Redna profesorica na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru Martina Bavec je v pogovoru za MMC ob robu posveta o ekološkem kmetovanju, ki sta ga pripravili ministrstvo za kmetijstvo, gospodarstvo in prehrano ter Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije (KGZS), poudarila preprost francoski slogan, kjer ekološko kmetijstvo naravnost 'cveti', ki bi ga bilo vredno posnemati, in sicer BIO + lokalno = idealno!. Državni program razvoja podeželja do leta 2020 je v tem pogledu podhranjen oz. premalo ambiciozen, je dodala.

Prepričana je namreč, da je po lokalno ekološko pridelani hrani več kot dovolj povpraševanja, a nekega pametnega skupnega nastopa slovenskih proizvajalcev na trgu ni. Gre za nekakšno že 20 let trajajočo sistemsko anomalijo, je še opozorila in ob tem navedla primer ekološko pridelanega mleka, ki ga odkupujejo po 'navadni' ceni ter zlivajo v cisterne skupaj s preostalim 'navadnim' mlekom, namesto da bi ga tržili posebej.

Več preberite v intervjuju spodaj.

Mogoče bi se za začetek dotaknila dvomov med ljudmi, in sicer ali je bio- in ekohrana res kaj boljša od tiste "navadne"?
To je ena izmed razširjenih zablod oziroma stereotipov, ki je prisoten pri marsikom. Treba je poudariti, da je ekološko kmetijstvo edini način kmetijske pridelave, ki je zelo natančno definiran in reguliran z enotno evropsko zakonodajo, ki ekološkim kmetom predpisuje številne omejitve. V ozadju poteka nadzor v obliki kontrole certifikacijskih organov, ki jih nadzira nacionalni kontrolni organ, tega pa Bruselj. Tako da je višja kakovost ekoloških kmetijskih izdelkov nadzirana na kar treh ravneh, rezultati številnih raziskav pa to potrjujejo.

Ekološko živilo je od tri- do petkrat manj obremenjeno z ostanki pesticidov, vsebuje za 40 odstotkov manj težkih kovin, na primer kadmija. Na drugi strani ima takšno živilo v povprečju od 38 do 60 odstotkov več antioksidantov, torej bioaktivnih komponent, ki so v hrani, ki ni pridelana s pomočjo agrokemije na hiter način. Antioksidanti so pomembni za nevtralizacijo prostih radikalov v naših celicah. Povezava med kakovostjo in lastnostmi ekološke hrane in zdravjem ljudi je dokazana.

Ekoparadižnik z lastnega vrta ali pa balkona - v primeru vse popularnejšega urbanega vrtnarjenja - je vedno boljši kot tisti iz trgovine …
To je ta najosnovnejša in očitna razlika, ki nastane deloma tudi zaradi svežine in kratke transportne poti ter seveda zaradi načina pridelave. V Sloveniji smo izjemno naklonjeni lastnemu vrtnarjenju, po kriznem letu 2008 pa je še pridobilo popularnost. Prav bi bilo, da bi vsi, ki imajo kakršno koli lastno pridelavo, upoštevali pravila ekološkega kmetovanja, tudi tisti, ki se ukvarjajo z "urbanim" vrtičkarstvom.

Na drugi strani se vedno bolj pojavlja intenzivno kmetijstvo s hidroponsko vzgojo, kar je daleč od pravil ekološkega kmetijstva. Takšen pridelek ima povsem drugačne notranje lastnosti, saj je rastlina, ki je zrasla v vodnem mediju zgolj z dodanim raztopljenim gnojilom na mikroravni bistveno osiromašena.

Je po vašem mnenju nadzor nad kakovostjo uvožene ekohrane z drugih koncev sveta zadovoljiv?
Evropska unija ima mehanizme za nadzor - bodisi morajo biti tuji pridelovalci potrjeni od evropskih certifikacijskih organov bodisi gre zadeva po protokolu priznavanja ekvivalence ekološkega kmetovanja v posamični državi. Švica na primer ni članica EU-ja, a lahko vsi njeni ekološki izdelki pridejo na naš trg brez omejitev, ker ima na določenih področjih Švica še ostrejšo zakonodajo kot EU. Kakšna druga država, na primer Kanada ali ZDA, pa ima lahko odstopanja od evropskih standardov in za takšne primere je treba presoditi ekvivalenco ekološkega kmetovanja. Še veliko več dvomov se pojavlja pri uvozu iz Kitajske itd.

Sama nisem preveč naklonjena mednarodni trgovini z ekoizdelki, namreč, bistvo ekološke pridelave hrane mora biti pridelati večino vsaj osnovnih kmetijskih pridelkov, kot so krompir, mleko, meso, jajca, zelenjava, sadje itd. lokalno. Tudi pri nas v Sloveniji bi morali, kot so to naredili v Franciji, kjer ekološko kmetijstvo cveti, združiti slogan: Bio + lokalno = idealno!. Lokalno pridelana hrana pomeni delovna mesta v regiji in razvoj podeželja.

Na drugi strani pa je res, da obstaja cela vrsta sadežev in zelenjave, ki pri nas ne uspevajo, zato ne vidim razloga, da ne bi uvozili ekoloških banan, citrusov, kave, kakava itd. Bazične ekološke pridelke pa bi morali pridelati sami. Navedem lahko primer ekološko pridelanega mleka, ki ga še danes po 20 letih ne odkupijo ločeno in iz njega ne naredijo prepoznavnih domačih ekoloških proizvodov na trgu.

Kam gre torej slovensko ekološko mleko?
Večina mleka in mlečnih proizvodov, ki jih ta hip pri nas popijemo, prihaja iz uvoza, predvsem iz Avstrije. Slovensko ekološko mleko pa večinoma zlijejo v preostalo slovensko mleko in tako se izgubi sledljivost, naša država pa se hkrati zelo trudi slovenskemu mleku omogočiti izvozne trge, tudi na Kitajsko. Obstaja ena sama mlekarna, Krepko, ki ločeno odkupuje slovensko ekološko mleko. Ta sistemska anomalija se vleče že 20 let.

Tudi drugih slovenskih ekoloških pridelkov na policah trgovin ni veliko, zakaj?
Glavna težava je, da ni tržne povezanosti ekoloških proizvajalcev, ki si ne morejo privoščiti nakupa dražjega semena, plačati certifikacijskega organa, potem pa pridelkov prodati po konvencionalni odkupni ceni, kot je primer z mlekom. To je od kmetov nemogoče pričakovati in tako jim ostane zgolj neposredna prodaja. V Sloveniji je medtem ogromno organizacij, kot so zadruge in razne kooperative, ki se profesionalno ukvarjajo s trženjem in organiziranjem, a sektorja ekološko kmetijstvo sploh še niso prepoznale in ga še vedno obravnavajo kot obrobni nišni sektor. Ekološka živila so medtem v razvitih evropskih državah, sploh na zahodu, trend že zadnjih 30 let.

Druga anomalija pa je, da imamo trenutno za ekološko kmetovanje specializirane zgolj tri kmetijske svetovalce, ki svetujejo kar okoli 3.500 kmetijam. Strategija razvoja slovenskega podeželja do 2020 je z 12 odstotki površin in pet tisoč ekoloških kmetij prav tako zastavljena preveč neambiciozno. Naš cilj je v odstotkih površin za pol manjši od avstrijske trenutne realizacije, zato se ni treba čuditi, zakaj je toliko avstrijskih ekoloških pridelkov v slovenskih trgovinah, ki so prav tako avstrijske, kot sta Hofer in Spar.

Lahko ekološko kmetijstvo postane slovenska tržna niša za prihodnost?
Absolutno! Slovenija ima 85 odstotkov zemljišč z omejevalnimi dejavniki, 17 odstotkov ozemlja pokrivajo vodovarstvena območja in 37 odstotkov je varstvenih območij v okviru evropskega projekta Natura 2000. Povprečna velikost kmetije pa je zgolj 6,8 hektarja. Kako naj bomo konkurenčni v primerjavi z madžarsko ravnico? Ali pa ravnicami v ZDA in njihovo hrano, ki bi z uveljavitvijo trgovinskega sporazuma TTIP prišla na naš trg, upam, da podpisa ne bo, ker bi to bil pokop za majhne evropske kmetije.

Ekološka pridelava je edina alternativa, saj ekološka živila prinašajo višjo dodano vrednost, z njimi pa bi lahko zadostili naraščajočim evropskim in svetovnim potrebam po takšnih živilih. Če ne moremo prodati doma, je do Münchna na Bavarskem v Nemčiji zgolj šest ur vožnje. Tam je 'grozljiv' trg za ekološke proizvode in Bavarska ima namen do leta 2020 podvojiti površine, namenjene ekološkemu kmetijstvu.

Preusmeritev v ekološko kmetijstvo sicer na majhni kmetiji sama po sebi ne bo uspešna. Treba je spremeniti tudi koncept trženja, od prodaje prek velikih sistemov k neposredni prodaji, potem usmeritev k predelavi pridelkov v končne izdelke. Če ti zraste pšenica, jo zmelješ v moko, spečeš kruh in vložiš več ur dela. Morda uvedeš še kakšno drugo dopolnilno dejavnost in v tem smislu se da na tej majhni povprečni ekološki slovenski kmetiji nekaj iztržiti.

Je ekološko pridelana samooskrba s hrano sploh mogoča?
Če pogledamo vso hrano na svetu, ki je pridelana brez agrokemije, je to večina hrane za prehrano prebivalstva sveta. Na malih kmetijah za lastno oskrbo je pridelane kar 80 odstotkov svetovne hrane, na industrijske velike kmetijske obrate po podatkih tako odpade 20 odstotkov proizvodnje. Tu gre za eno izmed velikih nerazumevanj, od kod pride večina svetovne hrane in kakšna je. Vse, kar si sami doma pridelamo - bodisi na terasi, balkonu ali vrtu - je prav tako prispevek k samooskrbi.

Nekatere študije so pokazale, da bi se, če bi se podsaharska Afrika preusmerila na ekološko kmetijstvo, za 2,13-krat povečala razpoložljiva količina hrane. Če pa bi to storil zahodni svet, na strokoven način z uporabo vseh znanstvenih spoznanj, bi se pridelava hrane tu res zmanjšala za od pet do 20 odstotkov, a razviti svet ima tako ali tako viške hrane, ki jih poceni izvaža v tujino.

Kaj pa gensko spremenjeni organizmi t. i. GSO?
Vemo, kdo tu stoji v ozadju. Po 20, 30 letih zgodbe o GSO v ZDA in širše v svetu vidimo rezultate: lačnih je na svetu še več, drugje so ljudje predebeli, pojavljajo se presežki in zavržki hrane itd. Ta koncept kmetijstva ni rešil čisto nobenega temeljnega vprašanja v prehranskem sistemu.

Bi rekli, da je država naklonjena ekološkemu kmetijstvu?
V določenih segmentih da, drugod pa s svojimi ukrepi deluje celo zaviralno.