Izpusti toplogrednih plinov, ki so se po kratkotrajnem koronskem upadu lani znova zvišali, morajo do 2025 prenehati rasti, če želi svet doseči cilj omejitve segrevanja ozračja na 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko dobo oziroma sredino 19. stoletja preteklega tisočletja. A tak razvoj dogodkov je nujen tudi za manj ambiciozne cilje omejitve globalnega segrevanja ozračja na dve ali 2,5 stopinje Celzija, opozarja Mednarodni panel za podnebne spremembe (IPCC), ki deluje pod okriljem Združenih narodov.

V nadaljevanju morajo nato emisije začeti pospešeno padati, do 2030 na primer za 43 odstotkov, po 2030 pa za okoli 1,5 milijarde ton ogljikovega dioksida in enakovrednih plinov letno, kar pomeni, da bi se morale vsako leto znižati toliko kot v koronskem 2020, ko je velik del sveta obstal. "Smo na razpotju. Odločitve, ki jih bomo sprejemali zdaj, lahko zagotovijo, da bo na tem svetu še mogoče živeti. Imamo orodja in znanje, da segrevanje omejimo," je po poročanju tujih tiskovnih agencij ob objavi 2800 strani dolgega poročila zapisal vodja IPCC-ja Hoesung Lee.

Precej ostrejši je bil generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres. Dejal je, da je najnovejši dokument IPCC-ja, "dokument sramote", ki priča o številnih praznih obljubah, zaradi katerih se svet jasno giblje v smeri planeta, na katerem ne bo več mogoče živeti. "Dušite naš planet," je sporočil državam in podjetjem, ki so največji viri toplogrednih plinov. Strategija nadaljnjega pridobivanja in uporabe fosilnih goriv je po njegovih besedah "moralna in ekonomska norost". Svetovno javnost je pozval, naj bo proaktivna in naj zahteva takojšnje, hitro in obsežno vpeljevanje obnovljivih virov energije.

Po koronskem šoku rekordna raven izpustov že v letu 2021

V obdobju med 2010 in 2019 so bili izpusti toplogrednih plinov v povprečju daleč najvišji v zgodovini človeštva, vsaj malo pozitivno pa je to, da se je rast začela upočasnjevati. V 2020 je nato sledil velik koronski šok, a že lani so se izpusti vrnili na predkrizno raven in z nekaj več kot 40 milijardami ton CO2 in enakovrednih plinov dosegli nov rekord. Kot bistveno polje ukrepanje IPCC navaja področje energetike. Ob nadaljevanju uporabe fosilnih goriv – brez zajemanja izpustov iz ozračja in njihovega shranjevanja – bi bili namreč podnebni cilji nedosegljivi.

Sorodna novica Zrak – vrnitev v normalnost je kriza za kakovost zraka

Da bi segrevanje omejili na dve stopinji Celzija, bi se bilo brez tehnoloških prebojev pri zajemanju in shranjevanju izpustov treba po ocenah IPCC-ja odreči 30 odstotkom preostalim svetovnih rezerv nafte, polovici rezerv plina in 80 odstotkov rezerv premoga. Ekonomski učinek teh neporabljenih rezerv se meri v več tisoč milijardah dolarjev. Za dosego ciljev pariškega podnebnega sporazuma bi bilo treba do 2050 tako rekoč vso energijo, ne le elektriko, pridobivati iz nefosilnih virov.

Uporaba obnovljivih virov se je sicer v zadnjih letih močno povečala. Med 2015 in 2019 se je tako zmogljivost vetrnih elektrarn povečala za 70 odstotkov, sončnih pa za 170 odstotkov. Stroški pridobivanja energije iz obnovljivih virov so medtem v desetletju po 2010 upadli za 85 odstotkov. A vetrne in fotovoltaične elektrarne še vedno predstavljajo manj kot desetino vse proizvodnje elektrike. Če se upoštevata še vodna in jedrska energija, ta delež naraste na 37 odstotkov.

Rastlinska hrana, električna vozila, delo na daljavo in energetska sanacija stavb

Sorodna novica WHO: Skoraj vsi Zemljani dihajo onesnažen zrak

IPCC po drugi strani poziva tudi k ukrepom za zmanjševanje povpraševanja po energiji. Večji poudarek na rastlinski prehrani, električna vozila, odmik od avtomobilov k drugim sredstvom prevoza, delo na daljavo, energetska sanacija stavb, dvig energetske učinkovitosti, zmanjšanje števila letov na dolge razdalje, lahko izpusti CO2 do 2050 zmanjšajo za od 40 do 70 odstotkov. Spremembe v načinu naših življenj tako ob uporabi novih tehnologij in jasnih političnih smernicah predstavljajo izjemen potencial, pri čemer se največji napor pričakuje v razvitem svetu.

Veliko težavo predstavljajo tudi izpusti metana, ki nastajajo predvsem v energetiki, kmetijstvu in ravnanju z odpadki. Rast teh izpustov je odgovorna za okoli 20 odstotkov vsega globalnega segrevanja, do 2050 pa bi morali izpusti nazadovati za polovico glede na raven v 2019.
IPCC poziva tudi k ukrepom za vsrkavanje CO2 iz ozračja, bodisi s pogozdovanjem ali tehnološkimi rešitvami.

Ukrepanje bo drago, a neukrepanje bi stalo še več

Za dosego ciljev iz pariškega podnebnega sporazuma bi bilo treba samo v sektorju proizvodnje elektrike med 2023 in 2052 vložiti od 1700 do 2300 milijard dolarjev letno. Lani je na primer vrednost investicij čiste tehnologije dosegla 750 milijard dolarjev.

Glede na ambicioznost podnebnega ukrepanja – za omejitev segrevanja na dve ali 1,5 stopinje Celzija – bi bil svetovni BDP leta 2050 nižji za 1,3 do 4,2 odstotka. A neukrepanje bo stalo še več, so znova opozorili v IPCC-ju. Ob velikanskih finančnih in človeških stroških vremenskih katastrof, uničenja ekosistemov, zmanjšanja oskrbe s hrano in onesnaženega zraka bi tako koristi ukrepanja stroške presegle, so prepričani. To bi prineslo tudi bistveno izboljšanje kakovosti življenja.

Ministrstvo za pakete politik, ki bi vključevali celotno gospodarstvo

Sorodna novica Ali slovenski gozdovi zagotavljajo ponor CO2?

"Vse poti, ki vodijo v omejitev dviga globalne temperature do 1,5 stopinje Celzija, zahtevajo hitre in globoke ter v večini takojšnje znižanje izpustov toplogrednih plinov v vseh sektorjih," so ob objavi poročila IPCC-ja zapisali na ministrstvu za okolje. Pri tem so poudarili pomembno vlogo urbanih območij in izpostavili nujnost zmanjšanja ali spremembe rabe energije in materialov, elektrifikacije in krepitve ponorov ogljika. V sporočilu za javnost so tudi opozorili, da znanstveniki poudarjajo, da so do Konference Združenih narodov o podnebnih spremembah 2021 (COP26) podane zaveze držav nezadostne za doseganje cilja omejitve temperature do 1,5 stopinje Celzija.

Ob tem na ministrstvu opozarjajo, da bosta imela okrepljeno blaženje in razvoj v smeri trajnosti posledice na razdelitev bogastva med državami in znotraj njih, zato je treba posvetiti posebno pozornost pravičnosti in smiselni vključitvi vseh relevantnih deležnikov v odločanje na vseh ravneh. "Omejitve in spodbujevalci razvoja vključujejo geofizične, okoljsko-ekološke, tehnološke, ekonomske dejavnike in še posebej institucionalne in družbeno-kulturne dejavnike," so zapisali na ministrstvu, kjer ob tem pozivajo k sprejemanju paketov politik, "ki vključijo celotno gospodarstvo, lahko dosežejo kratkoročne gospodarske cilje ob zniževanju izpustov in usmerjanju poti razvoja proti trajnosti".