamom. Tako je bilo tudi pri podpori Egiptu leta 2013. V drugih afriških državah ni toliko vojaške prisotnosti Emiratov, razen posameznih orožarskih poslov, kot so prodaja oklepnikov, a še to je v manjšem obsegu. Gre pa to v smeri spodbujanja lastne vojaške industrije, ki je tudi ena od gospodarskih panog, na katero stavijo, zato jih tukaj vodijo tudi čisto poslovni interesi. Nimajo pa neke želje po varnostni prisotnosti v drugih delih Afrike z izjemo teh, ki sem jih omenil, Afriškega roga in severovzhoda celine.

Omenili ste Sudan, kjer je v zadnjem času veliko pozornosti deležna "posredniška" vojna, ki jo s podporo vojskujočima stranema izvajajo Emirati in Savdska Arabija, čeprav sta državi po drugi strani kot zaveznika sodelovala v vojni v Jemnu. Zakaj je Sudan tako pomemben za obe zalivski državi? Ali lahko govorimo, da imata obe državi tudi načrt "razdelitve" Sudana?

Tudi v Jemnu obe državi nista bili taki zaveznici, kot se zdi, saj sta res imeli v Hutijevcih skupnega sovražnika, a sta v koaliciji proti njim podpirali različne skupine, ki so se bojevale druga proti drugemu. Sicer pa se je konflikt v Sudanu res hitro razvil v posredniško vojno, v kateri so vse okoliške države podprle svojo stran. Vpletel se je tudi Iran in s tem povzročil glavobol tako za Savdsko Arabijo kot za Združene arabske emirate, ki so v vojni zavzeli aktivno vlogo. Tukaj imamo tudi Rusijo. Kar nekaj držav je vpletenih in dinamika tega konflikta je zelo zapletena. Emirati so na začetku skušali posredovati med Hemetijem in Burhanom, a so nato podprli vodjo RSF-ja, ki ga tudi neposredno podpirajo. Savdska Arabija je na začetku podpirala Burhana in nato zavzela bolj uravnoteženo držo, še posebej, ko ni bilo jasno, kdo bo izšel kot zmagovalec in ko je RSF prevzemal pobudo v vojskovanju. Na splošno Savdska Arabija podpira Burhana, a vseeno čaka, kako se bo vse skupaj razpletlo. Sudan ostaja izmuzljivo vprašanje, saj se Savdijci zagotovo ne strinjajo s tako neposredno podporo Emiratov generalu Hemetiju in si najbolj želijo stabilnosti, saj gre za praktično sosednjo državo, s katero sicer ne delijo kopenske meje, a imajo morsko mejo v Rdečem morju, ki ni prav zelo široko. Moramo vedeti, da je v Savdski Arabiji večina njenih naložb v postnaftnem obdobju skoncentrirana ob obali Rdečega morja, zato je zanjo ključnega pomena stabilnost na tem območju. Tako Savdska Arabija kot Emirati imajo v Sudanu tudi veliko naložb v kmetijstvo, poleg tega pa je v obeh državah še bojazen pred vzponom političnega islama, ki za obe predstavlja grožnjo. Zato je Sudan pomemben za obe državi, pri čemer pa si Savdska Arabija vseeno bolj prizadeva za podporo pogajanjem, s katerimi bi končali konflikt.

Emirati so posredovali pri mirovnem dogovoru med Etiopijo in Eritrejo leta 2018. Lahko v prihodnosti pričakujemo še več diplomatskih posredovanj v Afriki, se lahko Emirati uveljavijo kot pomembna posredniška sila v konfliktih na celini?

To je vsekakor njihova želja, a tukaj imamo tudi Katar, ki se skuša uveljaviti kot posrednik v pogajanjih po svetu, vključno z Afriko. Emirati mogoče v malo manjši meri, vendar na območjih, ki so za njih pomembna z varnostnega vidika. V prihodnosti lahko pričakujemo, da bodo postali še pomembnejši posrednik zaradi njihove gospodarske moči in vpliva, ki ga imajo še posebej na severovzhodu Afrike. Vseeno tako Emirati kot Katar spet nimajo take moči kot na primer ZDA ali Kitajska, da bi sprte strani lahko prisilili k sprejetju dogovorov, če si tega same ne želijo. Če pogledamo eno od uspešnejših posredovanj v Afriki v zadnjem obdobju, je bila to ločitev Južnega Sudana od Sudana, kjer so pogajanja vodile prav ZDA, medtem ko nimamo tako veliko primerov uspešnih mediacij manjših ali srednje velikih držav. Z večanjem prisotnosti na celini se bodo verjetno skušali uveljaviti tudi kot posredniki, a bomo videli, kako učinkovito.

Sorodna novica Leto dni vojne v Sudanu: Od boja za oblast do mednarodnih razsežnosti konflikta

Kako javnost v posameznih afriških državah gleda na prisotnost Emiratov in njihove naložbe? Lani smo bili na primer v Tanzaniji priča protestom proti prevzemu dela pristanišča v Dar es Salaamu s strani DP World.

To je težko oceniti, vseeno je v Afriki veliko število držav. Tako kot v Tanzaniji so bili tudi v Keniji podobni protesti, kjer je bil glavni vzrok tajno dogovarjanje o koncesiji za upravljanje pristanišč. Gre za posamične proteste proti nepoštenim dogovorom o prodaji državnega premoženja drugim državam, ne samo Emiratom. Nimamo pa še oblikovanega nekega splošnega mnenja o naložbah Emiratov, saj je to zelo nova tematika in še ni dosegla razsežnosti, kot so jo dosegle naložbe Kitajske v Afriki. Čeprav je bilo v Tanzaniji nekaj negodovanja, pa se ni zgodila mobilizacija javnega mnenja, protestirali so ljudje, ki so bili informirani o tovrstnih zadevah in to niso bili neki množični protesti. Večina Afričanov se zaveda, da na celini obstaja velikanska potreba po naložbah, in to brez pogojev, kot jih je v preteklosti postavljal Zahod. Prepričani so, da bi morala imeti Afrika priložnost poslovanja z različnimi partnerji. Želijo si, da bi bili manj odvisni samo od posameznih investitorjev, kot je bil nekoč Zahod in potem Kitajska. In trenutno ni veliko akterjev, ki bi bili pripravljeni vlagati v Afriko, ni več tako kot pred desetletjem, ko je Kitajska za naložbe namenjala milijarde in milijarde dolarjev.