Družba Nivo EKO, ki se je na razpis za urejanje voda prijavila za urejanje porečja Savinje, je namreč tudi izvajalka projekta Zagotavljanje poplavne varnosti na porečju Savinje. Torej projekta, v okviru katerega so med drugim nastali tudi betonski nasipi v Lučah, ki so zaradi svoje neskladnosti z okoljem vznemirili tako krajane kot tudi nemške ribiče. Ti so na Evropsko komisijo in slovenski urad že naslovili pismo, v katerem opozarjajo, da je tovrstna gradnja do rib neprijazna, saj uničuje njihovo življenjsko okolje.

Evropski projekt in slovenska izvedba
Bolj kot ekološki vidik gradnje pa je ministrstvu glavobole povzročila njena pravna podlaga, saj družba Nivo EKO, kot smo že poročali, sploh ni imela urejenih ustreznih gradbenih dovoljenj. To bi lahko pomenilo, da bi Slovenija ostala brez 38 milijonov evropskih sredstev, kolikor jih je bilo za ta projekt odmerjenih iz kohezijskega sklada. Nepravilnosti pri gradnjah, za katere družba ni imela gradbenega dovoljenja, temveč se je sklicevala na zakon o naravnih nesrečah, se je začela leta 2012, na ministrstvu pa so nepravilnosti ugotovili šele dve leti pozneje, po zamenjavi uslužbencev, odgovornih za projekt.
Takrat je ministrstvo, kot so nam zapisali v odgovoru na naša vprašanja "zaradi zagotovitve dodatne stopnje transparentnosti pri izvedbi tega kohezijskega projekta izvajalcu naložilo ustavitev del in zahtevalo pridobitev vseh upravnih dovoljenj pred izvedbo del". A bolj kot v preglednosti je bila težava v financiranju, saj ministrstvo nima dovolj sredstev, da bi bi projekt financiralo samo, če bi kohezijska sredstva splavala po vodi. Trenutno je tako odprtih 36 gradbišč, na katerih se gradnja nadaljuje postopoma, ko so pridobljena vsa dovoljenja.
Ministrstvo: Podjetja ne moremo izločiti iz razpisa
Ministrstvo nam je v odgovorih sicer zagotovilo, da s takšnim nadaljevanjem projekta evropsko sofinanciranje ni ogroženo, odprto vprašanje pa ostaja le, ali bo financiran, tako kot je bilo predvideno, ali pa bo del sredstev vendarle izgubljen. Bo pa nadaljevanje projekta najbolj razveselilo prav družbo Nivo EKO, ki je v času izvajanja projekta zašla v hude finančne težave. Tudi te so povzročale glavobole na ministrstvu za okolje, saj bi morebiten stečaj podjetja pomenil novo nevarnost za izgubo evropskih sredstev.
Malomarnost pri gradnji protipoplavnih nasipov in finančne težave pa vendarle niso omajale zaupanja ministrstva v podjetje Nivo EKO. Tako mu je na razpisu za urejanje porečja Savinje dodelilo koncesijo, od katere si lahko obeta najmanj milijon evrov na leto. Na naše vprašanje, zakaj so koncesijo zaupali podjetju, ki jim je že povzročilo težave, pa na ministrstvu predvidljivo odgovarjajo, da je družba predložila vse v razpisu zahtevane dokumente, "ministrstvo pa v postopku ne more izločiti posameznega prijavitelja, ki priloži ustrezna dokazila".
Državna revizijska komisija zadržala koncesijo
Postopek za izbiro koncesionarja se je resda začel že oktobra 2013, vendar je končno odločitev o izbiri koncesionarjev ministrstvo sprejelo šele oktobra lani, ko se je že spopadalo z reševanjem nedoslednosti podjetja Nivo EKO. Da si ministrstvo kljub temu z družbo želi še sodelovati, pa priča tudi podatek, da je vlada novembra lani zavrnila zahtevek za revizijo postopka izbire koncesionarja, ki ga je vložilo podjetje VGP Kranj. Tudi to se je na razpisu potegovalo za koncesijo vzdrževalca porečja Savinje.
Družba VGP je namreč mnenja, da Nivo EKO nima ustrezne programske opreme za izvajanje koncesije in da ni predložilo ustreznih priporočil za dosedanje delo na področju vzdrževanja voda. Po neuspehu na vladi pa je tem očitkom vendarle pritrdila državna revizijska komisija, ki je od ministrstva zahtevala ponovno ocenjevanje vlog, ki ga bodo na ministrstvu opravili v prihodnjih tednih.
Hitrost uradnikov in desetletje nezakonitih koncesij
Sicer pa se tudi ministrstvo za okolje ne more pohvaliti z doslednim vodenjem svojih nalog, kar je ugotovilo že Računsko sodišče, ki je ministrstvu očitalo pasivnost pri pripravi dokumentacij za evropske projekte. To je po mnenju Računskega sodišča eden izmed poglavitnih razlogov, da je ministrstvu v sedmih letih uspelo počrpati le četrtino evropskih sredstev, ki so bila na voljo za zmanjševanje škodljivega delovanja voda.
Ne nazadnje pa o delu ministrstva zgovorno priča tudi podeljevanje koncesij za urejanje voda. Te je ministrstvo več kot deset let preprosto podaljševalo z aneksi, saj ni uspelo pripraviti uredbe, na podlagi katere bi objavilo javni razpis. Mnenje, da je tak način podaljševanja koncesij nezakonit, je bilo podano že leta 2007, a uradnikov to ni spodbudilo k hitrejšemu urejanju področja. Redne menjave ministrov pa so bile prikladen izgovor za podaljševanje nezakonitega stanja.
Tako so koncesionarji več kot deset let izvajali dela, kljub negotovi podlagi zanje. So si pa s tem pridobili ustrezna priporočila, s katerimi so imeli na zadnjem razpisu prednost pred kandidati, ki teh del niso opravljali. Zato tudi ne preseneča, da gre pri vseh izbranih koncesionarjih za ista podjetja, ki so ta dela opravljala že v zadnjem desetletju. Po odločitvi revizijske komisije je odprto le še vprašanje Savinje, za katero se poleg družbe Nivo EKO poteguje tudi VGP Kranj. Revizijska komisija pa je v ponovno odločanje vrnila tudi koncesijo na Soči, ki je edino območje, kjer je ministrstvo izbralo novega koncesionarja.