Zelene teme in okoljske vsebine so vključene v aktualne programe političnih strank, opaža Andrej Gnezda z Umanotere, fundacije za trajnostni razvoj, a dodaja: "V letošnji kampanji se zdi, da okolje ne bo toliko zastopano, kot je morda bilo v prejšnjih. A pomembnejše je to, koliko se obljube in programski ukrepi pozneje uresničijo. Tu vidimo, da Slovenija ostaja na izrazito deklarativni ravni." Veliko se govori o zeleni Sloveniji, pravi Gnezda, politika pa gre v dejanjih pogosto v popolnoma nasprotno smer: "Ko pride do konkretne težave, ki bi jo morali rešiti, ali pa do zakona, ki bi povzročil škodo okolju, vidimo, da je sektor varstva okolja tisti, ki potegne 'ta kratko'."
Nizka stopnja prehranske samooskrbe
V Sloveniji naj bi bila trenutna splošna prehranska samooskrba od 50- do 60-odstotna. Uvoz kmetijskih izdelkov letno preseže izvoz kar za 800 milijonov evrov. Dušan Plut, član Sveta za varovanje okolja na SAZU-ju, opozarja, da je njivskih površin v Sloveniji pravzaprav zelo malo, okoli 800 m2 na prebivalca, kar je bistveno pod površino, ki bi zagotavljala prehransko varnost, to je od 2000 do 3000 m2 na prebivalca. "Namesto da bi rodovitno zemljo resnično zaščitili, skrbno varovali in celo povečali, jo pozidavamo," pravi Plut in doda, da smo od osamosvojitve dalje v povprečju vsak dan pozidali toliko kmetijskih zemljišč, kot je velikost povprečne slovenske kmetije.
Zdaj imamo v Sloveniji okoli 180.000 ha različnih njivskih površin, kar predstavlja le 9 odstotkov vseh tal v Sloveniji, pojasnjuje Blaž Repe, z Oddelka za geografijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 50.000 ha ali 2,5 odstotka tal pokrivajo trajni nasadi, kot so npr. sadovnjaki ali oljčni nasadi, ki jih pogosto najdemo na bolj neugodnem, nagnjenem terenu. Ravninskih območij, ki so najpomembnejša za kmetijsko obdelavo, pa je v Sloveniji le 15 odstotkov, vanje pa je že vključenih omenjenih 9 odstotkov njivskih površin. Marsikaj od tega je pozidanega oziroma zasedenega s cestami in infrastrukturo."Teoretično je na teh 15 odstotkih ob agrotehničnih izboljšavah mogoče komercialno kmetijstvo. Dejansko pa je glavnina teh 15 odstotkov tako ali drugače zasedenih," pravi Repe.
Kljub temu kmetijske površine v Sloveniji še naprej nebrzdano zazidavamo. Repe pojasnjuje, da je tako, ker so tako najboljša kmetijska zemljišča kot zemljišča, najprimernejša za pozidavo, običajno ravna. Na kmetijskih zemljiščih ni večjih gradbenih posegov, so blizu mest, prometnic, industrijskih objektov, trga itd. Poleg tega je "njihova cena skrajno nizka," pravi Repe in poudarja, da so kljub teoretični zaščiti kmetijska zemljišča nezavarovana v primeru t. i. nacionalnih interesov, kakršen je bil primer Magne.
Energetski prehod
Slovenija je skoraj 90-odstotno odvisna od fosilnih goriv in jedrske energije in glede na ogljični odtis bistveno presega nosilnost ozračja, opozarja Plut. Fosilna goriva seveda večplastno onesnažujejo okolje, mlinski energetski kamen okoli vratu pa smo si po njegovih besedah zavezali s 6. blokom TEŠ-a, ki naj bi obratoval vse do leta 2054. Na videz "čista" jedrska energija pa je po Plutovem mnenju medgeneracijsko povsem nepravična, saj se bodo z jedrskimi odpadki morale ukvarjati generacije za nami, ki od tega vira energije ne bodo imele nič. "Zmanjšanje porabe energije in ekosistemsko premišljeno povečevanje rabe domačih obnovljivih virov energije sta ključna trajnostno sonaravna gradnika nujnega energetskega prehoda," dodaja.
Subvencioniramo fosilna goriva
"Slovenija letno še vedno nameni več za porabo fosilnih goriv kot pa za obnovljive vire energije, čeprav v javnosti prevladuje mnenje, da ogromno javnih sredstev porabimo za spodbujanje rabe obnovljivih virov," pravi Andrej Gnezda z Umanotere. Za obnovljive vire po njegovih besedah tako namenimo okoli 100 milijonov evrov in med 140 in 150 milijoni evrov za subvencije za fosilna goriva.
"Glavnino subvencij za fosilna goriva predstavljajo vračila trošarin za nakup dizelskega goriva za komercialni pogon," pravi Gnezda in pojasni, da gre za vračilo deleža trošarin tovornjakarjem, ki so ga plačali pri nakupu dizelskega goriva, kar predstavlja 50 milijonov javnega denarja na letni ravni. Tu so še vračila trošarin na dizelsko gorivo v kmetijsko-gozdarskem sektorju, subvencije za proizvodnjo toplotne in električne energije na fosilna goriva itd.
Kje želimo biti leta 2050?
Tomislav Tkalec iz Focusa, društva za sonaraven razvoj, meni, da zadnja vlada o energetskem prehodu oziroma o viziji za naslednjih 20, 30 ali 40 let ni razmišljala. Dodaja, da od prihodnjih vlad pričakuje: "Da resneje zastavijo, kam hočemo iti kot država na energetskem področju, ki ga je treba povezati z drugimi področji in s finančnim in s transportom itd." Vprašati se moramo, kje želimo biti leta 2030 ali leta 2050, in glede na te cilje izvajati politike, meni Tkalec. Prepričan je, da bo najprej treba določiti program za TEŠ 6, ki po njegovem mnenju ne bo deloval do leta 2054, saj naj bi bilo njegovo delovanje tudi neskladno z usmeritvami in cilji EU-ja.
Predvsem bi si po Tkalčevem mnenju kot prioriteto morali zastaviti energetsko učinkovitost in zmanjšanje rabe energije. Pri tem poudarja tudi nujno energetsko sanacijo stavbnega sklada in preusmeritev v obnovljive vire energije: "Kot najenostavnejše se kaže vlaganje v fotovoltaiko, a ker s tem ne moremo zagotoviti dovolj energije, moramo razmišljati tudi o vetrni energiji na družbeno in okoljsko sprejemljivih lokacijah," meni Tkalec.
Sanacija degradiranih območij
Tretji izziv politike bi morala čim prej postati sistemska sanacija degradiranih območij, ki jih je v Sloveniji kar 1081 in obsegajo 34,23 kvadratnega kilometra površin. Med njimi so Celjska kotlina, Zasavje, Mežiška dolina, Šaleška dolina, Anhovo, Idrija, Jesenice itd. "Marsikje imamo opuščene obrtne cone, industrijska območja, ki so predvsem zaradi tržnoekonomskih razlogov propadla, na njih bi se dalo brez težav zgraditi kaj drugega," pravi Repe in doda: "Tam smo zemljo že izgubili." Rodovitna zemlja je namreč s pozidavo za vedno izgubljena, kljub temu so ta območja primerna za marsikaj drugega, pravi Repe in pojasnjuje, da se da nekatera območja brez velikih vložkov spraviti v bistveno boljše stanje, kot je danes. "Ta območja bi morala dobiti novo funkcijo, ki bi ta propadla zemljišča spet oživila," še doda.
Po Plutovem mnenju bi se morali sanacije lotiti s sistemskim zakonom in opredelitvijo degradiranih območij kot posebne planske kategorije. Gre namreč za posebna območja, ki pa imajo v večini kljub vsemu slab izhodiščni položaj za morebitne vlagatelje, saj je pri številnih najprej potrebna finančno zahtevna okoljska sanacija degradiranih, pogosto tudi s težkimi kovinami zastrupljenih območij.
Za zdaj le za 15 odstotkov teh območij oziroma za pet kvadratnih kilometrov degradiranih površin v Sloveniji obstajajo že konkretni razvojni načrti za novo uporabo prostora, večina ostaja na idejni ravni, za kar četrtino teh območij oziroma 26 odstotkov pa odgovorni ne vidijo nobenih možnosti sprememb ali razvoja, poroča nedavna študija, ki jo je opravila Filozofska fakulteta v Ljubljani v partnerstvu s Fakulteto za gradbeništvo in geodezijo ter Geodetskim inštitutom Slovenije.
Miselni preobrat – politična realizacija
Več kot 30 nevladnih organizacij je pred kratkim izdalo Manifest civilne družbe, v katerem opozarjajo na okoljske izzive in pereča družbena vprašanja, s katerimi se spoprijemamo v Sloveniji. Gnezda pravi, da so z Manifestom želeli tudi sprožiti razpravo in "doseči miselni preobrat, zato da bi resnično lahko govorili o nekem napredku, blaginji in razvoju v Sloveniji". Cilj manifesta je seveda v tem, da se spremembe uveljavijo na politični ravni, saj jih bomo le tako lahko čutili tudi v družbi, zaključuje Gnezda.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje