Mineva natanko 34 let od slavnostne razglasitve rezultatov plebiscita o samostojnosti Slovenije. "Ta glasovalni izid mi omogoča, da slovesno razglasim pred tem visokim zborom, slovensko in jugoslovansko ter vso svetovno javnostjo, da se je slovenski narod na temelju trajne in neodtujljive pravice do samoodločbe odločil, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država," je 26. decembra 1990 povedal takratni predsednik slovenske skupščine France Bučar.

Samo glasovanje je potekalo tri dni prej, 23. decembra. Plebiscit je imel 93,5-odstotno udeležbo, pri čemer je samostojno in neodvisno Slovenijo podprlo kar 95 odstotkov glasovalcev. To je predstavljalo 88,5 odstotka vseh takratnih volilnih upravičencev, kar je močno preseglo zahtevani kvorum, ki je določal, da mora za osamosvojitev glasovati večina vseh volilnih udeležencev. Zmaga je bila popolna, signal slovenski politiki, kaj mora narediti, pa nedvoumen.

Osamosvojitveni Demosov (Demokratična opozicija Slovenije) prvi predsednik vlade Lojze Peterle rad pove, da je bil poleg velike želje ljudi za osamosvojitev Slovenije potreben tudi "nasmeh zgodovine". "Vsekakor se zadeve v mednarodnih odnosih obrnejo na glavo z razpadom vzhodnega bloka konec 80. let 20. stoletja. Mednarodna diplomacija je enostavno morala odgovoriti na spremembe, ki so se začele dogajati v Evropi in svetu, tako da je proces razpadanja Jugoslavije nujno treba povezati s procesom razpada komunističnega vzhodnega bloka, ta predstavlja nekako ta naš nasmeh zgodovine," je v intervjuju za MMC dejal mladi raziskovalec in doktorand Janez Osojnik z oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Doktorsko delo, ki je tik pred zaključkom, je napisal prav na temo plebiscita.

Morda se na prvi pogled zdi, kot da o plebiscitu vemo že prav vse in tu ni več kaj dodati, a to je po Osojnikovih besedah izjemno poenostavljen pogled, ki ga ne manjka v literaturi na to temo in daje občutek, kot da je plebiscit 23. 12. 1990 "padel z neba". Med manj znanimi zanimivostmi okoli plebiscita je navedel, kako so izračunali število vseh volilnih upravičencev, od katerih je morala večina obkrožiti 'DA', poskus cenzure plebiscitu nenaklonjenih mnenj v medijih in pa vas Štrigova na Hrvaškem, kjer so razpravljali o ideji, da bi se odcepili skupaj s Slovenijo, h kateri bi se priključili.

Vabljeni k branju intervjuja.

Zakaj ste za svoj predmet raziskovanja v doktorski disertaciji izbrali prav glasovanje, na katerem je Slovenija v en glas zahtevala osamosvojitev od takratne Jugoslavije?
O plebiscitu in plebiscitni enotnosti je v slovenski politiki, pa tudi v javnosti precej govora. Plebiscit se omenja tudi v številnih delih o razpadu Jugoslavije in osamosvojitvi Slovenije, ampak, kot sva z mentorjem, red. prof. dr. Gorazdom Bajcem, ugotavljala, preden sva zakoličila temo moje disertacije, da pravzaprav še ni nobenega znanstvenega dela, ki bi se s plebiscitom podrobneje ukvarjal. Poleg tega se ob prebiranju literature pred začetkom raziskave nisem mogel znebiti občutka, kot da je plebiscit na neki način padel z neba, prišel iz nič. Treba je povedati, da so bili pogovori o tem, da bi prebivalstvo Republike Slovenije neposredno odločalo o pomembnih političnih vprašanjih, prisotni že prej, na primer ideja, da bi na referendumu potrjevali zvezne ustavne amandmaje, ki so bili sprejeti leta 1988, pa potem amandmaje k slovenski ustavi leta 1989, januarja 1990 pa je Demosova Deklaracija o slovenski samoodločbi predvidevala izvedbo referenduma tako o novi slovenski ustavi kot o posebnem plebiscitu o slovenski samostojnosti ipd. Mogoče velja omeniti tudi, da je recimo Milan Kučan proti koncu oktobra 1990 nekajkrat dejal, da bo morala Slovenija enkrat v prihodnosti izvesti svoj plebiscit. Tako da teh omemb ljudske participacije je bilo več. Mislim, da je po 34 letih primeren čas, da se dogodek, kot je plebiscit, ustrezno historizira.

Listina Združenih narodov (ZN) govori o ozemeljski nedotakljivosti in celovitosti držav, po drugi strani pa govori tudi o samoodločbi narodov. To dvoje ne gre skupaj. Prvi slovenski premier Lojze Peterle rad pove, da je bil potreben nasmeh zgodovine. Zasluge imajo torej tudi naključne okoliščine v mednarodnem prostoru, konec hladne vojne in simbolični padec berlinskega zidu?
Drži, listina ZN-a, tudi nekateri drugi dokumenti mednarodnega prava govorijo tako o ozemeljski celovitosti kot o pravici do samoodločbe. Treba je omeniti, da je bila po 2. svetovni vojni samoodločba dojemana v smislu dekolonizacije in tako jo je treba tudi razumeti v resolucijah ZN-a. Imamo tudi druge resolucije, ki so opredeljevale pravico do samoodločbe narodov, recimo v času hladne vojne v sklepnem dokumentu konference o varnosti in sodelovanju v Evropi, t. i. helsinški deklaraciji, ki so jo 1. avgusta 1975 podpisale ZDA, Kanada in vse evropske države razen Albanije in Andore. Podpisnice so se zavezale k nedotakljivosti meja, ozemeljski celovitosti držav, mirnemu reševanju sporov in tudi priznavanju pravice do samoodločbe, a glede na narativ dokumenta bi lahko sklepali, da ima ozemeljska celovitost prednost. Pravica do samoodločbe narodov je zapisana trikrat, vedno v le enem delu dokumenta, medtem ko je ozemeljska celovitost držav omenjena kar sedemkrat v več delih dokumenta. Vsekakor se zadeve v mednarodnih odnosih obrnejo na glavo z razpadom vzhodnega bloka konec 80. let 20. stoletja. Mednarodna diplomacija je enostavno morala odgovoriti na spremembe, ki so se začele dogajati v Evropi in svetu, tako da je proces razpadanja Jugoslavije nujno treba povezati s procesom razpada komunističnega vzhodnega bloka, ta predstavlja nekako ta naš nasmeh zgodovine. Glede izvedbe samega plebiscita pa je treba reči, da so ga slovenske oblasti razpisale enostransko, torej brez dogovora z jugoslovanskimi zveznimi oblastmi. Po drugi strani ga ni določila mednarodna diplomacija kot npr. v primeru koroškega plebiscita po koncu prve svetovne vojne. Tako ga mednarodni skupnosti ni bilo treba upoštevati.

Mednarodna skupnost je sprva vztrajala pri ohranitvi Jugoslavije. Elegantneje bi jo bilo verjetno vključiti v zahodne integracije kot celoto, namesto vojne in kaosa, ki je potem sledil?

Tako je, sprva so želeli ohraniti nekakšno reformirano Jugoslavijo. Sam sem podrobneje raziskoval britanski pogled na dogajanje. Britanska diplomacija je podpirala enotno Jugoslavijo v neke vrste konfederalni ureditvi. Kako ohlapna naj bo ta konfederacija? Modus operandi zahodnih držav je bil, naj Jugoslavija ostane, v kakšni obliki, bi se morale pa republike dogovoriti med sabo. Kočljivo vprašanje znotraj Jugoslavije je takrat bilo, ali obstaja med narodi in republikami enačaj. Slovenija in Hrvaška sta zagovarjali tezo, da republike predstavljajo narode, v Srbiji in Črni gori pa so trdili nasprotno, da nobena republika ni samo od enega naroda, saj v njih živijo tudi drugi. V ozadju so se seveda skrivali različni interesi enih in drugih. Hkrati sta Slovenija in Hrvaška zagovarjali nedotakljivost republiških meja, v Srbiji pa, spet ravno nasprotno, so jih hoteli spremeniti.

So republike last posameznih narodov ali ne?
Da, to je bilo eno izmed ključnih vprašanj, ki je razdvajalo predvsem Slovenijo in Hrvaško na eni strani in na drugi zlasti Srbijo. To vprašanje je bilo eno izmed tistih, ki je privedlo do tega, da se republike nikakor niso mogle dogovoriti o reformi jugoslovanske države, tudi v konfederacijo. Rekel bi, da je bil izbruh vojne v Sloveniji, ki se je na srečo hitro končala, in potem kasneje, ko so se začele resne napetosti na Hrvaškem, signal mednarodni skupnosti, da zadeve v Jugoslaviji niso tako lahko rešljive, kot so mislili.

Na prvo žogo se zdi, da o slovenskem plebiscitu leta 1990 vemo že prav vse. Kako točen je takšen pogled?
To je zelo dobro vprašanje, ki sem ga, preden sem začel pisati disertacijo, večkrat dobil. Ocenil bi, da je takšen pogled zelo poenostavljen. Glavni obrisi so zagotovo poznani, znan je tudi sam rezultat, manj znano pa je recimo, da je prva pobuda za plebiscit prišla prve dni oktobra 1990 iz vrst Socialistične stranke Slovenije, to je bila manjša opozicijska stranka. Vemo, da je ta pobuda bila, kaj več o njej pa ni bilo znanega, a ta pobuda je prehitela Demosovo pobudo, ki se je izoblikovala približno mesec kasneje. Pobuda socialistične stranke na koncu ni rezultirala v izvedbi glasovanja, je bilo pa o njej v slovenskem tisku nemalo govora. Delegati te stranke so v medijih pojasnjevali, da bi bilo treba izvesti plebiscit. Slovenska skupščina (parlament, op. n.) je konec oktobra sklenila, da se o pobudi še ne bo razpravljalo, razpravo so prestavili na kasnejši čas. Nesreča za omenjeno pobudo je na neki način bila, da je vmes nastala Demosova pobuda, ki jo je nadomestila, Demosov izvršni svet (vlada, op. n.) pa je pobudo socialistov konec oktobra zavrnil.

Kakšna je bila vsebina pobude Socialistične stranke Slovenije?
V bistvu še ni bila najbolje definirana. Tako kot kasnejša Demosova pobuda je predvidevala, da bi se na posebnem glasovanju odločalo o samostojni Sloveniji, glasovanje pa bi bilo izvedeno konec oktobra oz. na začetku novembra. Niso pa bila še določena pravila glasovanja, plebiscitarno vprašanje še ni bilo določeno. Iz tega vidika je bila Demosova pobuda že na začetku bolje definirana, imela je vprašanje itd. V socialistični stranki Slovenije so o plebiscitu razmišljali že vsaj v drugi polovici septembra, mogoče že prej, ampak nimam trdnih dokazov, da so o tem že prej konkretno govorili v stranki. Konkretno pobudo za razpis plebiscita za samostojno državo Slovenijo so v republiški skupščini vložili 2. oktobra, 4. oktobra pa so nato o tem razpravljali delegati. Sklicevali so se na nesporno in neodtujljivo pravico naroda do samoodločbe, upoštevaje razvoj dogodkov v Jugoslaviji, to je bila glavna stvar, konkretizacije v smislu, kakšno bo plebiscitarno vprašanje, pa v njihovem predlogu še ni bilo. Skupščina, se pravi takratni parlament, je bila razdeljena na tri zbore in v vseh treh so o predlogu razpravljali. Daleč največ debate je bilo v družbenopolitičnem zboru, kot se je takrat imenoval, ki je kasneje predstavljal osnovo za nastanek današnjega državnega zbora. Nekateri delegati Demosa zlasti iz Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) so bili za to, da bi se šlo v plebiscit, večina delegatov v razpravi je bila do predloga zadržana, nekaj pa jih je tudi nasprotovalo, a takrat v razpravi niso še čisto ničesar dokončno sklenili. Sledil je precej hiter odziv vrha slovenske oblasti. Milan Kučan, Lojze Peterle in France Bučar so tisti, ki jasno izrazijo mnenje, da plebiscit v tistem trenutku ni najboljša opcija, tudi zaradi tega, ker sta na začetku oktobra Slovenija in Hrvaška predstavili svoj konfederalni načrt ureditve Jugoslavije. V tistem trenutku so zagovarjali to možnost kot tisto, pri kateri je treba vztrajati, delno čisto iz taktičnih razlogov. Politično prepričevanje socialistov o potrebi, da se gre v plebiscit, je trajalo cel oktober, a je bilo neuspešno. Večina takratne politike, tako Demos kot obe večji opozicijski stranki, predlogu ni bila naklonjena, tudi glavni akterji kasnejše osamosvojitve v tem trenutku plebiscitu še niso bili naklonjeni. Pri Demosu je bil plebiscitu naklonjen del SKD-ja, ostale stranke z izjemo kranjskega odbora Slovenske demokratske zveze (SDZ), pa ne. Omenjeni lokalni odbor je bil sicer v primerjavi s celotno stranko zelo minorna zadeva. Pobudo socialistov je zavrnil takratni izvršni svet (takratno poimenovanje za vlado RS, op. n.), sama skupščina pa o njej ni odločala, saj sploh niso glasovali o njej.

Oktobra 1990 večina strank in poslancev z Demosom vred torej še vedno stavi na konfederalno Jugoslavijo?
Vrh politike zagotovo, na neki način, ker je to predlog Slovenije in Hrvaške, morajo vztrajati pri konfederaciji. Glede samih delegatov bi pa rekel, da so tisti, ki so pripadali največji opozicijski Stranki demokratične prenove (SDP), to, kar je kasneje rezultiralo v današnjih Socialnih demokratih (SD), bili najbolj iskreno za konfederalno opcijo ohranitve Jugoslavije. Konec oktobra je bil hitro tu, potem pa se je že zgodil tisti znani sestanek oz. seminar poslanskega kluba, kot se je formalno imenoval, v Poljčah 9. novembra, na katerem so se v Demosu odločili za plebiscit. Toliko delegatov se najbrž ne bi dalo tako na hitro prepričati, če intimno ne bi pravzaprav bili za plebiscit in Demosova plebiscitarna pobuda, ki je rezultirala v plebiscitu 23. decembra, je izhajala od tam. Sama ideja za plebiscit je znotraj Demosa glede na spomine Petra Jambreka, Toneta Jerovška in Tineta Hribarja, ki so vsi na neki točki sodelovali pri nastanku ideje, nastala okoli 29. oktobra, ko je plebiscit predlagal prav Jambrek. Sledila so dogovarjanja med Jambrekom in morda Jerovškom z Jožetom Pučnikom, vodjo Demosa, in Francetom Zagožnom, ki je bil vodja Demosovega poslanskega kluba v skupščini, kako vse skupaj izpeljati, kako predstaviti idejo drugim v Demosu. Zanimivo je bilo analizirati, kako je nastala Demosova pobuda in potem dogajanje vse do sestanka v Poljčah. Dogajanje je glede na pomanjkanje gradiva res težko rekonstruirati, še največ lahko razberemo iz spominov akterjev, a težava nastopi, ker kar nekaj zadev, ki so zapisane v različnih spominih, ne gre najbolje skupaj. Da bi s pomočjo spominov nekaj fiksno potrdili, je bolj izjema kot pravilo. Dejstvo je, da je glavni protagonist formiranja ideje Jambrek, kar mu priznavajo tudi drugi akterji, potem pa je tu še pravnik Tone Jerovšek, ki je z Jambrekom tesno sodeloval, pa tudi Jože Pučnik, Franc Zagožen in Tine Hribar so bili zraven in so bili z idejo pobliže seznanjeni že pred Poljčami.

Je šlo do določene mere tudi za politični prestiž, ko so zavrnili idejo opozicijskih socialistov, potem pa so zgolj mesec dni kasneje, s plebiscitarno idejo prišli na plan sami?
Ta pomislek je zagotovo na mestu, da je prestiž igral svojo vlogo. Če se naslonim na teoretične koncepte, danski politolog Matt Qvortrup je glede plebiscitov zapisal, da do tovrstnih glasovanj po navadi pride takrat, ko se oblast znajde v krizi, hkrati pa se zavzema za reševanje nekega problema, česar si tudi prebivalstvo želi, potem obstaja večja verjetnost, da se bo plebiscit zgodil. Na tak način si torej oblast želi povečati podporo pri ljudeh. Takrat Demos ni bil najbolje navznoter konsolidiran, imeli so nekaj lastnih problemov. Tudi nekateri odzivi iz drugih delov Jugoslavije, konkretno srbski časopis Borba, je npr. pisal, da je Demos v prvi vrsti predlagal plebiscit zato, da strne lastne vrste v najsevernejši jugoslovanski republiki. Je pa dejstvo, da je javnomnenjska podpora Demosu v zadnjih mesecih, preden je podal pobudo o izvedbi plebiscita, padala.

Pri svojem delu ste se med drugim zakopali v Arhiv RS, kakšno vse gradivo se skriva tam in koliko ga je?
V Arhivu Republike Slovenije (ARS) je poseben fond, ki je posvečen plebiscitu (ARS, SI AS 1910, Zbirka plebiscit 1990). V njem se skrivajo npr. pravila za izvedbo plebiscita. Organizacijo plebiscita je prevzela Republiška volilna komisija. Večina gradiva v tem fondu predstavljajo zapisniki volilnih odborov z dne 23. decembra, torej poročila o izvedbi glasovanja. Zanimivo je, kako so računali, kako so se večkrat zmotili pri računanju odstotkov. Ampak da ne bo nesporazuma, končne številke 100-odstotno držijo, probleme so imeli zgolj z računanjem odstotkov. Zanimivi so tudi komentarji občinskih komisij. Na enem izmed volišč Občine Šmarje pri Jelšah je tako predstavnika občinske volilne komisije zmotila slika Josipa Broza Tita, ki je visela na steni volišča. Nadalje so v ARS-u pomembni arhivski fondi posameznikov, ki so bili vpleteni v takratno dogajanje, zlasti gradivo v fondu Petra Jambreka, pa tudi Dimitrija Rupla in Ivana Omana. V Jambrekovem fondu je zanimivo zlasti gradivo o tem, kako je Demos gledal na slovensko samostojnost in možnost izvedbe referenduma pri zagotovitvi tega cilja, tudi o nastanku Demosove plebiscitne pobude. V Ruplovem fondu pa na primer najdemo, kako je s pomočjo rezultatov plebiscita slovenska oblast v letu 1991 argumentirala željo po mednarodnem priznanju Slovenije. Nekaj gradiva je še v nekaterih drugih fondih, a je tega relativno malo. Nekateri fondi pa še niso dostopni javnosti, recimo gradivo Demosove vlade raziskovalcem še vedno ni dostopno. Omenil bi, da tudi dostopno gradivo, ki sem ga gledal, ni prosto dostopno, pač pa je treba pridobiti predhodno dovoljenje. Izpolni se vloga za izjemni dostop do arhivskega gradiva v skladu s 66. členom Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA), ki se naslovi na ARS in potem komisija odloči, ali je posamezniku omogočen vpogled ali ne.

Običajno so dokumenti nedostopni 30 let, zakaj gradivo Demosove vlade še vedno ni dostopno?
Glede na ZVDAGA gradivo v arhivih, ki vsebuje kakšne tajne podatke ali pa bi informacije iz gradiva lahko povzročile škodljive posledice za varnost države ali za posameznike, postane dostopno za uporabo praviloma 40 let po njegovem nastanku. V fondu so očitno zelo zaupne informacije, ki so pomembne za državo ali določene osebe. Po navadi so dokumenti res deklasificirani po 30 letih, razen v posebnih primerih, ko je to obdobje daljše.

Kje se še skrivajo pomembni viri za preučevanje plebiscitarnega dogajanja? Verjetno bi bilo zanimivo pogledati tudi v arhiv v Beogradu?
Zagotovo, mislim, da bi bila poglobljena raziskava, kako so v drugih jugoslovanskih republikah spremljali dogajanje v zvezi s plebiscitom in kako so o njem razpravljali zvezni organi, koristna. Načrtoval sem, da bi v okviru disertacije obdelal tudi ta vidik, a potem mi je zaradi velike količine gradiva in obsežnosti zastavljene teme kmalu postalo jasno, da bo to moralo počakati na potencialno raziskavo v prihodnje. Dobrodošlo bi se bilo odpraviti tudi v beograjske arhive, upam, da mi v prihodnosti to uspe. Imamo tudi nekaj objavljenih dokumentov, opozoril bi na tri knjige dokumentov, ki jih je objavil zgodovinar Božo Repe v letih 2002, 2003 in 2004. Pomembni za raziskovanje so tudi dnevniki in spomini akterjev jeseni 1990 npr. Petra Jambreka, Tineta Hribarja, Toneta Jerovška (gre za zapis v znanstveni reviji Studia Historica Slovenica), pa Janeza Drnovška, Janeza Janše, Viktorja Žaklja (predsednika Socialistične stranke Slovenije) itd. Tudi na jugoslovanski ravni imamo na voljo številne zapise akterjev, na primer takratnega predsednika zveznega predsedstva Borisava Jovića ali zveznega sekretarja za ljudsko obrambo Veljka Kadijevića. Nujno je v roke treba vzeti tudi takratno časopisje in pri tem ne smemo gledati zgolj političnih novic na prvih straneh. Na mnenjskih straneh, v pismih bralcev lahko začutimo utrip prebivalcev, objavljene so bile tudi številne javnomnenjske ankete glede podpore osamosvojitvi Slovenije.

Ste med kopanjem po arhivu odkrili za zgodovino Slovenije kakšen pomemben ali pa zanimiv dokument, ki do zdaj še ni bil znan javnosti?
Izpostavil bi nekaj informacij iz dokumentov, povezanih s prisotnostjo mednarodnih opazovalcev na plebiscitu. Ti so bili v Republiki Sloveniji na dan glasovanja. Daleč največ jih je bilo iz Avstrije, nekaj iz Italije, tudi predstavnik evropskega parlamenta in en opazovalec iz Združenih držav Amerike (ZDA). Prav v zvezi s predstavnikom iz ZDA bi opisal zanimivo epizodo, v kateri je Thomas oziroma Tomaž Lovše, ki je bil takrat v ZDA in je deloval nekoliko na lastno pest, poskušal v Slovenijo kot opazovalce privabiti vidne ameriške politike. Dokument sem našel v fondu Dimitrija Rupla v ARS-u, gre za Lovšetovo pismo Ruplu, v katerem sporoča, da je poslal vabila nekdanjemu predsedniku Ronaldu Reaganu, trem senatorjem in tudi nekaterim intelektualcem. Žal pismo nima datacije, tako da ne vemo, kdaj točno oz. na kateri točki priprav na plebiscit je bilo poslano. Lovše še piše, da mu Reagan še ni odgovoril, da pa sta dva ameriška senatorja že izrazila pripravljenost priti v Slovenijo, če bi bil plebiscit 22. decembra, ne pa, če bo izveden dan kasneje zaradi bližajočega se božiča. V pismu razmišlja, da bi, če Reagana ne bo, namesto njega povabil nekdanjega državnega sekretarja Henryja Kissingerja ali pa še enega senatorja, pri čemer je konkretno omenil Joeja Bidna (aktualni predsednik ZDA, op. n.). Lovše si je torej zastavil visokoleteče cilje, glede na ameriško politiko, ki je želela ohraniti enotno Jugoslavijo, iluzorne. Že 15. novembra je pisal tudi ameriškemu senatorju Richardu Lugarju oz. točneje enemu od njegovih sodelavcev in ga povabil na plebiscit ter obljubil, da bosta formalno vabilo poslala Kučan in Peterle. Lovše je s pošiljanjem tega vabila močno prehiteval tok dogajanja v Sloveniji, saj 15. novembra ni bil sprejet še niti osnutek zakona o plebiscitu, kaj šele sam zakon, poleg tega takratna opozicija v slovenski skupščini še ni bila čisto pomirjena zaradi načina, kako je Demos predstavil svojo plebiscitno pobudo. Zakon o plebiscitu je bil nato sprejet 6. decembra. Rupel je, kot je razvidno iz gradiva v ARS-u, potem 11. decembra res poslal vabilo senatorju Lugarju, naj se udeleži plebiscita kot opazovalec. Odgovora ni bilo, najbrž je vabilo ostalo v kakšnem predalu. Rupel je povabil tudi profesorja Arija Motzkina, s katerim je imel Lovše dobre odnose, in ta se je potem kot edini opazovalec iz ZDA udeležil glasovanja.

Trenutni predsednik ZDA Joe Biden torej ni utegnil?
Biden je bil iluzorna rezerva, to je bila visokoleteča ideja tega Lovšeta. Če Reagan ne bi imel časa, bi lahko prišel Kissinger ali pa Biden. Lahko se samo nasmejimo ob vseh teh pobožnih željah, to je bilo čisto nerealno lobiranje.

Lahko omenite tri neznane ali pa manj znane zanimivosti okoli plebiscitarnega dogajanja?
Najprej bi omenil način računanja rezultata. Glede na zakon o plebiscitu naj bi se na vprašanje "Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?" ogovarjalo za 'da' ali 'ne'. Odgovor 'da' je moralo obkrožiti več kot polovica vseh volilnih upravičencev, da je bila odločitev za samostojnost izglasovana. Kako so določili oziroma izračunali glasovalne upravičence, kako so dobili številko? Vzeli so prebivalce Republike Slovenije, ki so bili vpisani v volilne imenike, to so ugotovile in določile volilne komisije, potem so pa k tej številki prišteli še tiste, ki so na plebiscitu glasovali s potrdilom, v tem primeru je šlo za zdomce ali izseljence, ki so prišli v Slovenijo na plebiscit iz tujine. Odšteli pa so vse tiste, ki so bili v volilnih imenikih, a so imeli dokazilo, da so bili na dan plebiscita bodisi v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA) ali na delu ali študiju v tujini. Zdomcev in izseljencev, ki so 23. decembra prišli v Slovenijo na plebiscit, je bilo na glasovanju zanemarljivo malo – s potrdili je glasovalo 2.434 oseb. Po drugi strani pa je bilo zaradi dela ali študija v tujini ali zaradi služenja v JLA odsotnih 42.274 oseb in se se tudi odštele pri računanju števila volilnih upravičencev.

Naslednjo zanimivost bi potegnil iz časa tik pred glasovanjem o zakonu o plebiscitu. Novinar časopisa Delo Boris Jež je napisal pismo v imenu domnevno obstoječe plebiscitne komisije, ki naj bi delovala v okviru Republiškega komiteja za informiranje. Pismo je 2. decembra naslovil na glavne urednike vseh treh osrednjih slovenskih dnevnikov. V njem je pozval, naj se vsi slovenski dnevniki držijo skupnih okvirnih pravil pri spremljanju plebiscitne kampanje. Izogibati bi se bilo treba širjenju kakršne koli bojazni med ljudmi glede potencialne osamosvojitve Slovenije, izogibati alarmantnim novicam ter na drugi strani v medijih načrtno spodbujati pogum in samozavest. Jež je pozval tudi, da je treba objektivno prikazovati posledice nadaljnjega bivanja v Jugoslaviji in posledice odhoda iz nje. Izjave tujih politikov, ki bi nastopali proti osamosvojitvi Slovenije, bi bilo treba objavljati zelo selektivno, izjave tujih politikov, ki so bili slovenski samostojnosti naklonjeni, pa bi bilo treba izpostavljati in poudarjati. Izpostaviti bi bilo treba tudi dejstvo, da glasovanje pomeni določeno tveganje za prihodnost Slovenije, a da bo to tveganje enkrat treba sprejeti. Del opozicije v skupščini in del slovenske javnosti sta pismo ostro obsodila, saj ga na neki način gotovo lahko razumemo kot predlog vsaj delne cenzure pri poročanju. Trije delegati Stranke demokratične prenove (SDP) so javno vprašali izvršni svet (takratna Peterletova vlada, op. n.) ali ima prste vmes pri tem pismu? Ve zanj? Ga je morda sugeriral sam izvršni svet? Iz izvršnega sveta so delegatom odgovorili, da ne vedo nič niti o obstoju komisije niti o pismu. Predsednik Republiškega komiteja za informiranje Stane Stanič je v zvezi s pismom nekaj dni po njegovem nastanku dejal, da je izvršni svet vedel za neformalni sestanek, ki je potekal konec novembra in na katerem naj bi govorili tudi o Ježevem pismu. Zbrala se je skupina strokovnjakov, ki je preučevala možnosti plebiscitne propagande. Niso diskutirali le o Ježevem pismu, ampak tudi o drugih možnostih. Pismo Borisa Ježa je javno objavil Neodvisni Dnevnik in Stanič je kritiziral glavnega urednika, češ da ne bi smel pisma kazati javnosti.

Kot tretjo zanimivost pa bi omenil kraj Štrigova na Hrvaškem, ki leži ob meji s Slovenijo. Štrigova je bila pred 2. svetovno vojno del Dravske banovine, po vojni pa je prešla v sklop Ljudske republike Hrvaške. Veliko Štrigovčanov je bilo leta 1990 zaposlenih v Republiki Sloveniji in jih je bilo strah, kaj bo z njihovo zaposlitvijo, če se Slovenija osamosvoji. V Štrigovi so se tako v tem času začela pojavljati bolj in manj glasna mnenja, da naj se krajani na posebnem plebiscitu odločijo glede potencialne priključitve k Sloveniji. Ideja je bila tudi, da bi Štrigovčani glasovali na slovenskem plebiscitu. Sredi decembra so v vasi pripravili javno razpravo na to temo, a na koncu s priključitvijo k Sloveniji razumljivo ni bilo nič. Rupel je govoril, da nacionalni spor s Hrvaško ni v slovenskem interesu. Slovenija in Hrvaška sta bili na neki način na jugoslovanski ravni v koaliciji. Problem bi bil tudi v tem, da bi prišlo do spreminjanja republiških meja v Jugoslaviji in potem bi Srbija dobila argument za svoje težnje po spreminjanju meja. Zanimiva zgodba, ki se je v času po sprejemu zakona o plebiscitu, a pred dnevom glasovanja pojavila, a se je tudi hitro pomirila.

Zakaj so za dan glasovanja izbrali prav 23. december 1990, tik pred božičem?
Znana je Pučnikova argumentacija, da je predbožični čas čas, ko gredo prebivalci iz južnih jugoslovanskih republik domov, slovenski gasterbajterji pa se vrnejo v Slovenijo. Premišljevanj okoli datuma za izvedbo plebiscita je bilo več, ena možnost je bil 23. december in potem čas vse do konca januarja. Časovno gledano kasnejšo izvedbo plebiscita sta zagovarjala zlasti del opozicije in Kučan, in sicer zaradi konsolidiranja republiških oblasti po Jugoslaviji, kjer so jeseni 1990 potekale volitve, da bi slovenske oblasti lahko imele z novimi sogovorci, ki bi prišli v republikah na oblast, pogovore o prihodnji ureditvi Jugoslavije. Če bi bili ti pogovori neuspešni, bi se potem iskale druge možnosti. Glede samega datuma je opozicija tu Demosu nekoliko popustila, nekih hudih polemik ni bilo. Dosti hujša polemika se je vnela v zvezi s potrebnim kvorumom za uspeh plebiscita. Torej koliko volilnih upravičencev mora glasovati za osamosvojitev.

Kaj se je dogajalo v zvezi s kvorumom?
Na koncu je bilo sprejeto, da mora za uspeh plebiscita za slovensko samostojnost glasovati večina vseh volilnih upravičencev. To je sprva zagovarjala opozicija, nato pa je nekje v fazi pogajanj na ta vlak skočil tudi predsednik Kučan, pa tudi izvršni svet. Velik del Demosa je bil sicer sprva naklonjen ideji, da bo zadosti že, če za osamosvojitev glasuje večina tistih, ki se glasovanja udeleži. Na mizi je bilo tudi cel kup vmesnih kompromisnih predlogov. Eden takšnih je na primer bil, da mora na volišča priti več kot polovica volilnih upravičencev, večina teh pa mora pritrditi slovenski samostojnosti. Kombinacij je bilo veliko, 4. decembra so na ustavni komisiji, ki je delovala v okviru slovenske skupščine, sprejeli ravno to opcijo. To bi lahko pomenilo, da bi dobrih 25 odstotkov slovenskih volilnih upravičencev izrazilo željo po osamosvojitvi in plebiscit bi uspel, kar pa bi bilo relativno malo za legitimnost odločitve. Omenjeni kvorum je najbolj razdvajal slovensko politiko v tem času.

Je bil kvorum jabolko spora, ker so bili v delu politike prisotni strahovi, da plebiscit ne bi uspel?
Da, v delu Demosa je bil v času do sprejema zakona o plebiscitu strah vsaj nekoliko prisoten. Nižji kvorum so argumentirali z besedami, da nima smisla, da si slovenska politika sama otežuje pot do cilja. Po drugi strani izjemno visoko postavljen kvorum daje večjo legitimnost odločitvi naroda. S približevanjem dneva glasovanja so ugotovitve javnomnenjskih anket kazale veliko podporo udeležbi in samemu plebiscitu, tako da je strah pojenjal, samozavest med politiki pa je rasla. Zakon o plebiscitu je omogočal tako povsem samostojno Slovenijo kot tudi njeno konfederalno povezavo z drugimi republikami Jugoslavije. V bistvu so glede na zakon o plebiscitu slovenske oblasti morale dati na mizo konfederalno ponudbo drugim republikam, a ker ni bilo pozitivnih reakcij, zlasti iz Srbije in Črne Gore, je leta 1991 slovenski oblasti postalo jasno, da je edina rešitev popolnoma samostojna Slovenija.

O politiki sva že precej povedala, kakšen pa je bil 'duh časa' v civilni družbi?
Glede splošnega duha v družbi sem se v raziskavi osredotočil na ankete javnega mnenja o slovenski samostojnosti, plebiscitu, pa tudi na mnenjske strani v dnevnem časopisju (pisma bralcev), razmišljanja nekaterih intelektualcev, ki so bili do samostojnosti skeptični, takšno razpoloženje je bilo tudi v delu prebivalcev Slovenije iz drugih republik. Zanimiv podatek prinaša raziskava Slovensko javno mnenje, ki se je izvajala praviloma enkrat letno. V njej so recimo v letih 1987, 1988 in 1989 ljudem zastavili isto vprašanje v zvezi s prihodnostjo Slovenije. Vzorec je zajemal malo več kot 2000 ljudi. Če je leta 1987 53 odstotkov prebivalcev menilo, da bi se Sloveniji odprle nove možnosti, če ne bi bila več del Jugoslavije, je leto kasneje ta odstotek narasel na 57,8 odstotka, leta 1989 pa je bilo takšnega mnenja že 70,6 odstotka prebivalcev.

Če se osredotočimo na jesen leta 1990, je podpora spremembi Jugoslavije, bodisi za konfederacijo ali popolnoma samostojno Slovenijo, naraščala. Od sprejema zakona o plebiscitu do samega dneva glasovanja 23. decembra se v anketah, ki jih je izvedel Delo-Stik, vidi ta porast. Tako je v anketi, ki je bila izvedena 5. decembra, plebiscit podpiralo 65 odstotkov ljudi, 19. decembra pa že 87,2 odstotka. Če pogledamo končni plebiscitarni rezultat, vidimo, da je 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev glasovalo za samostojno Slovenijo, kar pomeni, da se je podpora v 14 dneh dvignila za 22 odstotkov, kar je veliko za tako kratek čas. Ta podatek nam govori, da je bila plebiscitarna kampanja izjemno uspešna.

Mogoče za konec še praznična misel ob 34-letnici za Slovenijo prelomne odločitve?
Strinjal bi se z mislijo Franceta Bučarja, da je bila po aprilskih volitvah leta 1990 oblast v Sloveniji koristno razdeljena na tiste, ki so pritiskali na plin osamosvojitve, in tiste, ki so pritiskali na zavoro. V takratnih okoliščinah je bilo treba sprejemati hitre in odločne odločitve, ne pa tudi zaletavih. Glede na to, da se trenutno v svetu dogajajo večje spremembe, za kako velike gre, bo pokazal šele čas, si želim, da bi bila tudi v prihodnosti slovenska politika sposobna sprejemati hitre in odločne poteze, ne pa tudi zaletavih.