Ministrstvo za okolje vztraja pri sistemu licenc, ki je lani po številnih kritikah neslavno končal svojo zakonodajno pot. Foto: Dani Modrej
Ministrstvo za okolje vztraja pri sistemu licenc, ki je lani po številnih kritikah neslavno končal svojo zakonodajno pot. Foto: Dani Modrej

Po predlogu, ki ga neuradno pripravljajo nekateri koncesionarji, bi dimnikarske storitve razdelili na kategorijo storitev v javnem interesu in tržni del storitev. Storitve v javnem interesu bi lahko opravljali le izvajalci z javnim pooblastilom na določenem območju. Med te storitve pa spadajo pregledi naprav, meritve plinov in vodenje evidenc. Samo čiščenje dimnikov pa bi bilo uvrščeno v tržni del dejavnosti.

Dimnik
Čiščenje saj je za izvajalca manj privlačno delo od opravljanja meritev in pregledov. Foto: Dani Modrej

Ministrstvo za okolje in prostor sicer ne odstopa od svojega predloga zakona o dimnikarskih storitvah, po katerem bi bile dimnikarske storitve za uporabnike še vedno obvezne, bi pa lahko uporabniki sami izbrali dimnikarja. Podoben predlog so na ministrstvu lani sicer že pripravili, a je naletel na številne kritike, zlasti pri vladni službi za zakonodajo, ki je predlogu očitala vrsto pravnih pomanjkljivosti. Po teh očitkih je ministrstvo položaj reševalo s podaljšanjem koncesijskega sistema kljub predhodnim zagotovilom, da tega ne namerava storiti.

Ministrstvo še drugič: Koncesij ne bo več
Z novim predlogom, ki je včeraj končal medresorsko usklajevanje, so na ministrstvu precej bolj optimistični, tako pričakujejo, da bo vlada njihov predlog sprejela v mesecu dni, preden bo predlog predala državnemu zboru v redni postopek, tako da bo zakon po pričakovanjih ministrstva sprejet oktobra 2016. Na ministrstvu obenem zagotavljajo, tako kot so to zagotavljali tudi lani, da se sedanji koncesijski sistem ne bo več podaljševal.

Kljub optimizmu ministrstva pa ostaja odprto vprašanje, ali je letošnji predlog zakona o dimnikarskih storitvah odpravil vse pravne pomanjkljivosti, ki jih je vladna služba za zakonodajo navedla pri lanskem predlogu. Odprto vprašanje ostaja namreč, ali je dimnikarska storitev lahko obvezna za uporabnike, če obenem ni urejena v okviru javne gospodarske službe. To pa se lahko izvajajo le v z zakonom določenih oblikah, kot je, denimo, koncesija ali javno podjetje, česar pa predlog zakona o dimnikarskih storitev ne določa. Na ministrstvu so nam odgovorili, da na odziv vladne službe za zakonodajo še čakajo.

Bo politika tokrat naklonjena licencam?
O končni usodi predloga zakona o dimnikarskih storitvah pa ne bo odločala vladna služba za zakonodajo, temveč poslanci. Ti so lani že pokazali naklonjenost koncesijskemu sistemu, ki so ga ob koncu leta podaljšali še za eno leto. Za podaljšanje koncesijskega sistema so takrat poleg koalicijskih poslancev glasovali še poslanci Združene levice.

Negotova usoda zakona o dimnikarskih storitvah obstoječim koncesionarjem odpira nove možnosti, kot je znano, so koncesionarji, ki obvladujejo več koncesijskih območij, do predloga ministrstva o uvedbi licenčnega sistema in proste izbire dimnikarja zelo zadržani. Med javno obravnavo predloga so sicer, po navedbah ministrstva, koncesionarji vložili pripombe, ki so se večinoma nanašale na podaljševanje prehodnega obdobja.

Koncesionarji bi si sistem postavili sami
V tem času pa so se nekateri koncesionarji po naših neuradnih informacijah lotili priprave svojega predloga ureditve dimnikarske dejavnosti, ki bi lahko nadomestil licence, če zanje ne bo politične podpore. Po njihovem predlogu bi dimnikarske storitve razdelili na kategorijo storitev v javnem interesu in tržni del storitev. Storitve v javnem interesu bi lahko opravljali le izvajalci z javnim pooblastilom na določenem območju. Med te storitve spadajo pregledi naprav, meritve plinov in vodenje evidenc. Samo čiščenje dimnikov bi bilo uvrščeno v tržni del dejavnosti, kjer bi jih lahko opravljali izvajalci z dovoljenjem, vendar pod nadzorom pooblaščenca za storitve v javnem interesu.

V praksi bi po tem predlogu sedanji najmočnejši koncesionarji zadržali izvajanje obveznih storitev po državi in opravljali obvezne preglede in meritve, medtem ko bi bilo sámo čiščenje saj prepuščeno manjšim dimnikarskim službam na trgu. A predlog gre še korak dlje, saj pooblaščenci za izvajanje storitev v javnem interesu (pregledov in meritev) ne bi bili več podrejeni neposredno ministrstvu za okolje in prostor, temveč bi za nadzor nad njimi skrbel poseben odbor za strokovno-tehnična vprašanja.

Nadzor: Vrana vrani ...
Odbor bi sicer ustanovili komisija za dimnikarsko dejavnost pri Gospodarski zbornici Slovenije in sekcija dimnikarjev pri Obrtni zbornici Slovenije skupaj z ministrstvom za okolje in prostor. Odbor bi imel v pristojnosti strokovni nadzor nad javnimi pooblaščenci za izvajanje dimnikarskih storitev. Ministrstvo pa bi po izvedenem strokovnem nadzoru le še izrekalo ukrepe. Ob tem lahko navedemo podatek, da je trenutni predsednik komisije za dimnikarsko dejavnost pri gospodarski zbornici direktor dimnikarskega podjetja, za katerega je prvostopenjsko sodišče, potem ko se je zaradi neustrezne kurilne naprave zastrupila celotna družina, odločilo, da je kriv povzročitve splošne nevarnosti. Sodba sicer še ni pravnomočna.

Da je bil pomanjkljiv nadzor nad koncesionarji v preteklosti pereča težava, pričajo tudi številni pozivi opeharjenih delavcev ministrstvu, saj so nekateri koncesionarji zanemarjali plačevanje prispevkov, kopičili davčne dolgove in verižili podjetja brez sankcij ministrstva. Tega početja svojih kolegov, na katero je ne nazadnje zaman opozarjalo tudi Računsko sodišče, pa niso obsodili niti preostali koncesionarji.

Po predlogu, ki ga neuradno pripravljajo nekateri koncesionarji, bi dimnikarske storitve razdelili na kategorijo storitev v javnem interesu in tržni del storitev. Storitve v javnem interesu bi lahko opravljali le izvajalci z javnim pooblastilom na določenem območju. Med te storitve pa spadajo pregledi naprav, meritve plinov in vodenje evidenc. Samo čiščenje dimnikov pa bi bilo uvrščeno v tržni del dejavnosti.